Nedavni stavkovni val, ki je pomagal odplakniti Cerarjevo vlado, je na pomladni demokratični strani povzročil zanimivo reakcijo. Skoraj brez izjeme ga je zavrnila, nekateri pisci pa so nastopali povsem sovražno. Obstaja vtis, da skoraj vsi vidijo v sindikatih podaljšano roko komunistov oziroma nekdanje oblasti. Malo se jih je potrudilo, da bi se pobliže seznanili z njihovimi zahtevami.
Človek, ki je vse življenje preživel v državni službi še celo sprašuje, kje so bili kritiki sindikalnega gibanja sploh v službi. Če bi jih pobliže poznal, bi jih vsekakor vprašal, če vedo, kako so se oblikovale njihove plače. Med pisci jih je bilo kar nekaj, ki se v primeru sindikalnega gibanja najdejo položajno na njemu nasprotni strani. Njihovo obnašanje vsekakor ne sodi v demokratično družbo. Očitno je zgodovinski spomin slovenskih pomladnikov pozabil na Franceta Tomšiča in Slavka Kmetiča ter druge. Kratke pameti so, če mislijo, da se jih je oblast bolj bala kot mase delavcev Litostroja ali organiziranih strojevodij.
Sindikati so del evropske politične in kulturne dediščine
Sindikati kot združenja delojemalcev, ki se povezujejo zato, da bi zaradi organizacije in številčnosti lažje dosegli izboljšanje delovnih pogojev in zvišanje plač, so starejši od komunizma. Seveda pa se jih je tako on kot njegovi izrodki skušal polastiti in z njimi manipulirati. V Ameriki so njihove organizacije cilj mafijskih združb. Veliko je momentov, ki vplivajo na sindikate, gotovo pa so oni, ki so potegnili z revizionističnimi socialisti bolj simpatični in sprejemljivi. Pametna politika, kot jo je na primer vodil nemški kancler Otto von Bismarck, ki jim je zelo nasprotoval, jim je znala priti tudi nasproti. Gotovo sem lahko štejemo model zdravstvenega varstva, ki temelji na načelih obveznega, z zakonom predpisanega javnega zavarovanja. Tudi tega bi radi nekateri pri nas ukinili … Bog se jih usmili!
Sindikati so del evropske politične in kulturne dediščine. Pri nas so bili do II. svetovne vojne najmočnejši katoliški sindikati. Njihova evropska posebnost je bila v tem, da so bili njihovi člani preprosti delavci. Delovodje in podobni pa so bili člani komunističnih sindikatov. Drugod po svetu je bilo ravno obratno. To slovensko posebnost bi morali po osamosvojitvi izrabiti. Delavci sindikalisti niso neumni, so pa zaradi dejanskih ali namišljenih krivic hitro žrtev demagogov, ki poznajo delo in delavce samo iz knjig.
Ob osamosvojitvi so sindikati odigrali izjemno pomembno vlogo, vendar jih je pomladna politika zaradi svoje politične kratkovidnosti kmalu odvrnila od sebe. Kot zrele hruške so padli v roke komunistom. To bo Semolič znova potrdil s kandidaturo na njihovi listi. Tudi njegova naslednica ni nič drugačna, mogoče je še bolj njihova. Celo sindikalno bogastvo je ostalo nedotaknjeno. Baje tudi pokradeno.
Zadovoljni delavci so lahko največji zavetniki delodajalcev
Sindikati zajemajo svojo moč iz slabega položaja delojemalcev in nesposobnosti delodajalcev, da bi spremljali njihov socialni položaj. Sami od sebe se nikoli ne spomnijo, da je treba plače zvišati. Opozorila, da so zadovoljni delavci lahko njihovi največji zavetniki, poglejmo samo primer novomeške Krke, ne dojemajo. Mnogi prijaznost do delavcev smatrajo za izdajo svojega delodajalskega položaja. Vsekakor so pravi podjetniki, ki so zrasli organsko, ne pa s privatizacijo nekdanjega državnega premoženje, bolj odgovorni do delavcev. Iz svojega štiridesetletnega službovanja v znanosti imam izkušnjo, da ne vem, kakšna bi bila moja pokojnina, če ne bi bilo sindikata. Zato ga dojemam kot zavoro pri avtu. Brez njega ni varnosti!
Zadnji stavkovni val je v veliki meri sprožila oligarhična vlada, ki je na eni strani skrbela le za svoje, na drugi strani pa se bahala s svojo finančno uspešnostjo. Sindikati, ki ne bi, še posebno zaradi posledic ZUJFA, take prilike izrabili, bi ne bili vredni svojega imena. Bili bi res komunistični, ki so bili popolnoma brezzobi in praviloma prva žrtev komunističnega prevzema oblasti. Od Lenina dalje.
Sindikat se lahko briga samo za plače in pogoje dela
Nekateri kritiki sindikatov so tem očitali, da bi se morali preje pobrigati, da bi dvignili dodano vrednost, kajti le ta je pravična osnova za dvig plač. Očitek ni brez soli, samo naslovnik ni pravi. Organizacija dela in poslovnost so stvar dobro plačanega vodstva, ne pa delavcev in še manj sindikatov. Take trditve so me zmrazile, ker so tipičen ostanek samoupravne komunistične miselnosti. In takih očitkov je bilo preveč na »demokratični« strani. Po 26 letih samostojne Slovenije! Joj, koliko komunizma je še v naših glavah!!!!
Tudi očitki učiteljem so bili utemeljeni, le naslovnik je bil praviloma zgrešen. Sindikat se lahko briga samo za plače in pogoje dela, ostalo pa je stvar šolskih oblasti. Samo še to se manjka, da se bo začel vtikati v učne programe in vsebinsko-metodološka vprašanja. Tipičen primer take komunistične miselnosti smo doživeli nedavno, ko je nek biolog specialist speleobiologije, biogeografije, evolucije ter sistematike nevretenčarjev razlagal ključna vprašanja II. svetovne vojne na nivoju znanja, ki ni primeren niti za osnovno šolo. Si lahko mislite, kaj bi si mislil, če bi jaz razlagal tako slaboumno njegovo poklicno problematiko?
Slovenska šola je še kako potrebna kritike in izboljšav, toda ključnega vprašanja, modernizacija znanja učiteljev ni praktično nihče načel. Tu se začenja kriza šol. Slovenski učitelji resnično, gleda na preteklost, nimajo slabih plač. Toda dejstvo je, da še nikoli doslej niso bili tako izobraženi. Praktično vsak ima fakulteto. Problem je tudi v hierarhiji, ko imajo veščinarji – telovadniki, glavno besedo v šolah. Kot športni novinarji na RTVS. Kritiki šolskega sindikata so streljali z praznim, manevrskim strelivom. Dokazali so, da otročje radi pokajo, bistva pa ne razumejo. Ustvarili so množico vplivnih nasprotnikov. Povsem po nepotrebnem! In to ravno pred volitvami!
Temelj politike je socialno vprašanje
Demokracija ne more dobiti volitev v boju z onimi, ki se borijo za boljše življenje. Oziranje zgolj in samo na bogate: »Imamo najboljši poslovni program za podjetnike », je dolgoročna, pa tudi kratkoročno ni drugače, pot v politični samomor. Tudi zato se tresemo pred verjetno možnostjo, da totalitarna levica dobi na volitvah ustavno večino. Tragično je, da se ji zato ni treba truditi. Dovolj je imeti na nasprotni strani ljudi, ki ne razumejo, da je temelj politike socialno vprašanje.
