PSCN je v petek dne 1. 2. 2018 predstavil stališče sveta o Investicijskem programu za drugi tir (v nadaljevanju IPDT), ki naj bi bilo sprejeto soglasno. Mnenje je naslednje:
- Predloženi IP je nekonsistenten, pomanjkljiv in operira z nekaterimi nepreverjenimi podatki. Zato PSCN ocenjuje, da IP še ni primerna podlaga za izvajanje, vodenje in nadzorovanje izvajanja projekta 2TDK.
- PSCN predlaga vladi RS, da IP podvrže NEODVISNI RECENZIJI, ki naj pregleda, preveri in po potrebi korigira pomembne podatke, ki jih podaja IP, ter določi stopnjo odgovornosti avtorjev IP in recenzenta za uporabljene podatke.
V nadaljevanju bom poskušal utemeljiti v nekaterih specifičnih detajlih, ki so osnova za kakovostno izdelavo IPDT in predvsem nakazati problem, ki se vseskozi pojavlja pri tako izdelanih IP. Najprej je treba ugotoviti, da je država dala v izdelavo IPDT družbi Deloitte svetovanje d.o.o., Ljubljana, ki je imela za pripravo podatkov državnega projektanta DRI. Zanimivo je, da je družba Deloitte svetovanje d.o.o. zaznamovana s skrivanjem 350 mio EUR pri projektu TEŠ in zato toži RS sedanjega lastnika Alstoma General Electric iz USA pred arbitražnim sodiščem na Dunaju. Državni projektant, ki je vseskozi vpleten v različne nadzore in spreminjanja končnih cen, ter vpleten v prvo poročilo GEODATA za projekt Drugi tir. Tako, da je GEODATA v bistvu napisala negativno mnenje, ki ga je z zavezo odgovornosti dopolnjeval DRI. Preprosto povedano tako popravljal in javnosti prikazoval, da je javnost preko PR služb sprejela trditev, da je poročilo pozitivno.
Predsednik PSCN je obljubil zapisnik in danes dne 11.2.2019 je dosegljiv na spletni strani http://www.mzi.gov.si/fileadmin/mzi.gov.si/pageuploads/MnenjePSCN.pdf, kjer si ga vsakdo lahko prebere sam in nadgradi problematičnost tako projekta kot izdelave projektne dokumentacije delniške družbe SŽ Projektivno podjetje iz Ljubljana.
Mnenje PSCN vsebuje tudi še kratko pritrdilno ločeno mnenje, ki ne pove jasno, čemu PRITRJUJE. Najbrž pritrjuje kar mnenju PSCN, saj je vsebina LOČENEGA MNENJA g. Jadrana Bajca vsebuje navedbo nekonsistentnosti iz IP
Ne glede na to mnenje, Vlada RS ni počakala , da bi se najprej seznanila z mnenjem PSCN, pač pa je dogodke prehitela na osnovi pozitivnega mnenja Nadzornega sveta 2TDK sprejela pozitivno mnenje o izdelanem IP, kar pomeni da je za tak slab izdelek vnaprej zagotovila izplačilo okoli 829.600,00 EUR z DDV za 331 strani (v okoli 35 % prepisanih tabel in slik) kar predstavlja okoli 3.858,00 EUR na stran originalnega besedila.
Razvoj projekta z dokazom razvoja DLN za obravnavani vladni projekt.
Za razumevanje, kako je bila geneza DLN dejansko izvedena so pomembni naslednji veljavni prostorski akti:
- Uredba o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku
Divača-Koper (Ur. l. RS, št. 43/05)
Uredba o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru (Ur. l. RS, št. 48/11)
- Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za
drugi tir železniške proge na odseku Divača-Koper (Ur. l. RS, št. 59/14).
Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za drugi tir železniške proge na odseku Divača–Koper (Ur. l. RS, št. 88/15)
Torej zadnji veljavni prostorski dokument je bil izdelan v letu 2015. Sedanja trasa pa je bila indicirana v prostoru z uredbo v letu 2005. Tako so dvomi o dvajsetletnem umeščanju popolnoma odveč. Sama trasa pa je posledica nespretnih dogovarjanj med Slovenijo in Italijo, ki jo je v glavnini in vseskozi spremljal g. Igor Zajc, povezan kot lastnik zasebnega podjetja SŽ Projektivno podjetje. Največji lastnik projektivnega podjetja je g. Dušan Zajc. Torej gre za realizacijo zamisli skupne proge med Italijo in Slovenijo od katere pa so Italijani odstopili zaradi nejasne opredelitve zastopnikov s slovenske strani.
Bistvene pomanjkljivosti IPDT
Pri pregledu IPDT lahko že nestrokoven bralec ugotovi, da so opisani podatki predstavljeni zelo splošno in da je npr. potniški promet obdelan z vstopom na železniški postaji Divača in nato nikjer več. Železniške postaje za izdelovalca IPDT mednarodno podjetje Deloitte svetovanje d.o.o. torej ne obstajajo.
Isto podjetje Deloitte svetovanje d.o.o. ne prepozna industrijske cone Kozina kaj šele, da bi omenjalo mednarodno železniško progo Divača – Pulj.
Posebej je zanimivo, da v ničemer ni opisana geneza železniške povezave Koper – Divača od dvotirne povezave skupaj z Italijo, do enotirne, ko je Italija odstopila in se je nadaljevalo po isti trasi kar z enotirno, do sklepa Vlade RS v letu 2017, ko je sklenila na pritisk javnosti in pobudo CI ter strokovne skupine, da Koper mora imeti dvotirno progo.
Pohvaliti je treba jasno zapisan historiat dogodkov, ki dokazuje: (1) da pooblaščenec DRI ne pozna genezo železniške povezave od leta 1992; (2) 2011 so bile izbrane različne trase, ki niso bile javnosti nikoli predstavljene; (3) 2014 se je začelo pospešeno projektirati in (4) leta 2016 je bilo izdano gradbeno dovoljenje z upoštevanjem pomanjkljivega postopka v delu varovanja narave za enojni tir; (5) posebej je podarjen začetek pripravljalnih del pri projektu, ki ni bil finančno ne podprt ne vrednoten; (6)vlada RS sprejme konec leta 2017 sklep, da se pregleda možnost izgradnje dvotirne proge (7) SŽ projektivno podjetje v zasebni lasti dobi naročilo (2017) in izdela projekt razširitev servisnih cevi na trasi drugega tira, ki ga izdela v februarju 2018.
Skupaj z projektom PGD iz leta 2015 za enotirno progo, je dodatek PDG projekta za razširitev servisnih cevi le treh od osmih predorov iz leta 2018 osnova za izdelavo IPDT.
PSCN ugotavlja, kakor je bilo prepoznati iz tiskovne konference in objavljenega mnenja, naslednja neskladja: (1) ni jasno opredeljena deponija izkopanega materiala in vrednost prevoza izkopanega materiala, ki je lahko kakovostna surovina vredna 50 mio EUR, Nadzor s strani DRI je odločno predrag , saj znaša 50 mio EUR ali primerjalno okoli 5% (takih cen v celi RS nadzor nikjer ne dosega!); (3) izražen je dvom, zakaj mora državni projektant imeti tako drage storitve, ki se drugim ne priznavajo; (4) izrečen je sum prevelike obremenitve tako prevoznikov kot tovornine, ki bo po prispevkih dvakrat preplačana dvakrat preplačana.
Prav povečan strošek prevoza preko Slovenije bo zanesljivo usmerila pretovor na druga pristanišča saj sedanji stroški prevoza v RS dosegajo komaj 5 do 8 mio EUR (podatek je skrit v nejasnih obračunih SŽ)., čeprav je strošek obnavljanja infrastrukture na glavnih odsekih okoli 200 mio EUR. To pomeni, da celotno vzdrževanje SŽ plačujemo državljani iz »ljubezni« in zato da imamo lahko velike davke. Tako se bo preusmeritev poznala v letu 2019 in predvsem v letu 2020. Moje skromno mnenje je, da kdor tega ne razume, mora biti predavatelj tržne ekonomije ali profesionalni izdelovalec investicijskih programov za nerazvite države.
