Partizani so se hiši, v temni noči s torka, 23. novembra na sredo, 24. novembra 1943 okrog pol desetih zvečer pritajeno približali. Pod vodstvom partizana, ki se je pred vojno v Grahovem izučil mesarske obrti, za vodiča pa jim je bil še domači obveščevalec, je 2. bataljon Tomšičeve brigade v vas prišel iz zahodne strani. Pred vasjo so obšli prve hiše, prekoračili cesto proti Martinjaku, se prikrili med poslopji, zasedli bližnje hiše in se pri cerkvi in župnišču z orožjem upirjenim proti postojanki, namestili v ugodne položaje.
Po prvotnem partizanskem načrtu naj bi se naskok začel ob desetih zvečer na dan znak z raketo, vendar se je vse skupaj začelo že nekoliko prej. Ko je stražar pred Krajčevo hišo opazil napadalce in je bila izstreljena svetlobna raketa, je počil prvi strel blizu župnišča. Nato je počilo v drugo in v tretje, kar je izvalo splošno streljanje. Poleg streljanja se je okrog postojanke slišalo divje vpitje, grožnje, kletve in zmerjanje. Medtem so domobranci v postojanki organizirali obrambo.
Po prvih strelih sredi vasi so partizani začeli stiskati obroč okrog vasi, zasedati posamezne hiše ter jih pleniti. Domobranci iz drugih posadk v vasi so se pred napadom partizanov umikali in se iz njihovega objema po večini izmuznili in rešili v bližnje gozdove. Iz nadaljnega boja s partizani pa so bili izključeni in posadka v Krajčevi hiši je ostala sama. Samo dobre tri desetine domobrancev so se poslej upirale veliki premoči Tomšičeve brigade, ki je neposredno oblegala postojanko sredi vasi in je štela čez štiristo partizanov in partizank.
Po približno enournem streljanju je napad pred glavno postojanko nekoliko popustil. Partizani so okrog postojanke sloneli v zaslonih in se za naskok še dolgo niso odločili. Čeprav so imeli ogromno premoč, se niso upali blizu. Divje so vpili in pozivali obkoljene domobrance, naj se predajo. Medtem se je v vas z osebnim avtomobilom, skupaj z dvema domobrancema, pripeljal poveljnik domobranske postojanke v Cerknici, Rado Petrovič. Nenavadno je bilo, da so uspeli priti skozi močno partizansko zasedo, ki jo je pri Marofu med Martinjakom in Cerknico postavil bataljon Šercerjeve brigade, in se pridružili oblegancem v Krajčevi hiši.
Topovski ogenj
Do enih ponoči so okrog postojanke brez posebnega učinka streljali mitraljezi, regljale strojnice in pokale puške. Potem so partizani pripeljali težko orožje in ob ostrih bliskih in grmenju začeli streljati z dvema topovoma. V temi sprva niso bili najbolj uspešni, proti jutru pa je oblegano hišo začelo vse bolj stresati in zidovje se je pod silo granat začelo rušiti in zasipati oblegance. Kremžarjeva skupina je topovsko obleganje pred nedavnim izkusila že v Pudobu, vsi drugi pa so strašno topovsko obstreljevanje občutili prvič. Granate so padale na hišo z vseh strani, ker so partizani topove tudi premikali.
Med prvimi je topovska granata že nekoliko v jutranjih urah ubila poveljnika cerkniške postojanke Petroviča, ki je bil na mestu mrtev. Domobranci so upali na pomoč, ki pa je ni bilo. Partizani so jih vso noč pozivali, naj se predajo. Proti jutru se je boj stopnjeval. Okrog šeste ure so padle prve večje žrtve. Skupina domobrancev je poskusila z izpadom, toda partizani so vse takoj postrelili in jih zložili v vrsto pred cerkvijo. Preostalim so ponovno zagotavljali, da jim jamčijo življenje, če se predajo. Med topovskim ognjem so mladi in vojaško neizkušeni fantje v postojanki jokali, klicali starše na pomoč in molili. Domobrancem so se pridružili, da bi bili varni pred partizani. Čeprav so, tako kot starejši, vedeli kaj jih čaka, če se partizanom predajo, so v obupu vendarle upali, da se ne bo zgodilo najhujše.
