Nasvidenje v naslednji zgodbi brez spomina

tigrOb zadnjih neumnostih na Sabotinu na Goriškem, kjer je skupina privilegirancev nekdanjega komunističnega režima, jugonostalgikov in Titovih oboževalcev na novo postavila kamnit napis TITO, se je za trenutek utrnila misel posameznikov od drugod, da bi na pobočju tega hriba nad Solkanom zasijal napis TIGR. Naj ob tem zapišem, da sem kot eden izmed pobudnikov peticije goriških javnih osebnosti proti provokaciji s Titovim napisom, tudi proti kakršnimkoli posegom v naravni prostor.

Ta nesrečni 13. maj nas navadno najprej spomni na leto 1981, ko je bil v atentatu v Rimu ranjen tedanji papež Janez Pavel II. Še štirideset let pred tem pa se je nekaj zgodilo tudi v naših krajih, pravzaprav v okupirani Ljubljanski pokrajini. Morda samo na videz pa je ta dogodek povezan tudi z zloglasno OZNO, ustanovljeno istega dne leta 1944 v Drvarju.

Dne 13. maja 1941 je prišlo do prvega oboroženega spopada med okupatorjem in borci za svobodo na Slovenskem. Italijanska karabinjerska patrulja je namreč pri gozdarski koči na Mali gori nad Ribnico presenetila tri pripadnike organizacije TIGR. V pol ure trajajočem spopadu je padel Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR-a. Italijani so zajeli hudo ranjenega Ferda Kravanjo, Anton Majnik pa jim je zvezan ušel.

Protifašizem in predvojna pripadnost organizaciji TIGR nista bili za komuniste pri nas nikoli nobeni vrednoti. Očitali so jim boj za združitev s Kraljevino Jugoslavijo in jim lepili podobne oznake kot italijanske fašistične oblasti. Obtoževali so tigrovce, da so bili pravzaprav teroristi in agenti tuje, to je britanske obveščevalne službe. Ali kot najdemo v naših arhivih v poročilu iz julija 1943, ki ga je Edo Brajnik Štefan poslal vosovski šefici Zdenki Kidrič, kjer je opisoval situacijo na Primorskem: »Večina iz liberalnega tabora, ki je prešla v organizacijo Tigor, je s svojim programom pritegnila in ujela v svoje mreže ves revolucionarni odpor liberalnih množic. Vodstvo te organizacije pa je kmalu zajadralo v angleške in francoske vode.«

Šlo je za načelno vprašanje razumevanja protifašizma. Organizacija TIGR je nastala septembra 1927 iz odpora proti italijanskemu fašističnemu zatiranju v tedanji Julijski krajini. Obveščevalno dejavnost, s katero so se posamezni tigrovci resnično ukvarjali, bi morali tudi komunisti oceniti kot prispevek k skupni zavezniški zmagi nad silami osi, torej tudi v korist primorskih Slovencev. Pravzaprav je imelo tigrovstvo skupne cilje s krščanskosocialno organizacijo na Primorskem, razlike so bile le v metodah delovanja. Zlasti duhovniki so tigrovce svarili pred italijanskim maščevanjem.

Za razumevanje revolucionarnega odnosa do tigrovcev je treba pogledati položaj Komunistične partije Slovenije in tudi Komunistične partije Italije v mednarodnem komunističnem gibanju. Dolžnost posameznih komunističnih strank do napada na SZ junija 1941 je bila braniti interese Sovjetske zveze. V tem gre tudi videti neupravičene obtožbe britanske agenture. Kljub temu, da komunisti primorskim narodnjakom niso mogli očitati pomanjkanja protifašizma, še manj pa sodelovanja s fašističnimi oblastmi, je nezaupanje do njih ostalo. Obenem je že na prvi pogled nerazumljivo, da je bilo partizansko vodstvo povezano z zahodnimi zavezniki in je od njih prejemalo vojaško in politično pomoč. Tigrovcem pa je očitalo in zamerilo povezanost z njimi v prvih protifašističnih akcijah že pred drugo svetovno vojno.

Hkrati je KPS skrbelo, da bi se v OF uveljavil tigrovski duh. Veliko starih tigrovcev je sicer vstopilo v OF in v partizanske vrste, a svojo lojalnost so morali večkrat dokazovati partijskim oblastnikom, tudi z umori političnih nasprotnikov. Tisti, posebej izobraženci, ki so vztrajali pri samostojnem razmišljanju, so tvegali umor, kot je pokazal primer dr. Maksa Rejca, predvojnega tigrovca, ki ga je VOS, predhodnik OZNE, umoril junija 1943.

Ideološka gonja proti pripadnikom organizacije TIGR se je nadaljevala tudi po končani vojni, ko so bili tigrovci označeni za nacionalistične in reakcionarne elemente. Družbeni tabu in izločenost iz kolektivnega spomina sta se še zaostrila po seji izvršnega komiteja CK KPS julija 1958. V duhu pridobitev revolucije se je na tigrovski odpor po vojni pozabilo, praktično so izginili  iz šol, knjig in muzejev. Počakati je bilo treba na demokratične spremembe na Slovenskem za ponovno afirmacijo organizacije TIGR. Šele leta 2005, v času prve Janševe vlade, je prišlo do zaslužene obuditve spomina na dogodke na Mali gori. Ampak ne brez kančka grenčice, kajti Janez Stanovnik in Igor Lukšič sta tigrovce tedaj javno označila za teroriste! Seveda, saj so začeli upor proti okupatorju brez komunistov, ki jih je sredi maja 1941 še vedno vezalo zavezništvo z nacifašisti.

Pa se za trenutek spet povrnimo na Sabotin: kamnit napis TITO, ki je sedaj postavljen in je viden iz doline, ni enak prejšnjemu. Je drugačen od prejšnjega in pomaknjen nekoliko vstran. Morda gre za črno gradnjo, drugače pa je reklamni napis (logo), za kar je potrebno plačati oblastem določene takse!? Naj se torej ugotovi, če je početje pravno možno, naj izvajalci in investitorji, ki so znani (mimogrede, radi se fotografirajo in dajejo izjave za medije), uredijo vso dokumentacijo, naj zberejo vsa soglasja in dovoljenja. Skratka naj občina in država, ki sta odgovorni za svoj prostor in dovoljenja, ter investitor, ki  je dolžan ravnati glede na zakonodajo, postorijo tisto, kar mora vsak, ki hoče postaviti pasjo uto.

Torej, je Slovenija pravna država z zgodovinskim spominom, pripravljena obsoditi vse stranpoti v svoji preteklosti? Si predstavljate velike kamnite napise v čast Führerju po nemških hribih?! Kje so inšpekcije in kdo nam sodi? Si morda predstavljate sodnika/sodnico na nekem nemškem višjem sodišču, ki bi na javni prireditvi paradiral/a v nacistični uniformi ali uniformi Zveze nemških deklet (Bund Deutscher Mädel) in ob tem vihtel/a z nacistično zastavo s kljukastim križem?! Razlika je očitna, nemudoma mi moral-a odstopiti, niti poziv medijev in javnosti ne bi bil potreben. Pri nas pa so vloge vse prevečkrat obrnjene, pa naj gre za tigrovce, protifašiste ali preproste male ljudi.