Prosim vas, da si predstavljate državo, ki ji jo bomo poimenovali Republika Transaheron. Mnogo področij pokrivajo državne ureditve, eno izmed njih je tudi zdravstveni sistem. In kaj je v lepi deželi Transaheron cilj zdravstvenega sistema? To ve vsak – dostop državljanov do kvalitetnih zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo. Ampak to nekaj stane – in tega se državljani zavedajo, zato v povprečju vsak mesec plačajo 260 evrov od svoje plače države.
Da je bolj enostavno, si država ta znesek kar sama vzame. Tisti z minimalno plačo plačajo nekoliko manj – 155 €, tisti z višjimi plačami krepko več. Ampak vsi dobijo enake storitve – to se imenuje solidarnost. Vsak mesec plačajo še vsak 35 € dodatnega zavarovanja, ki ga pač moraš imeti, če nočeš doplačevati. Vse lepo in prav. Če si finančno bolj srečen kot drugi, plačaš nekaj več, da lahko tisti, ki ni tako finančno srečen, plača nekaj manj. Plačaš in ko zboliš dobiš ustrezno oskrbo kakor hitro je to mogoče.
Vse ambulante, bolnišnice in druge zdravstvene ustanove so v državni lasti. V praksi pa ima zdravstveni sistem Republike Transaheron nekaj težav:
• Upravljajo ga ljudje, ki niso vešči upravljanja, in denar se izgublja.
• Organizirajo ga ljudje, ki niso vešču organiziranja, in učinkovitost se izgublja.
• Zaposleni zaradi tega dobijo nižje plače in izgorevajo, zaradi tega odhajajo v druge poklice ali zaposlitve in kakovosten kader se izgublja.
• Infrastruktura zaradi tega ni ustrezno vzdrževana in investicij vanjo manjka, kapacitete se izgubljajo.
Vse to se dogaja pod budnim očesom in pokroviteljstva Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb Republike Transaheron. Ker so Transaheronci vseeno pridni, iznajdljivi in samoiniciativni ljudje, se jih najde nekaj, ki s svojim denarjem sezida ambulante. Sami plačajo za zidove in opremo, s svojim znanjem pa nato opravljajo svoje poslanstvo. Ampak tudi oni morajo jesti in iti na počitnice, zato svoje delo ovrednotijo in zaračunajo.
Žal pa si ne morejo vsi Transaheronci privoščiti njihovih uslug, zato se pri njih ustavljajo le tisti, ki jim denar ni problem. Pametni možje, ki vodijo politiko Transaherona, v nekem trenutku ugotovijo, da lahko nekaj ljudi, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo, namesto v državni ambulanti, ki je dotrajana in prepolna, zdravijo tudi v teh (zasebnih) ambulantah in plačajo to storitev. To imenujejo koncesija. Ni jim treba zgraditi nove ambulante, ampak samo plačajo storitev. Tako do kvalitetne storitve pridejo tudi Transaheronci, ki niso tako finančno srečni. Pa še država nekaj prihrani.
Med tem pa se kriza zdravstvenega sistema v Transaheronu poglablja. Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb se tolikokrat zmoti pri napovedi operacij kile za prihodnje leto, da v polovici leta zmanjka sredstev. In Transaheronci, kljub temu, da obstaja zdravnik in ambulanta, čakajo na operacijo kile na naslednje leto, ko bo Zavod morda imel denar tudi za njih. Jezni so, ker so toliko let plačevali, ko potrebujejo operacijo, pa je ne dobijo. Popolnoma razumljivo.
Finančno srečni Transaheronci, ki potrebujejo operacijo kile, si jo plačajo in pridejo na vrsto takoj v eni od zasebnih ambulant. Kljub temu, da so vsa leta plačali visoke prispevke, ponovno plačajo, samo da pridejo na vrsto. Seveda predstavnikom Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb to ni všeč, ker kaže na njihovo nesposobnost organizacije sistema. Denarja je vendar dovolj, zdravnikov tudi za silo dovolj, tudi ambulante imamo v Transaheronu, dolga leta smo plačevali prispevke, zdaj pa smo ob vsem tem državnem zdravstvu prisiljeni ali plačati ali čakati. Pa ga sploh nismo privatizirali. Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb seveda poskuša okriviti zdravnike, pa zasebnike, ki v resnici sistem držijo za silo nad vodo, pa vse druge. Samo oni niso krivi, da ob dovolj denarja in kapacitetah ne pridejo vsi na vrsto za poseg.
