Odločba arbitraže in Ustava RS

Foto: STA. Slika je simbolična.
Foto: STA. Slika je simbolična.

Razsodbo arbitražnega sodišča je potrebno notranje pravno uresničiti ustavno skladno, to je na način kot se spreminja Ustava, z ustavnim zakonom. Če seveda jemljemo Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča resno.

Nastopil je dan D. Premier in celotni državni vrh v en glas zatrjujejo, da je vse pripravljeno za uresničitev arbitražne odločbe. Vlada obiskuje državljane na »spornih« območjih. Napoveduje se preselitev prebivalcev. Hrvaška pričakovano zavrača arbitražno odločbo.

V vseh razpravah in pojasnilih slovenske vlade nisem zasledil odgovora na vprašanje, kaj pomeni uresničitev odločbe mednarodne arbitraže z vidika Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (II. Razdelek) v povezavi s 4. členom Ustave. Kakšno je razmerje med temi pravnimi dokumenti? So tu kakšna nerešena ali sporna vprašanja? Vse kaže, da niti za vlado niti za Državni zbor ni z ustavnopravnega vidika spornih vprašanj. Doslej tudi nisem zasledil jasnega stališča glede na vse tisto, kar je zapisalo Ustavno sodišče v predhodni kontroli ustavnosti arbitražnega sporazuma v mnenju št. Rm-1/09. Zato kot nekdo, ki je sodeloval kot ustavni sodnik pri sprejemanju omenjenega mnenja, menim, da bi bilo prav, da si prikličemo v spomin bistvena stališča Ustavnega sodišča.

Temeljna ustavna izhodišča kot jih je opredelilo Ustavno sodišče

Nastanek in prenehanje držav ter vprašanja državnega ozemlja in državnih meja so vprašanja, ki so v prvi vrsti v domeni mednarodnega prava. V Republiki Sloveniji so državne meje urejene tudi v notranjem pravu, in sicer v II. razdelku TUL, na državno ozemlje pa se nanaša tudi 4. člen Ustave. (18.tč.)

Kopenska meja med Slovenijo in Hrvaško, kakor je obstajala v okviru nekdanje SFRJ, je z osamosvojitvijo postala mednarodno priznana državna meja, utemeljena na mednarodnopravnem načelu uti possidetis iuris. Do drugačnega dogovora med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško njuna državna meja na kopnem poteka tam, kjer je potekala meja med republikama v okviru nekdanje SFRJ, se pravi po mejah občin oziroma katastrskih občin, kakor so obstajale na dan nastanka novih držav. (26. tč.)

Kolikor je pred 25. 6. 1991 v Piranskem zalivu oblast dejansko izvajala Republika Slovenija, še zlasti, če iz ravnanj Republike Hrvaške pred osamosvojitvijo izhaja, da se je s tem izrecno strinjala ali v to tiho privolila, potem mednarodnopravno načelo uti possidetis de facto varuje dejansko stanje na dan osamosvojitve. (31.tč)

Ustavnopravni učinek II. razdelka TUL je bil v tem, da je opredelil državne meje in s tem določil ozemlje, na katerem je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Določba II. razdelka TUL je tako konstitucionalizirala državne meje Republike Slovenije. (34. tč.)

Vendar pa II. razdelek TUL ni samo formalno veljavna določba, temveč je zaradi 4. člena Ustave še danes vsebinsko učinkovita ustavnopravna določba, ki jo je treba upoštevati pri mednarodnopravnem spreminjanju mej s sosednjimi državami. (37. tč.)

V navedenem smislu ti ustavni določbi pomenita ustavnopravno oviro za spreminjanje državnih mej. V ozemeljsko relativno majhni državi, kot je Republika Slovenija, imata taki določbi tudi garantno funkcijo; z njima je ustavodajalec državno ozemlje in državne meje postavil kot eno temeljnih vrednot, ki jo je treba varovati na ustavni ravni. Mednarodna pogodba, ki bi spremenila potek državne meje, bi pomenila tudi spremembo tistega ozemlja, na katerem je TUL 25. 6. 1991 vzpostavila državno suverenost Republike Slovenije, in bi bila zato v neskladju z II. razdelkom TUL.(38. tč.)