Kreator vseh podatkov pri vsej dokumentaciji vedno DRI, tako pri GEODATA kot pri Deloite svetovanje d.o.o. (vir: IPDT opombe z DRI)
Pozornemu bralcu pa ne more uiti vedno ponavljajoča opomba: podatke je priskrbel DRI in smo jih mi samo uvedli preračun investicije, ki je prikazan v IPDT. DRI pa zagotavlja da so vse tehnične in strokovne podlage povzete po izdelani projektno dokumentaciji SŽ Projektivno podjetje (ki je v zasebni lasti skritih lastnikov, ki pa imajo sorodnike v vodstvu in nadzornem odboru). Tega ne bi bilo potrebno omenjati, ampak se pri drugih projektantih to vedno omenja, v tem primeru pa kakor da je prepovedano povedati resnico.
Posebej je potrebno poudariti, da se po letu 2017 izrazito pa v letu 2018 pojavlja neko tuje podjetje sumljivega izvora JASPERS, (ki ima negativno mnenje EU računskega sodišča). To podjetje JASPERS, ki nastopa kot nekakšna super vizorska agencija za pripuščanje v financiranje s strani EIB, nenadoma vključi v analizo možnih variant še dve povsem novi, čeprav je bila že dve leti prej s strani CI in Strokovne komisije predlagana enostavnejša in kasneje izboljšana trasa, ki ji lahko danes rečemo »centralna trasa«. Torej je bil domači predlog sistematično zatajevan, medtem, ko so naši uradni predstavniki podlegli pritisku JASPERS-a, da se analizirata še dve novi varianti. Jasno je, da je JASPERS kaj hitro dojel, da se investicijskega programa ne da delati komparativno za eno samo varianto. Vsakdo lahko trikrat ugiba katera varianta je bila končno izbrana. Vedno gre naprej tista s serpentinama, vedno tista, ki so jo vseskozi posiljevalsko predstavljali kot prednostno, vedno tista, za katero so predstavniki DRI v javnosti trdili, kako je enkrat med vsemi 16 variantami vendarle potrebno poiskati »zapik«. Ta trasa je najdražja od vseh, zato v neobjektivni SWOT analizi tako protežirana, da bi vsaka resna revizijska hiša tako varianto zavrgla. Vseskozi je torej kreator najdražje variante DRI sistematično negoval »strokovnost« samo zato, da je ob visoki investicijski vrednosti, dvignil tudi vrednost nadzora na 50 mio EUR. Tako ja v imenu državnega projektanta zagotovil povprečne plače zaposlenih na okoli 3.500,00 EUR netto.
No Deloitte svetovanje d.o.o. je v enaki maniri, kot pri TEŠ 6, ko je dokazano preko NPU (Slovenija) skril 350 milijonov EUR korupcijskega denarja tudi v tem primeru ravnala po »strokovnjakih« iz Slovenije na podoben način. Kako bomo zapisali kasneje!
Zavajanje s tehničnimi karakteristikami proge
Pri predstavitvah tehničnih karakteristik enotirne proge je skoraj po pravilu prisotno spreminjanje podatkov tako, da predstavlja tabela ene vrednosti, besedilo pa obravnava druge. (IPDT Stran 126). Podariti velja da je to ugotovil PSCN in njegov predsednik g. Bajec, ne pa tudi NS 2TDK ali Finančno projektni svet, ki so nasvetovali vladi naj IPDT potrdi. Ali je kdo od navedenih sploh prebral dokument ali so zavestno opustili dolžno ravnanje, pa se jim bo to povrnilo v bližnji bodočnosti?
- Osnovni elementi (radiji) dvotirne proge so sedaj 575 m, v IPDT pa je naveden 600 m, kar je osnova za enotirno progo.
- Pri maksimalni hitrosti sedaj ne navajajo več samo 160 km/h, kar je primerna hitrost za potniške vlake po klancu navzdol. Nikakor pa ne v klanec s 17 ‰ ki je dolg skupaj 27 km. To ve vsak, ki se vsaj malo ukvarja z železnicami, pardon z vozili na tračnicah.
- Za tovorni promet pa navajajo podatek o hitrosti 100 km/h, kar je pri radiju 575 m v zadnji serpentini v smeri proti Kopru nemogoče doseči če seveda imamo tehnične pogoje za maso 2000 ton in dve vlečni lokomotivi, ki pri 3 kV enosmerne napetosti lahko skupaj vlečeta s silo 430 kN. Če pa je vlečna sila brez kotalnega upora in upora zaradi krivine 333,54 kN. Za krivino in kotalni upor lahko računamo po različnih pristopih, pa vendar je minimalna dodatna vlečna sila 127,530 kN. Skupaj je potrebna minimalna vlečna sila 461,070 kN pri hitrosti 100 km/h. zmanjka torej okoli 31 kN.
Posebej naj poudarim, da bi tako vlečno silo dobili z uporabo lokomotive na izmenični tok, ker je je njuna vlečna sila 465 kN. To je sicer manjša uteha, vendar odgovorni projektant SŽ projektivnega podjetja ne želi niti slišati za rekuperacijo energije z izmeničnim tokom na omenjenem odseku, pač pa ponuja dodaten zaplet s teoretično možno ponovno konverzijo enosmerne energije v izmenično. Istočasno pa bi uveden izmenično tok na tem odseku zagotavljal po TEN-T predpisih vožnjo po istih tračnicah z trosistemskimi lokomotivami 3 kV/15 kV/25 kV. Zanimivo je, da ga strategi razvoja slovenskih železnic iz Direkcije RS za infrastrukturo ne želijo razumeti, da se sodobne železnice izvajajo z profilom 60 E1 in napajalno izmenično napetostjo 25 kV /50Hz-16,66 Hz. Uporaba trosistemskih lokomotiv pa je samo kot reševanje zmot iz preteklosti. Izmenični tok se povsod uvaja na posameznih odsekih. Tako imamo odsek Trbiž-Videm (Tarvisio- Udine) zaradi velikega nagiba izveden z izmenično napetostjo. Trditev, da mora biti to enotno za celo Slovenijo je postavljena nalašč, samo zato da se nič ne razvija in ne zgodi.
Število postaj in izogibališč je vpisano v IPDT kot eno. Torej potnikov od Divače do Kopra ne bo. Zanimivo pa je, da je izogibališče izvedeno z nagibom 17‰, kar pomeni, da bo vlak speljeval v nagibu 17‰. Strojevodje na SŽ naj povedo kako se speljuje v strmini do 8 ‰ in naj odgovornega projektanta na to opozorijo, če že nam inženirjem omenjeni gospod ne verjame.
V aktualnem IPDT je predstavljena skupna dolžina predorov 37.375 m. Pri enotirnem projektu je bilo predstavljeno da je dolžina predorov 20.400 m, Če govorimo o dvojni dolžini potem imamo 40.800 m vseh predorov. V javni predstavitvi sta bila upoštevana samo dva predora v skupni dolžini 12.685 m, sedaj v naslednjem koraku so upoštevali tri predore z zahtevano servisno cevjo in tako dobili skupaj 16.445 m oziroma po načrtih 16.521,33 m . Zakaj je med javno predstavitvijo v letu 2017/2018 v letu naenkrat potrebno povečati dolžino predorov za 3.760 m ni nikjer povedano čeprav bi morala biti pojasnjena razlika skrajšanja predorov zaradi krajših dolžin na samih pobočjih terena, ki dosega do 50 m. Pri predorih je še ena pomanjkljivost zaradi planiranja opreme pri izvajanju del, ampak o tem kasneje. Je pa dejstvo, da v kolikor želijo prikazati dvotirno progo, morajo prišteti daljše tunele pod vsem tinjanskim gričevjem, torej je razlika v resnici še višja in izračun v IPDT toliko bolj napačen.
Ključno vprašanje je križanje viaduktov, cestnega in železniškega. Iz stališča nacionalne varnosti je tako križanje zaradi obrambnih zahtev prepovedano. V svetu so predstavljeni taki primeri kot kritična točka zato se v primeru obrambe vedno izbirajo druge transportne poti. Ker je sistem na Kraškem območju, ki je hkrati v potresnem območju številnih prelomnic in prevrnjenih lusk, področju je taka postavitev še bolj kritična. Razne zaščitne stene za primer iztirjenja v načrtih niso izkazane z izračunom ampak samo slikovno, kar ne navdaja lokalnega prebivalstva z nobenim zaupanjem.
Presoja vplivov na okolje je izvedena posplošeno in kriteriji iz NATURE 2000 niso nikjer niti omenjeni. Problem Glinščice je izpuščen, kakor da ne gre za mednarodno varovano prekomejno območje, na katerem bodo s posegom nastale nepopravljive posledice in izginotje številnih vrst z ene od najbolj biotsko pestrih vročih točk Evrope.
Zanimiva je ocena izgradnje predorov dolžine nad 5000 m. Predorske cevi bi se začele vrtati z obeh strani hkrati, torej tudi na obeh straneh kanjona Glinščice, kar pomeni popolno opustošenje preko izgradnje dostopnih cest. Ne glede na to srhljivo dejstvo še vedno potrebujemo osem ekip istočasno. Dolžina najdaljšega predora je 6500 m. Če imamo dve ekipi, vsaka z ene strani je ob upoštevanju 60 dni pripravljalnih del in izgradnje portala ter pri dnevnem napredovanju 4 do 5 m/dan skupaj potrebnih 812 dni vrtanja in odvažanja materiala z okoli 105 težkimi tovornjaki (20m3/kamion). Za finalno obdelavo potrebujemo okoli 180 dni skupaj dobimo tako za en predor dolžine 6500 m 1052 dni. Pri številu delovnih dni na leto 300 ob predpostavki, da je okoli 14 delovnih dni letnega remonta na stroju in planiranih 7 dni nepričakovanega izpada stroja, tako dobimo 3,5 leta izgradnje za eno predorsko cev. Med predoroma T1 in T2 v zaščitenem kanjonu Glinščice je povrh vsega tudi prekratka razdalja za postavitev vrtalnega stroja, zato je potrebno računati na zamik pri začetku gradnje vsaj za 60 dni. Poseben inženirski problem pa je zamik portalov, ki se praviloma vedno pojavljajo zaradi poševnih linij predorskih cevi glede na nagib terena. Prav tako je nerešeno vprašanje izgradnje portalov za drugo predorsko cev ob obstoječem pri medosni razdalji med predori 25 m. Očitno je DRI, ki je pripravil podatke za Deloitte svetovanje d.o.o. želel za vsako ceno ujeti rok konec leta 2025. Tako bi dokazoval morebitna skrajšanja izgradnje pri drugih variantah. Zakaj je odgovorni projektant pristal na tako skrajšanje je vprašanje njegove strokovnosti.
Zakaj je DRI postavil osem ekip za začetek del istočasno in zakaj naj bi v Sloveniji bilo okoli 30% kapacitete iz cele Evrope zasedenih istočasno ve samo DRI.
Dejstvo je, da so podatki povezani popolnoma izven dejanskih možnosti za tako pospešeno gradnjo kot jo je DRI napovedal izdelovalcu IPDT. Mednarodna firma Deloitte svetovanje d.o.o. pa je tak podatek privzela brez da bi razumela kaj to fizično pomeni. Za strokovnjake iz tega področja je zbrati na enem objektu istočasno take vrhunske ekipe nemogoče, zamiki bodo daljši in prav je če se DRI zaveže za take podatke z bančno garancijo ali pa prepusti SŽ Projektivnemu podjetju izdajo bančna garancije za take podatke pri morebitni zamudi.
Planiranje procesov z istočasnim začetkom dveh ali treh tunelov skupaj je strokovno in odgovorno velika napaka, ki bi jo vsak poznavalec moral odkriti.
