Predsednik Narodne vlade Slovenije Boris Kidrič je 11. julija 1945 ob prisotnosti notranjega ministra Zorana Poliča sprejel zastopnike škofijske in redovne duhovščine ljubljanske škofije pod vodstvom generalnega vikarja msgr. Antona Vovka. Generalni vikar Vovk je ob tej priložnosti prebral spomenico duhovščine ljubljanske škofije, v kateri je navedel kar precej pomembnosti. Najprej je poudaril, da slovenska Cerkev podpira delo narodnih oblasti za blaginjo slovenskega naroda v Ljubljani in Beogradu. Cerkev se veseli osvoboditve slovenskega naroda in slovenske domovine, pa tudi Jugoslavije izpod kruto nasilnega jarma okupatorjev, naši narodni vojski, njenemu poveljniku maršalu Titu ter zaveznikom pa se slovenska duhovščina za osvoboditev toplo zahvaljuje. V nadaljevanju je Anton Vovk pred Kidričem, ki je predstavljal narodno vlado, izjavil iskreno vdanost, spoštovanje, pokorščino in zvestobo slovenske duhovščine, hkrati pa je oblast pozval, da se zavzame za doslej zapostavljenega malega človeka, ter za žrtve vojne in socialno pomoč potrebnim. Enako vdanost, spoštovanje, pokorščino in zvestobo je kasnejši škof izrekel tudi zvezni vladi Demokratične federativne Jugoslavije v Beogradu.
Vovk se je še kako zavedel pomena teh izjav, ko je z neizprosno iskrenostjo do sebe in drugih obsodil zanemarjanje patriotičnih dolžnosti. Obsodil je tudi zavestno izdajstvo nad narodom in jo okvalificiral tudi kot hudo grehoto pred Bogom. Obžaloval je, da so takšne napake zaradi nepoučenosti, sovražne propagande ter pritiska okupatorjev, zagrešili tudi katoličani in celo nekateri duhovniki, katerih krivdo ni mogoče docela opravičiti. Obžaloval in ostro je obsodil tudi vsa ne pravna nasilna dejanja bele garde, zlasti še dejanja »črne roke«. Ob tem iskrenem obžalovanju vsega hudega, ki je prišlo s strani Cerkve ali katoličanov pa je Vovk izrazil upanje, da bo narodna oblast v Ljubljani in v Beogradu z veseljem omogočala versko vzgojo otrok, cerkveno poroko, potreben verski tisk, vzgojo duhovnikov itd. Generalni vikar pa se je zavzel tudi za številne vojne begunce, ki so iz strahu pred maščevanjem zapustili Slovenijo. Prepričan je bil, da bo vlada našla način za vrnitev teh beguncev v domovino. Na koncu je Vovk spomenico izročil predsedniku Kidriču, z željo, da jo posreduje tudi Zvezni vladi v Beograd. Ob tem je izrazil željo, da bi bila slovenska Narodna in Zvezna vlada po tej spomenici prepričana, da se duhovščina ljubljanske škofije želi iskreno vključiti v novo Jugoslavijo.
Predsednik Kidrič je spomenico pričakovano sprejel hladno in z nezaupanjem. V odgovoru je omenil načelna stališča oblasti in Osvobodilne fronte glede vere in sodelovanja vernikov, kritično pa je ocenil delovanje škofa Rožmana in velikega dela duhovščine ljubljanske škofije med okupacijo. Odločno je zavrnil tudi nekatere misli iz spomenice, glede beguncev pa je izjavil, da imajo možnost vrnitve. Govor je zaključil z besedami:«Če bodo načela, ki jih izpoveduje spomenica duhovščine ljubljanske škofije uresničena, je mogoče urediti odnose med Cerkvijo in novo slovensko narodno oblastjo!«
Danes vemo, da odnosi na civilizacijski ravni med Cerkvijo in državo, še desetletja dolgo niso bili urejeni. Komunistično novo oblast je najbolj motila navezanost in pokorščina Cerkve papežu in Vatikanu. Izdelali so načrt, kako razbiti enotnost in edinost katoliške Cerkve na Hrvaškem in v Sloveniji, skratka, kako jo odcepiti od Rima. To ji je na slovenski ravni deloma uspelo z ustanovitvijo vzporednih struktur v obliki Ciril – Metodijskega društva, kjer je delo popolnoma nadzorovala Udba, ter z obsodbo škofa Rožmana v odsotnosti. Na jugoslovanski ravni pa so z zloglasnim montiranim političnim procesom proti zagrebškemu kardinalu Alojziju Stepincu nameravali uničiti hrvaško Cerkev. S tem je partija še enkrat, kot že tolikokrat doslej na ravni OF dokazala, da ne dela tako, kot govori, da princip njenega delovanja temelji na laži in prevari. Kajti masovnim pobojem brez vsakršne sodbe maja in junija 1945 na Rogu, v Teharjih in v Laškem (Barbarin rov) so že čez nekaj let sledila množična preganjanja in zapiranje duhovnikov, izključitev Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, nacionalizacija itd.
Foto: Wikipedia
