Kdo se boji privatne zdravniške oskrbe?

Problemi slovenskega zdravstva so znani. Mnogi pa se ne zavedajo vzrokov. Žal tudi ne večina politikov, tudi na desnici.

Vse premalo se upošteva, da je cokla našega zdravstva sistem, ki je nastal v času komunistične oblasti, a ga ob političnih in gospodarskih spremembah po letu 1990  nismo znali, nekateri pa verjetno tudi ne hoteli, prilagoditi novim razmeram in modernim zahtevam. V razmerah delavskega samoupravljanja se je razvil zdravstveni sistem, ki je kljub omejenim materialnim možnostim bil v mednarodni primerjavi na zadovoljivi višini. K temu je prispevala visoka strokovna usposobljenost zdravstvenega osebja in stik z razvojem medicine na mednarodnem področju.

Jaz tukaj nimam ambicije niti potrebnega znanja, da bi podal neko popolno strokovno analizo stanja v zdravstvu pri nas pred in po političnih spremembah. Želim le posredovati moja opažanja in mnenja s pozicije uporabnika zdravstvene oskrbe oziroma kot pacient in koristnik zdravniških uslug. Priznam, da osebno teh uslug zelo malo ali skoraj nič ne koristim, ker sem do svojih osemdesetih let prijadral brez resnejših bolezni, če ne štejem svojega hepatitisa pri štirinajstih letih in pred nekaj leti majhnega problema z ledvičnimi kamni. Še gripa mi je skoraj nepoznana. Zato sem vse, kar vem o medicini in boleznih, izvedel v svojem ožjem okolju sorodnikov in znancev. Rad bi pa poudaril, da mi ni žal za dolgoletno plačevanje zavarovanja do sedaj, sicer pa človek nikoli ne ve vnaprej, kaj ga še čaka.

Kljub temu z velikim zanimanjem spremljam delovanje zdravstva pri nas. Tudi zaradi tega, ker sem od leta 1965 zavarovanec nemškega zdravstvenega zavarovanja, seveda tudi sedaj, kot upokojenec. To moram povedati, da bodo bralci lažje razumeli moja stališča. Po spremembah leta 1990 sem pričakoval pri nas temeljite spremembe, tako v politiki kot tudi v zdravstvu. Posebno od leta 1995, odkar stalno prebivam doma v Sloveniji, opažam, da se je marsikaj iz zlatih časov tako imenovanega socializma rešilo v današnji čas. Po lastnih izkušnjah sem upravičeno pričakoval, da bo tudi v Sloveniji krenilo zdravstvo po izhojeni poti starejših demokratičnih sosed, v kombinaciji med socialno odgovornostjo države in privatnim, racionalnim organiziranjem predvsem ambulantne oskrbe. Zaradi majhnosti države, drugačne infrastrukture, sestave prebivalstva in drugih posebnosti gotovo ne moremo prevzeti vseh sistemov večjih dežel 1:1. Vsekakor bi pa bilo pametno premisliti, ali so stare ambulantne strukture pri nas še v smislu dobre oskrbe vsakega državljana. Namesto da bi se lotil kritike obstoječega sistema, bom rajši navedel prednosti privatne zdravniške oskrbe.

Privatna ambulanta ne bremeni občine, saj je v lasti ali najemu privatnega zdravnika ali zdravnice. Za vso opremo mora poskrbeti sam, kot vsak avtomehanik za svojo delavnico. Ker zdravniške ordinacije med seboj konkurirajo oziroma si prizadevajo pridobiti dovolj pacientov, skrbijo same za čim boljšo in kompletno oskrbo. Bojazen nekaterih, da bodo zdravniki neupravičeno obogateli, so ostanki socialistične miselnosti. Če bo zdravstveno zavarovanje, kot dajalec koncesij, v sodelovanju z zdravniško zbornico izdelalo kataloge zdravstvenih uslug in njihovih cen, bo vladal na tem področju red. Sicer pa kontrolira zavarovalnica prispele račune zdravnikov. Zavarovalnica pa bo lahko točneje spremljala stroške zdravja po obračunu s koncesionarji, saj ne bo imela še skritih stroškov z ambulantno infrastrukturo, ampak bodo vsi stroški zajeti v ceni zdravniških uslug.

Bojazen, da bodo zavarovani pacienti v slabšem položaju proti privatnim pacientom, je neutemeljena. Saj zdravnik lahko loči ordinacijski čas za zavarovane in privatne paciente. Tako lahko ordinacija sprejema določene dni ali dele dneva samo ene ali pa druge paciente, da ne nastane vtis zapostavljanja.

Prednost za pacienta je, da ima svojega zdravnika, ki ga stalno spremlja. Pa tudi zdravniku je laže obravnavati paciente, če pozna vso družino ali okoliščine, v katerih živi. V primeru odsotnosti poskrbi zdravnik sam za primerno nadomestilo, da njegovi pacienti vedo, kam se v sili obrnejo. Prednost privatnih ordinacij je tudi v tem, da se lahko naselijo v naseljih in delih mesta, kjer delujejo v bližini pacientov. Tako niso potrebne pogoste poti v oddaljeno ambulanto. V sodelovanju z zdravniško zbornico pa lahko zdravniki lažje načrtujejo kraj svoje ordinacije po odprtih potrebah.

Razbremenjeno bi bilo tudi ministrstvo za zdravstvo, saj se s privatizacijo ambulantne oskrbe zmanjša skrb  za delovanje te.

Tukaj nisem želel natrositi neke nove ali lastne ideje. Kar sem napisal, je tisočkrat preizkušeno in dobro deluje. Nejevernim Tomažem v politiki pa lahko nakažem tudi možno pot zanje. Če so v dvomih, lahko poizkusijo z nekaj pilotnimi projekti, da se prepričajo, kako sistem deluje.

Mislim, da bi bila to pot, ki bi poskrbela za boljšo zdravstveno oskrbo, problem zdravnikov »dvoživk« bi bil odpravljen in na daljši rok bi se občutno dvignila kakovost zdravljenja.