Poseben primer pa je izgradnja železniške proge, ki se začne v sredini 2022 leta.
Predstavljeni plan dela ne vključuje nobenih povezav nobenih mostov kot objektov. Prav tako pa je v opredelitvi stroškov popolnoma izključena povezava v Divači in Kopru na obstoječo vozno strukturo. Električnega napajanja sploh ni planiranega med glavnimi deli skupaj z instalacijami. Tako pomanjkljiv pregled dela samo dokazuje nizek nivo obdelave projekta PGD in to samo za specifična gradbena dela.
Posebej omenjam problem povečanja prereza servisne cevi, ki je posebej omenjeno in postavljeno kot tveganje pri izdaji okoljskega soglasja. Mimogrede: ARSO je že izdala sklep o tem, da zgolj za širitev servisnih cevi v poln profil ni potrebna izdaja novega okoljskega soglasja. Kot da povečani volumen in dodatno izkopani material ne pomenita nobene okoljske spremembe!
Torej ARSO rešuje probleme NATURE 2000 od primera do premera, od pritiska do pritiska! Ob vsem navedenem pa se začne gradnja predorov T1 in T2 istočasno v sredini leta 2019. Kako je mogoče planirati januarja 2019 za začetek del v juliju 2019, če nimamo niti okoljskega soglasja v območju najbolj občutljive cone in niso zaključena arheološka izkopavanja je eno od mnogih vprašanj.
Poudariti pa velja, da so končno bile uporabljene tirnice primerne nosilnosti 60 E1, kar pomembno zagotavlja večjo življenjsko dobo in ustrezno nosilnost pri večjih deformacijah.
Predstavljena investicijska vrednost »celovitega projekta enotirne povezave« Koper – Divača
Projekt z detajlno preslikavo stroškov je predstavljen na strani 182 (vir IPDT).
Na strani 181 je predstavljena Tabela 71 po sklopih. Na strani 184 pa je tabela 73, kjer so izvedbena dela označena na koncu in ne na začetku predstavitev pozicij. Zakaj to poudarjamo, zato ker so v Tabeli 71 navedena dela ovrednotena v višini 966 mio EUR. To je vrednost na dan dec.2017. Preseneča sosledje datumov, dec. 2017 in napoved gradbeniške stroke v začetku leta 2019, da so se cene gradbenega materiala konec leta 2018 povečale za 30%. Tu je vidna vloga DRI, ki spretno popravlja vrednosti objektov tako, da upraviči vlogo državnega biroja in zagotavlja prikaz neresničnih stanj. Zakaj UMAR v enem letu, to je letu 2018 ni zaznal 30% povečanje gradbenih materialov. Ali zato, da nas sistematično zavaja, kako so gospodarski ukrepi blagodejni in nimamo večjih skokov v ceni?
Tabela 71 . nadaljevanje
Pod oznako F. je določena vrednost v višini 1,234 milijarde EUR brez DDV. Torej je projekt tako pomemben, da upokojenci in zdravstvo sploh ne potrebujejo denarja. Le zakaj se potem še venomer oglašajo, češ da ni pokojnin in da zdravstvo potrebuje denar! Zmanjšanje vrednosti zaradi že porabljenih 65 milijonov EUR ne more zmanjševati investicijsko vrednost objekta, zato je kolona G. popolnoma odveč.
Tabela 72: Ocena investicijskih stroškov v tekočih cenah (v mio EUR)
Pod A. imamo izvedbena dela (gradbena dela) ki so ocenjena na 966 milijonov EUR.
Posebej pa preseneča ocena stroškov pod C. Storitve. Zakaj? Ker je iz popisa cen stroškov storitev lahko izpeljana odločna zamisel za gradbeno stroko v Sloveniji.
Najprej si oglejmo Projektiranje. Projektiranje je ocenjeno na 17 mio EUR, kar predstavlja cca 1% vrednosti projekta. Če je projektiranje v RS res ocenjeno na 1% vrednosti objekta, zakaj potem vsi pooblaščeni gradbeni inženirje ne skočijo v zrak, da to ni res. Tiho so kot »riti«. Vsa priporočila IZS o vrednosti projekta med 3,5 do 7% niso uveljavljena zato, ker je njihov predsednik IZS, g. Remec član Nadzornega sveta na 2 TDK. Ali je razlog da si strokoven v tem, da na različnih mestih zastopaš stališča, ki so primerna v tistem okolju?
