Rad bi videl, da na volitvah zmaga tista politična opcija, ki bo krepila povezave Slovenije z razvitimi državami v okviru OECD, Svetovne trgovinske organizacije, zveze NATO, Evropske Unije in Združenih držav Amerike. Zato tokrat nekaj besed o razvojni fiskalni politiki in o potrebi o nekaterih nujnih strukturnih spremembah, ki bi jih želel videti v političnem programu zmagovalne povolilne koalicije.
Razvojna fiskalna politika temelji na smotrnem davčnem sistemu in racionalni porabi državnega proračuna. Smotrn davčni sistem spodbuja ustvarjanje in sicer na način, da sta delo in kapital kar se da razbremenjena davčnega primeža, relativno močneje pa je obdavčena potrošnja dohodkovno manj elastičnih dobrin. Teorija torej nakazuje na smotrnost treh skupin davčnih stopenj: davčne stopnje na ustvarjanje nove vrednosti, davčne stopnje na potrošnjo dohodkovno visoko elastičnih dobrin in davčne stopnje za potrošnjo dohodkovno neelastičnih dobrin.
Pokojninski sistem
Posebna skupina bremen državljanov so še izdatki nefundiranih državnih obveznosti, v skupino katerih sodijo izdatki za pokojnine. Pokojninski sistem v Sloveniji je zasnovan po načelu implicitne zaveze države do državljana po financiranju pokojnine ob pogoju izpolnitve za to predvidenih kriterijev. Za pridobitev te pravice državljani vplačujemo visoke zneske v pokojninsko blagajno.
Sistem je potreben prevetritve in postopnega premika k fundiranemu sistemu. V praksi to pomeni razbremenitev obstoječega sistema sprotnih izplačil pokojnin, kjer se pokojnine izplačujejo nefundirano iz računa vplačnikov neposredno na račun prejemnikov k fundiranemu sistemu, ki bi vsakemu vplačniku omogočal varčevanje in akumulacijo kapitala skozi celotno življenje in dedovanje privarčevanih viškov nad izplačanimi rentami. Socialni prejemki starejšim bi se izplačevali kot socialna pomoč neposredno iz proračuna in ne več iz pokojninske blagajne. Dobrih praks postopnih preobrazb nefundiranih pokojninskih sistemov v delno fundirane pokojninske sisteme je kar nekaj. Rezultat delno fundiranega sistema je v tem, da je vezan na manj strogo razmerje med številom vplačnikov v blagajno in številom prejemnikov od nefundiranega sistema, in je s tem manj ranljiv na spreminjanje demografske slike in na dejstvo, da ljudje živimo vse dlje.
Zdravstveni sistem
Posebno poglavje je zdravstveni sistem. Tukaj bi bilo treba vnesti tržni nadzor nad nabavo materialov. Najboljši možen nadzor nad korupcijo je nadzor plačnika. Če je plačnik država ali državna zavarovalnica, potem je tak nadzor šibkejši, kot če bi bil plačnik storitve zasebna zavarovalnica. Zasebna zavarovalnica ima relativno močan interes po nadzoru nad izplačevanjem škodnih primerov, saj je od tega odvisen neto donos. Državna zavarovalnica te potrebe nima, saj je njen porok državni proračun. Če bi torej plačevanje zdravstvenih storitev pretežno opravljale zasebne zavarovalnice, bi bolnice nujno morale znižati cene svojih storitev in bi nujno morale biti bolj previdne pri izdatkih za nabavo zdravstvenih materialov, saj jim zavarovalnice ne bi plačale nerazumno visokih cen, ker bi s tem ogrožale lastno poslovanje.
Vključevanje strožjega tržnega nadzora v zdravstveni sistem namesto manj strogega državnega nadzora je vsaj navidez manj zahteven proces od postopne preobrazbe pokojninskega sistema iz nefundiranega v fundiranega: zaposlenim se dovoli, da sklenejo obvezno zavarovanje s katerokoli zdravstveno zavarovalnico v neki obvezni minimalni višini, podobno kot sedaj obvezno zavarovanje vplačujemo v skupno zdravstveno blagajno. Razlogi za obveznost zdravstvenega zavarovanja tičijo v minimiranju moralnega hazarda pri financiranju višjih izdatkov za zdravje na jesen življenja in s tem povezanimi negativnimi eksternimi učinki, do katerih bi lahko prišlo, če ljudje ne bi imeli sklenjenih nobenih zdravstvenih zavarovanj. Izdatke za osnovno zdravstveno zavarovanje najrevnejšega odstotka državljanov bi lahko plačevala država neposredno iz proračuna, a tudi ti bi imeli svoj zdravstveni zavarovalni račun.
Politika izobraževanja in zaposlovanja
Nujno je treba olajšati prehod od zaključka šole k zaposlitvi oziroma kar se da olajšati postopke odpiranja podjetij. Prehod od šole k zaposlitvi pomeni ukinjanje odvečne zaposlitvene regulacije, sproščanje dejavnosti. Seznam reguliranih poklicev je treba maksimalno skrajšati oziroma kar ukiniti ter uvesti enoten pogoj: vsak z ustrezno izobrazbo in s tehnično usposobljenostjo lahko opravlja poklic brez dolgotrajnih obveznih postopkov pridobivanja licenc.
Na začetku kariere smo vsi novinci brez izkušenj. Dodatna izobraževanja izven uradnega izobraževalnega procesa ne morejo biti vezni pogoj za začetek z dejavnostjo, za katero se je nekdo izšolal, ker se pojavi vprašanje kompetenc izobraževalnih programov. Vsak lahko prostovoljno opravlja dodatna izobraževanja in si z njimi krepi kredibilnost in osvaja nova znanja, a ta izobraževanja ne morejo biti formalno določen vezni pogoj za to, da nekdo sploh sme pričeti z neko dejavnostjo. Po koncu formalnega izobraževanja bi moral biti vsakomur omogočen kar se da hiter prehod k pridobivanju praktičnih izkušenj in referenc.
Za konec naj ponovim, da si želim zmagovalca volitev, ki bo še okrepil povezave Slovenije z najbolj razvitimi svetovnimi gospodarstvi.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu
