Novi rod Slovencev, ki živi v samostojni državi, ima zaradi resnice nalogo spoznati, da je bila slovenska boljševiška revolucija zločinska in pogubna za naš narod. Da je bil upor proti njej potreben in upravičen. Šele, ko bodo to spoznali, bodo postali svobodni Slovenci.
Beseda revolucija ne pomeni vedno krvoprelitje, a je vedno močno travmatična, ker povzroča globoke družbeno-politične spremembe. Taka npr. je bila angleška industrijska revolucija na začetku 19. stoletja, ki je povzročila množično selitev ljudi iz podeželja v industrijska predmestja Manchestra in drugih mest. Največja novost te je bil parni stroj in rojstvo novega socialnega razreda ali industrijskega proletariata.
Za boljše razumevanje pojma revolucije je nujno razumeti francosko, ki je pričela na koncu 18. stoletja in dosegla višek okrutnosti v letih 1792-94, ko je bil na oblasti zloglasni voditelj Jakobincev, Maksimiljan Robespierre. Takrat je giljotina (sekira) neusmiljeno sekala glave. Obglavljen je bil kralj Ludvik XVI, njegova žena Marija Antonieta, pa dolga vrsta revolucionarjev in končno tudi Robespierre sam. V onih časih so revolucionarji uvedli malikovanje „boginje razuma”, kar je pomenilo isto kot načrtovano razkristjanjenje Francozov. Vse to in še mnogo več so počenjali v imenu: „svobode, edinosti in bratstva”, ki je bilo geslo francoske revolucije. Njen vpliv je bil prisoten tudi v Južnoameriških osvobodilnih gibanjih proti španskim kolonialnim oblastem na začetku 19. stoletja.
Carska Rusija je stopala v 20. stoletju notranje močno razkrojena, spričo zaostalega gospodarstva in nerešenih vprašanj neruskih narodnostih, zlasti Kavkaških, pa seveda socialnih, ki so povzročili ostre proteste industrijskega proletariata, itd. Za Rusijo je bila izgubljena vojna z Japonsko na daljnem vzhodu, v letih 1904-05, hud udarec, ki je povzročil v januarju 1905 v prestolnem Petrogradu, prvi poizkus revolucije, ki jo je vojska zadušila v krvi.
Rusija se je udeležila prve svetovne vojne slabo pripravljena. Porazi ruske vojske z Nemci so slabili njeno voljo vojskovanja in večali odpor proti avtokraciji carja Nikolaja II. Da bi se vojna sreča za Rusijo izboljšala, se je car odločil za osebni poseg vojnih operacij, a tudi to je bilo neuspešno. V prestolnem Petrogradu, na carskem dvoru je v tistih časih zganjal svoje pustolovščine starec Grigori Rasputin, ki je umel zabavati sebe in lahkožive dvorjanke, zlasti pa tolažiti bolnega carjeviča Alekseja. Osovraženega Rasputina so leta 1916 umorili v palači princa Jusupova.
Marca 1917 je car predlagal generaloma Aleksejevu in Ivanovu pohod vojske nad upornike v Petrogradu. Odgovorila sta mu negativno. Predlagala sta mu naj se odpove prestolu, kar je car tudi storil. Naslednji dan je bil aretiran in pripeljan v carsko selo kot ujetnik vlade zmernega socialista Aleksandra Kerenskega. Avgusta 1917 jih je vlada konfinirala v sibirskem Tobolsku, kjer jim je življenje potekalo precej mirno. Po mnenju zgodovinarja Dominika Lievena, so se car in njegova družina, sicer navajeni razkošja, brez pritožb prilagodili novemu življenju. Okoliški ljudje so jih spoštovali in bili dobri z njimi.
Leninova vrnitev iz tujine v Rusijo spomladi 1917, je še povečala napadalnost boljševikov (njegovih pristašev), ki so oktobra onega leta pričeli z revolucijo in uspeli strmoglaviti vlado popustljivega Kerenskega, ki je moral bežati, da si je rešil življenje. Novi oblastniki so naglo in krepko ukrepali: zaprli so Dumo (ruski parlament), zapirali in streljali svoje politične nasprotnike in cerkvene dostojanstvenike, itd. Hitro so ustanovili Čeko (organ sovjetske notranje varnosti). Lev Trocki, desna roka Leninova, pa je zaradi svojih organizatorskih sposobnosti, ustanovil rdečo armado pod nadzorstvom političnih komisarjev. Geslo boljševikov: ,,Vso oblast sovjetom”, se je uresničilo, a vojna z Nemci se je še nadaljevala. Da bi odvrnil sleherno zunanjo nevarnost, je Lenin pooblastil Trockega, da z Nemci sklene mir, kar se je zgodilo marca 1918 v Brest-Litovsku, torej šest mesecev preden je končala prva svetovna vojna na zahodni fronti.
Boljševiška oblast seveda ni pozabila na carja in njegovo družino tam v Tobolsku. Ukazala jih je pripeljati v uralski Jekaterinburg, kjer sta bila že močno utrjena Čeka in krajevni sovjet. Odslej so ujetniki živeli močno zastraženi v hiši inž. Ipatjeva. 16. julija 1918 je Lenin ukazal Jekaterinburškem boljševikom, naj postrelijo ujetnike. Še isto noč so boljševiški vodje Gološkin, Sverdlov in Jurovski (vse trije Židje), organizirali pomor carja in njegove družine, njih osebnega zdravnika Blotnika in nekaj služkinj. Privedli so jih v klet te hiše in jih postrelili. Trupla pomorjenih pa so s tovornjakom odpeljali v bližnji rudnik. Dinastija Romanovih, ki je leta 1613 pričela z carjem Mihaelom, je tri stoletja pozneje končala z carjem Nikolajem II. V debeli knjigi burne zgodovine Rusije, se je pričelo pisati novo poglavje.
Le komu naj bi prišlo na misel v povojnih letih, da bomo Slovenci 25 let pozneje postali velika žrtev slovenskih boljševikov v letih tuje okupacije naše domovine. Mnogi izmed nas smo jo takrat doživljali še kot otroci in, ko je po vojni sedla na popolno oblast, že mladeniči. Povzročila nam je tako hude rane, da jih ne moremo pozabiti. Novi rod Slovencev, ki živi v samostojni državi, ima zaradi resnice nalogo spoznati, da je bila slovenska boljševiška revolucija zločinska, pogubna za naš narod. Da je bil upor proti njej potreben in upravičen. Šele, ko bodo to spoznali, bodo postali svobodni Slovenci.
Vir: Svobodna Slovenija (11.10.2007), letnik 66, številka 39.