V tem trenutku se zgodi nekaj skoraj neverjetnega. Kljub velikemu nasprotovanju, vodstvo Republike Transaheron spremeni Zavod za načrtovanje obolenj in poškodb v Zavod za zdravstveno zavarovanje. Zavod ne ugiba več o številu obolenj in posegov, ampak zbere denar in ga v skladu s cenikom za posamezen poseg izplačuje izvajalcem, ki poseg opravijo. Ko pacient potrebuje poseg, se naroči, dobi datum takoj, ko je možno, in ne zgodi se več, da bi sredstev za posamezen poseg zmanjkalo sredi leta.
Še več – posamezniku ni treba izbirati le med državnimi ambulantami. Če želi, lahko izbere tudi zasebno ambulanto in po istem ceniku kot pri državni ambulanti mu strošek povrne Zavod za zdravstveno zavarovanje. Seveda to ustvari konkurenco, ki poskrbi, da se kakovost dvigne pri obojih. In izkoriščene so vse kapacitete, ki jih zdravstveni sistem v Transaheronu, državni in zasebni skupaj, premore. In še več – država se odloči, da ponudi obvezno zdravstveno zavarovanje na trgu. Najprej določi »košarico« storitev, ki jih mora vsako zavarovanje nujno pokriti, da ne bi kakšen državljan ostal brez česa res pomembnega, nato pa zavarovalnice ustvarijo svoje produkte.
Ene dodajo nekaj, druge nekaj drugega, tretje oboje, vsaka pa postavi ceno. In Transaheronci začnejo izbirati – enim je bolj pomembno to, drugim to, eni si privoščijo več, drugi manj, tretji ostanejo pri osnovni košarici na državnem Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Ni se jim težko privaditi, saj sistem poznajo iz zavarovanja hiše ali avtomobila. In spet je tu konkurenca, ki sili zavarovalnice, da za čim nižjo ceno ponudijo čim več in čim bolj kvalitetne storitve. Zavarovalnice brez dobrih ponudb ne morejo uspeti.
In nato se Republika Transaheron odloči narediti nekaj reda tudi v svojih državnih ambulantah in bolnišnicah. Organizacijo dela prepustijo tistim, ki to znajo. Finance in investicije so transparente in pod drobnogledom stroke in javnosti. Od ustanov se pričakuje, da delajo učinkovito in pacienta postavijo na prvo mesto. Veste, kaj se je zgodilo v Republiki Transaheron?
Namen zdravstvenega sistema se ni spremenil – še vedno je njegov cilj, da omogoča dostop državljanov do kvalitetnih zdravstvenih storitev, ko jih potrebujejo. Državljani so začeli izbirati – zavarovalnico in zdravnike. In izbrali so boljše – po kvaliteti, času do posega, ceni in osebni preferenci. Izkoriščene so vse kapacitete – tako kadrovske kot infrastrukturne. Državljanu je vseeno, ali je operiran v državnem ali zasebnem objektu, dokler je operiran strokovno in kvalitetno ter za operacijo ne doplačuje. Država se je nehala igrati Boga in je državljanom dala nekaj svobode, ob tem pa ohranila ščit varnosti, da državljane ne bi kdo oškodoval.
Zavoda za načrtovanje obolenj in poškodb se je preobrazil v Zavod za zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da ne vedežuje, ampak zavaruje. Do te ideje v Transaheronu niso prišli sami, pobrali so jo iz drugih uspešnih dežel, kjer že deluje. In želim si, da bi tudi v Republiki Sloveniji sledili zgledu uspešnih dežel in Republike Transaheron. Žal kaže, da bomo morali v Sloveniji poskrbeti, da bomo kot posamezniki zaslužili ogromno, da bomo poleg prispevkov za državno zdravstvo lahko plačali iz svojega žepa še ceno za zasebno zdravje.
Zaradi aktualnosti problema, smo omenjeno kolumno, ki je bila objavljena že pred dvema mesecema, še enkrat objavili.
Ko se opisano zgodi, se v zdravstvenem sistemu ne da več krasti. Zato vladajoči v Transaheronu naredijo vse, da se privatno zdravstvo ne more razviti in ostane po starem.
vladajoča politična leva elita potrebuje javno zdravstvo za svoja koruptivno finančno napajanja svojih vplivnih omrežij in za manipulacijo lahkovernih volivcev, ki verjamejo lažnim obljubam leve politike, da bo dobra in vsemogočna država poceni poskrbela za vse državljane na vseh področjih zdravstva, šolstva i sploh povsod samo, če bodo izbrali na volitvah seveda samo levake