Od osamosvojitve do osvoboditve

Smo v dvajsetem letu samostojne Slovenije. Države, ki si je svojo samostojnost priborila z bojem proti trdemu in navidez nepremagljivemu nasprotniku. Države, ki je ta boj izbojevala suvereno in pri tem, v primerjavi s Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, plačala dokaj nizko ceno za svojo osamosvojitev. Tiste Slovenije, ki so jo pogumni akterji – osamosvojitelji – modro prepeljali iz „egiptovskega suženjstva“ v deželo, kjer se cedita mleko in med. Pa je danes res tako?

Obujanje partije

Vsekakor nas je večina Slovencev ponosna, da živimo v samostojni in demokratični Sloveniji, kjer brez strahu, da bi končali na Golem otoku, ali v kakšnem breznu kočevskega Roga, lahko povemo ali zapišemo svoje mnenje. Da nam ni potrebno čakati konec tedna, da bi šli v „gnilo, kapitalistično pokvarjeno“ Avstrijo, da bi dobili banane, bombone, prašek, česar tukaj nismo imeli, pa čeprav so nam socialistični oblastniki na veliko govorili, kako popolna država smo. Ne moremo pa biti ponosni na stvari, ki se dogajajo v zadnjih letih, radikalizirajo pa se ravno ob dvajseti obletnici samostojnosti. Imamo vlado, ki nam vlada s političnimi in ekonomskimi načeli nekdanjega socialističnega režima. Zveza borcev pod vodstvom Janeza Stanovnika zamegljuje zgodovinski spomin in si prisvaja osamosvojitvene zasluge. Predsednik države odlikuje prvega moža nekdanje UDBE Tomaža Ertla. Po Sloveniji smo priča proslavam, kjer vihrajo rdeče peterokrake zvezde in jugoslovanske zastave, kot pred tedni na Botaču. Prisluhnemo lahko nagovorom politikov, kot je bil nagovor poslanca Mirana Potrča ob dnevu samostojnosti in enotnosti 22. decembra lani v Velenju, kjer je povedal, da so mnogi pričakovali, da bo nova država ohranila in še razvila ekonomske in socialne pravice prejšnje države. Niti ne moremo biti ponosni na izdajo dvoevrskega kovanca partizanskega likvidatorja Franca Rozmana – Staneta, ki ga ob tem krasi tudi partizanska zvezda, ki je simbol totalitarnega komunističnega režima.

Rdeči radikali

V tem času se prebuja radikalna skupina mladih, ki se idejno naslanjajo na marksistično-leninistični nauk, t.i. Rdeči radikali. Takšno obujanje komunizma je zaskrbljujoče. Še posebej žalostno se mi zdi, da se z omenjeno skupino vse bolj prebujajočih komunistov, pečajo tudi krščanski socialisti – karkoli naj bi ta skovanka že pomenila –  ki so se za časa Edvarda Kocbeka v tej navezi že močno opekli. Vkolikor je Kocbek v svojem dnevniku pisal, da je komunistično gibanje napredno in potrebno za dokončno vzpostavitev novega družbenega reda, ki bo z narodnoosvobodilnim bojem prineslo Slovencu svobodo, je kasneje spoznal svojo zmoto. Žal, pa se njegovi dediči iz tega niso ničesar naučili. Še več, miselnost potrebe po novemu družbenemu redu se še zaostruje, tudi z njihovo pomočjo. Najbrž ni naključje, da je eden vidnejših slovenskih filozofov, Slavoj Žižek, pred časom dejal, da je komunizem nov pogled na stvarnost. Izjava, ki nič ne diši po liberalni demokraciji, katere gonilna sila je bil še pred dobrim desetletjem. Verjamem sicer, da je k temu preporodu marksistično-leninističnih idej pripomogla tudi gospodarska kriza, a po drugi strani je to smešno, saj so v največji krizi ravno države, kjer so na oblasti socialisti, medtem ko so se strogo liberalne že zdavnaj izkopale iz nje. V tem oziru se je izkazalo, da socializem oz. komunizem nikakor ni nek nov pogled na stvarnost, ampak je predvsem – najbrž ne poslednje – živčno trzanje crknjenega konja. Nekrofilija par exellence.

(Ne)zrela demokracija

Takšno obujanje komunističnih idej ne kaže na zrelo demokracijo. Da Slovenija še ni zrela demokratična država, pove tudi dejstvo, da politika ni zmogla jasno razmejiti med nekdanjim totalitarnim režimom in postkomunistično ureditvijo, kakor je to storila Češka. Lustracija nas tako v političnem kot gospodarskem prostoru še čaka. Menim celo, da je to nujen korak do zrele demokracije. Pomembno se mi tudi zdi, da se zgodovinski spomin na osamosvojitev goji v resnici, ne pa, da se ga zamegljuje z neresnicami in lažmi. Jasno je treba začrtati, da osamosvojitev Slovenije ni stvar kontinuitete dogodkov, ki so se začeli z narodnoosvobodilnim bojem, ampak je osamosvojitev Slovenije diskontinuiteta in radikalen prelom od teh dogodkov. Dokler tega ne bomo jasno izrekli na vseh ravneh, bomo priča grozljivim slikam in besedam, ki bodo nasprotnike slovenske osamosvojitve, kot je nekdanji predsednik Milan Kučan, risali kot zaslužne, da je Slovenija danes samostojna država. V tem oziru nas čaka še dolga pot. Pot od osamosvojitve do osvoboditve.

Foto: Politikis