Posebej je zanimivo vprašanje, kje so PZI načrti, ki so v razpisu zagotavljali zasebnemu podjetju SŽ projektivno podjetje kar 19 mio EUR, ki jih v tej tabeli ni niti omenjenih! Ali je imela revizijska hiša Mott MacDonald spet svetovalca podjetje DRI za pripravi neresničnih podatkov?
V nadaljevanju pa spoznamo zaslužno podjetje DRI, ki si odreže lepo pogačo za Nadzor to je 24 celih milijonov. Če to prevedemo v vsakdanje stanje je Nadzor na izvajanjem gradnje več kot je strošek projektiranja! To pa je cvetka, ki jo lahko potrdi samo Nadzorni svet 2TDK z članom g. Remcem, predsednikom IZS!
Nejasno opredeljena že porabljena sredstva praviloma pri spornih izvajalcev za pripravo projekta (DRI, SŽ PP, DRSCI)
Zakrivanje sledi v celotnem postopku pa lepo ponazarja točka C.8 v zgoraj omenjeni Tabeli 72. Že porabljeni stroški storitev v vrednosti 46 mio EUR. V prejšnjih točkah imamo potrebo po sredstvih secirano do 1 mio EUR natančno (arheološke raziskave – ubogi arheologi, ob njihovem opravljenem delu je to pomembna vrednost, ter seveda obvezni PR – zato da spremljajo ob vsaki javni oddaji predstavnika države in mu pošiljajo SMS-e da se med oddajo popravlja!!!).
V točki C.8 pa 46 mio EUR ne potrebno posebej predstaviti in razčleniti, čeprav je to vrednost, ki predstavlja okoli 40% vseh sredstev za storitve.
To je znana metodologija po Parkinsonu: »Ko predstavljaš investicijo, ne predstavljaj njeno bistvo, ampak se opredeli na kakšen detajl, npr. kolesarnico, ki jo vsak razume. Tako dosežeš, da vsi diskutirajo o kolesarnici, po treh do štirih urah pa imaš investicijo potrjeno.«
Državno podjetje DRI v tem pregledu izhaja iz tehnične dokumentacije, ki jo je pripravilo podjetje SŽ Projektivno podjetje. Pred seboj je imelo dokumentacijo za enotirno progo in PGD za dopolnitev novogradnje , to je razširitev servisnih cevi, ki je voden pod številko 3675/3623/P izdelan v februarju 2018.
V vodilni mapi je posebej izpisano da je potrebno zagotoviti še 27 parcel za nameravano gradnjo, to je povečanih servisnih cevi.
Posebej je potrebno omeniti, da ob vseh pozicijah stroškov za storitve ni nikjer omenjeno morebitno poplačilo nastalih škod na javnih ali zasebnih objektih, monitoring tresljajev, zraka in hrupa in rento za razvrednotenje življenjskih pogojev med gradnjo in po njej. Posegi v okolje so namreč take narave da bi morala taka škoda biti v investicijskem programu omenjena.
Poleg vseh pozicij, ki so včasih razdelane v vse detajle se ne upošteva strošek zavarovanja objektov in ljudi, ter morebitno odškodnino za ponesrečene delavce (trajna invalidnost, smrt) ki ob takem projektu morajo biti del planiranih odškodnin. Postaviti se na stališče, da nesreč na projektu takega tipa ne sme biti je samo dokaz več, da je prisotno veliko neznanje. Za preprečevanje delovnih nezgod pa je potreben visok nivo varnosti pri delu, ki ni samo nepotreben stroške ampak obvezna funkcija pri izvajalcu in zato kot sistemsko ločeno predstavljena. Nabava zaščitnih sredstev za delavca je del enotne vrednosti stroška dela, organizacija sistema za posredovanje v primeru nezgod pa je ločen del stroškov in bi ga vsak nadzor moral razumeti kot specifična pa vendar obvezna storitev.