Na vprašanje, kaj je konstitucionaliziral II. razdelek TUL, je torej treba odgovoriti, da so to državne meje, kakor jih je določalo in zagotavljalo mednarodno pravo, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država.  Konstitucionalizacija državnih mej pa tudi pomeni, da so meje na ustavni ravni določene tako, kot so bile v trenutku nastanka nove države, torej ob sprejemu TUL, določene in varovane po mednarodnem pravu. (45. tč.)

Konstitucionalizacija državnih mej na eni strani pomeni, da Državni zbor ne sme z zakonom ratificirati mednarodne pogodbe, ki bi spreminjala državne meje, kakor so opredeljene v II. razdelku TUL. TUL in Ustava ne prepovedujeta sklepanja mednarodnih pogodb, ki bi urejale vprašanja meja” ter da bi mednarodna pogodba “lahko vsebovala tudi določbe o državni meji, kar samo po sebi še ne bi bilo v nasprotju s TUL in z Ustavo, seveda pod pogojem, da bi se gibal v okvirih določbe 4. člena Ustave. (51. tč.)

Na kopnem bo razsodba arbitražnega sodišča pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila notranje pravno znana in določena v okviru nekdanje SFRJ, na morju pa bo pomenila mednarodnopravno razdelitev nekdanjega pravno enotnega, čeprav de facto razdeljenega jugoslovanskega morja v severnem Jadranu.(54. tč.)

Dejstvo, da so v Republiki Sloveniji državne meje varovane na ustavni ravni, da pa bo potek kopenske in morske meje v naravi določilo arbitražno sodišče, terja opozorilo Ustavnega sodišča. V tem trenutku sicer še ni mogoče napovedati, kje bo arbitražno sodišče določilo potek državne meje. Ker pa pri tem ne bo vezano na ustavno pravo Republike Slovenije (kot tudi ne na pravo Republike Hrvaške), temveč bo svojo nalogo opravilo na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ki sama pa sebi niso protiustavna, je treba dopustiti možnost, da bo arbitražno sodišče potek meje določilo drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. To sicer ne bi spremenilo dejstva, da Sporazum ni protiustaven, ker gre za akt, ki določa samo pot za rešitev problema; prav tako to ne bi pomenilo, da bi bila razsodba arbitražnega sodišča protiustavna ali celo, da bi bila ta lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Pri razsodbi arbitražnega sodišča bo šlo za izjemno pravno situacijo, saj bo ta odločitev pravni akt, ki bo obstajal samo v sferi mednarodnega prava in zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče govoriti o njegovi protiustavnosti v smislu neskladnosti notranjih predpisov z Ustavo. Ta izjemen mednarodnopravni položaj pa pomeni, da bi se Republika Slovenija lahko znašla tudi v izjemnem notranje pravnem položaju. Na eni strani bi bila zavezana k spoštovanju Sporazuma in bi morala razsodbo arbitražnega sodišča izvršiti tudi s potrebnimi spremembami notranje zakonodaje. Na drugi strani bi zakonska izvršitev take razsodbe lahko pomenila, da bi bili zakoni v neskladju s 4. členom Ustave v zvezi z II. razdelkom TUL, če bi bila meja v razsodbi arbitražnega sodišča določena drugače, kot izhaja iz II. razdelka TUL. Da bi se država izognila taki izjemni pravni situaciji, ki je v tem trenutku sicer ni mogoče napovedati, Ustavno sodišče opozarja Državni zbor, naj pretehta, ali ne bi bilo smiselno spremeniti Ustave tako, da sploh ne bi moglo priti do protiustavnosti notranje zakonodaje (zakonov, ki urejajo območja občin, sodišč, upravnih enot, volilnih okrajev ipd.), s katero bi se na podlagi Sporazuma izvrševala razsodba arbitražnega sodišča. (62. in 63. tč.)

Navedel sem po moji presoji najpomembnejše točke mnenja Ustavnega sodišča o arbitražnemu sporazumu in dopuščam očitek pristranske izbire, vendar doslej je kot nesporno veljalo, da so z vidika Ustave Republike Slovenije (notranje pravno) državne meje ustavna kategorija. To, kakor je zapisalo Ustavno sodišče v mnenju, ne pomeni, da ni mogoče določati ali spreminjati meja z mednarodno pogodbo ali da je odločba arbitraže neustavna, temveč pomeni, da je notranje pravno potrebno odločbo arbitraže uresničiti ustavno skladno, to je na način kot se spreminja Ustava, z ustavnim zakonom. Če seveda jemljemo Ustavo in odločbe Ustavnega sodišča resno!