Na desni nič novega

V zadnjih tednih sta se težišče dogajanja v državi in zanimanje javnosti preselili k novo nastali koaliciji in vladi. Kar je seveda razumljivo že samo po sebi, še bolj pa ob dejstvu, da se nova koalicija že praktično od nastanka ukvarja sama s sabo in z aferami novopečenih ministrov in državnih sekretarjev, s plagiatorstva osumljeno premierko na čelu.

Za razliko od prejšnje opozicije, ki se je takoj po nastopu druge Janševe vlade z vsemi topovi spravila nanjo, s čimer sicer ni nič narobe, se je novo nastala opozicija umaknila skoraj v klavzuro. Pri tem ji sicer konkretno pomaga nova vlada, ki v slabem mesecu, razen nekaj nasprotujočih si izjav ministrov, ni naredila še nič. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, ali se ni nemara nova opozicija pač odločila počakati, da koalicija razpade sama od sebe, kar se bi ob morebitni potrditvi premierkinega plagiatorstva zelo verjetno zgodilo. Druga možnost pa je, da si opozicija še liže rane zaradi prezgodnjega razpada prejšnje koalicije. Še največ svežine je te dni videti pri Novi Sloveniji, medtem ko sta Slovenska ljudska stranka in Slovenska demokratska stranka vidno zmanjšali komunikacijo z javnostjo.

Zlovešča ali obetavna tišina?

Pri SLS je na znižanje strankine prisotnosti v javnosti bržčas vplivala predvsem menjava na čelu stranke, saj je novi predsednik Franc Bogovič že sam po sebi bistveno manj komunikativen, vsaj navzven, kot je bil njegov predhodnik. Kar za stranko ni najboljši obet, pregovor ˝daleč od oči, daleč od srca˝ pač nedvomno drži.

Bolj zanimiva pa so gotovo ugibanja, kakšno pot bo ubrala največja opozicijska stranka, že leta tudi največja stranka desnice, Janševa SDS. Tudi pri njih je intenziteta dogajanja krepko upadla, ostrina komunikacije z javnostjo in nasprotniki se je unesla in z izjemo izmenjave ognja med Janezom Janšo in PENom se zdi, da vlada na desni skoraj premirje.

V zadnjih dneh sta se odvila dva dogodka, ki bi morala biti za stranko pomembna in za katera bi upravičeno pričakovali, da bi se SDS nanju odzvala, pa se ni. Prvi je odstop nekdanjega superministra dr. Žige Turka z vseh funkcij v stranki. Že res, da dr. Turk ni izstopil iz stranke, a odstop vidnega člana, ki je predstavljal strpen, kulturen in strokoven obraz SDS je vendarle močno sporočilo. Še zlasti, ker je v odstopni izjavi čutiti napetost in razočaranje nad razmerami v stranki. Za prihodnost največje opozicijske stranke gotovo ni dober znak umik ljudi  kakršen je dr. Turk, saj s tem prepušča prostor trdemu jedru strankinih jurišnikov.

Ali je molk SDS ob Turkovem umiku dober ali slab znak, je težko reči. Po eni strani bi seveda pričakovali, da se bi stranka odzvala vsaj z obžalovanjem in z zahvalo za dosedanje delo, a po drugi strani je lahko dr. Turk morda vesel, da z njim niso obračunali kot z nekaterimi drugimi v preteklosti. A na to, da na spletni strani SDS ni niti besedice o Turkovem umiku, je vendarle težko gledati pozitivno.

Kultura LDSa

Drugi pomemben dogodek, na katerega bi se stranka morala odzvati, je afera njenega vidnega člana in brata bivšega predsednika države, dr. Vitoslava Türka. Če je ob razkritju njegove črne gradnje še bilo mogoče na zadevo gledati kot na del slovenske črnograditeljske folklore, pa je ob nadaljnjih razkritjih, predvsem o tem, da je objekt gradilo podjetje, ki je zelo veliko delalo za ELES, postalo očitno, da je afera veliko globlja. Ob očitnih lažeh lastnika čudovite haciende in razkritjih o njenih graditeljih pač ne potrebujem odločitve sodišča, da si ustvarim mnenje. Nobenega dvoma ni, da gradnja takšnega objekta ne more stati manj od milijona evrov. Ne znam si predstavljati, kako bi lahko toliko prihranil nekdo, ki je vse življenje državni uradnik, z nekaj let direktorovanja po strankarski liniji. Tudi na kakšno dediščino bi se glede na borno premoženjsko stanje svojega brata težko izgovarjal. In ko dodamo še to, da mu je kajžico gradilo podjetje, ki je sicer veliko poslovalo z ELESom, nam seveda nihče ne more zameriti, če za vsem skupaj vidimo grdobijo. Še zlasti, če vemo, da se s Türkovim vodenjem ELESa ukvarjajo tudi organi pregona. Navsezadnje je prav, da uporabljamo enake vatle, kot pri političnih nasprotnikih, denimo pri Zoranu Jankoviću. Ali pri ˝najpremožnejšem slovenskem javnem uslužbencu˝, Edvardu Ovnu, nekdanjem direktorju Stanovanjskega sklada in vplivnem članu LDS.

Že doslej ugotovljeno bi v normalnem okolju zadoščalo, da stranka takemu članu pokaže vrata, žal,  na slovenski sceni to dosledno počne le SLS, selektivno pa še DL. SDS, kot že tolikokrat doslej, molči. In s tem kaže, da so ji bližje vrednote PS in LDS.

Vir fotografije: SDS.si