Po sedmi uri zjutraj je partizanom uspelo vdreti v pritličje hiše. Več kot deset mladih fantov se jim je predalo. Zvezali so jih in jih odvedli v zgornji del vasi, kjer je bil partizanski štab. Med njimi je bil tudi mlad fant, ki ni bil oborožen in je zvečer prišel v postojanko samo zaradi večje varnosti v primeru napada. Ob njem sta se v bojnem metežu v Baragovi trgovini znašli tudi dve trgovki. Domobranci, ki se niso hoteli predati, so se umaknili v gornje prostore hiše in se borili naprej. Ker so odločno branili stopnišče, si partizani niso upali iz pritličja v prvo nadstropje hiše.
V ognju groze
Ker partizani oblegane postojanke po zavzetju pritličja še vedno niso mogli osvojiti, so približali top in pod zapornim ognjem v zidu hiše naredili veliko luknjo. Več domobrancev je bilo pri tem ranjenih. Partizani so po končanem topovskem ognju jurišali, vendar so bili odbiti. Zagrozili so, da bodo zažgali, če se ne predajo. Ker so bili oblegani domobranci po vseh dotedanjih izkušnjah s partizani prepričani, da se jim v ujetništvu ne obeta drugega kot strašna smrt, tega nikakor niso hoteli storiti. Partizani so nato v zavzeto pritličje postojanke prinesli slamo in hišo sredi dopoldneva zažgali. Ta del domobrancev, med njimi poveljstvo postojanke in pesnik France Balantič, so večinoma hudo ranjeni v goreči hiši rajši živi zgoreli, kot da bi se predali. Sedem se jih je v zadnjem trenutku srečno rešilo s skokom čez goreče stopnice v skrivnem prostoru pod veliko živinsko vago pred hišo.
Med napadi na postojanko, ki so tudi med partizani zahtevali več ranjenih in nekaj mrtvih, se je skupini domobrancev iz oblegane postojanke posrečilo zateči na bližnji zvonik. Partizani so ob istem času in iz istih razlogov kot Krajčevo hišo zažgali tudi zvonik. Od zvonika se je nato vnela tudi cerkev. Od šestih domobrancev na zvoniku se je dvema ob poznejšem odhodu partizanov posrečilo čudežno rešiti iz goreče cerkve, dva sta zgorela, enega so zadele krogle pri skoku iz plamenov zvonika na stransko kapelo, eden pa se je pri poznejšem skoku s cerkvene strehe močno poškodoval. Iz goreče cerkve so domačini lahko rešili le najbolj dragocene stvari. Krajčeva hiša je gorela z velikim plamenom, cerkev pa v gostem dimu. Stopnice v zvoniku so bile lesene in so gorele. Razdejanje je bilo popolno: ogenj, dim, ruševine, padle žice električne napeljave in tresenje električnega toka, vpitje, streljanje.
Ko je bil boj že končan, so partizani h goreči hiši iz štaba v zgornjem delu vasi privedli domobrance, ki so se jim prej predali. Slečene v spodnjem perilu in pretepene so enega za drugim streljali ter napol mrtve metali v ogenj. Večina je bila še živa, saj jih niso streljali do smrti. Vpili so ter prosili pomoči. Enega od njih so pred smrtjo prisilili, da je držal žico pod električno napetostjo. Z rožnim vencem v roki je ves tresoč s prosečim pogledom klical svoje starše, preden je svoje mlado življenje pustil v plamenih goreče hiše. Drugemu je prav nasprotno pred gotovo strašno smrtjo uspelo srečno pobegniti, tistim pod veliko živinsko vago pa je bilo dano, da so slišali hropenje, stokanje in umiranje svojih sotrpinov. Nihče od njih ni mogel dati nikoli več ničesar na partizanske obljube.
Nekaj partizanov je po končanem boju po hišah iskalo tudi vaščane, ki so jih imeli zapisane na posebnem spisku. Prisilili so domačine, da so jih spremljali in jim kazali pot od vrat do vrat. Vse tiste, ki so prijeli, so privedli na sredo vasi. Nekateri so si v zadnjem trenutku izprosili življenje. Za tri starejše može, dva sta bila stara čez sedemdeset let, eden pa čez štirideset, ni bilo usmiljenja. Pobili so jih pred bovščevo hišo, nasproti goreče domobranske postojanke in jih na dolgi lestvi, kakor hlebce v peč, položili na ogenj.