Ponovno izkrivljanje stroškov na osnovi popisa del in projektov
Skupna vrednost izvedenih del je za odsek Divača – Črni kal 450,696 mio EUR in za odsek Črni kal – Koper dodatno 190,960 mio EUR ali skupaj 641 mio EUR. Podatek je pomemben zato, da ga lahko ovrednotimo z tabelo na strani 14, kjer je izveden ocena stroškov za razširitev servisnega predora v vrednosti 97 mio EUR, ob Originalni investicijski vrednosti v Predhodni študiji upravičenosti, ki je predstavljena kot 894 mio EUR.
Zakaj je bila javnosti posredovana vrednost 97 mio za razširitev servisne cevi, zakaj je SŽ Projektivno podjetje pripravilo projekt PGD za detajlno oceno vrednost 641 mio EUR in kakšna je dejanska vrednost predložene gradnje v investicijskem programu.
To je potrebno poudariti zato, ker je res IPDT predstavitev živega procesa ampak tako majhna razlika od 894 mio EUR in povečanje servisnih cevi za 641 mio EUR pa je kljub temu preveč živahen otrok saj odskoči od naših pričakovanj kar na 1.535 mio EUR ali »samo« za 42 %.
V samih obrazložitvah je še kopico nerazumnih podatkov, od tega, da kvalitetno surovino deponiramo, beri uporabimo kot surovino v tehnološkem procesu in zato plačamo 50 mio EUR, do tega, da so ocene dodatnih študij in urejanja okolja nekje nerazumno visoke drugje pa prenizke.
Vse skupaj pa meče senca raznih podkupovanj na terenu kot je to primer Občina Kozina pri spremembi OPN za doseganje izdaje soglasja v višini preko 450 tisoč EUR in nato dejansko izvedena dela z nekaj smerokazi ter pobarvano staro čuvajnico.
Sklep
Čas bi že bil, da se posiljevanje s strani DRI (visoke plače v paradržavnem podjetju, ki deluje na namišljenem trgu) in drugih nepremičninskih agentov (zakup parcel »prijateljem«, ki sploh niso kompletirane), ter zasebnemu projektantu SŽ Projektivno podjetje, ki premetava prežvečeno dokumentacijo po dolgem in počez v različnih oblikah konča in se mu dopove, da je zavajanja dovolj.
Zakaj se ukvarjamo s projekti, ki so zastareli, osnovani na tehnologiji prometa izpred 40 let, takrat ko so sedanji projektanti hodili na fakulteto. Zakaj se sistematično uničuje električno energijo, čeprav bi jo lahko s pomočjo rekuperacije ceneje z manj izgubami dobili nazaj in še lažje dosegati evropske smernice o zmanjšanju porabe električne energije in izpustov. Grob izračun pokaže, da SŽ uničuje električno energijo, ki nam jo podarjajo v obliki potencialne energije kot če bi imeli 24 MW agregat celo leto in ves dan vključen. Koliko CO2 proizvajamo in plačujemo kot davkoplačevalci okoljske kupone zaradi namišljenih »strokovnjakov«? Dokazan TEŠ namesto 20 mio sedaj že 45 mio EUR na leto. To je razlika, ki bi zagotavljala v naslednjih 40 letih kar celotno investicijo v moderno, tehnološko napredno in prilagodljivo povezavo med Koprom in Divačo.
Ministrstvo pa bi lahko potegnilo potezo tako, da bi ob vseh dokumentih, ki morajo priti resnično na mizo od vseh skritih in javnih protagonistih, z aktivno mediacijo in soočenjem ključnih deležnikov preseglo sistematično zavajanje slovenske javnosti o dvajsetletnem projektu ter predvsem zagotovilo z odločitvijo kakovostno spremembo v SŽ tako, da začne postopoma uvajati izmenični tok v napajalnem sistemu.
Prof. Jože Duhovnik za strokovno skupino