
Sovražni govor ni naša posebnost, ampak se z njim ukvarja večina na tem svetu. Starejši smo ga spoznali že v socializmu, imenoval se je »verbalni delikt«.
Med opredelitvama Sveta Evrope in tisto na Ilovi gori o sovražnem govoru, še posebej pa med uporabama v praksi je pomembna razlika! Za Svet Evrope je izhodišče za sovražni govor, govor sam, sovražni naklep, ki veje iz govora, po načelih socializma pa izhodišče ni govor, ampak sovražnik. To je seveda bistvena razlika!
Po evropski zakonodaji je treba v govoru dokazati sovražni namen, tega pri naši uporabi ni treba. Mi preprosto izberemo sovražnika, kar ta reče pa je sovražni govor. Naše izkušnje to potrjujejo.
Zakaj pa je pri nas tako zagreto prizadevanje za omejitev svobode govora? RESNICA! Ta namreč ogroža zagovornike revolucije, ki hočejo nečloveška ravnanja počlovečiti in dokazovati, da so oni začetniki demokracije in slovenske države. Resnica jih postavlja na laž, ogroža jih.
Tudi po osamosvojitvi ostaja revolucionarna usmeritev prevladujoča in na našo nesrečo tudi vladajoča. To kar se nam dogaja je nesreča! Je razkroj družbenih vrednot in obubožanje večjega dela državljanov. Krona te nesreče je nasilno raznarodovanje, vsak dan bolj brutalno. Tudi beseda o teh razmerah naj bi bila zdaj prepovedana.
Končno nas vedno prizadenejo dejanja, sovražna dejanja, ta smo doživljali včeraj in jih tudi danes. Včeraj so prevladovali krvni zločini, danes gospodarski in moralni.
Nedopustna so prizadevanja, da RESNICA postane sovražni govor
Povežimo sovražni govor s sovražnim dejanjem. Vzrok za sovražno dejanje med uravnovešenimi ljudmi ni sovražna beseda, ta je lahko le povod. Zato je pomembneje, nujno, da se posvetimo vzrokom in dejanjem. Temeljito in pravočasno, s tako zavzetostjo kot sovražni besedi!
Vrstni red: sovražna beseda – sovražno dejanje opravičuje poseg tudi v govor, vendar šele takrat, ko smo s sovražnim dejanjem opravili. Pravniki zagotavljajo, da naša zakonodaja tej nalogi ustreza.
Nasprotni vrstni red: sovražno dejanje – sovražni govor nas pravzaprav spravlja v zadrego. Govor o že storjenem sovražnem dejanju ne more biti sovražen, govori le o dejstvu, o resnici, ki ni sovražna. Nedopustna so prizadevanja, da RESNICA postane sovražni govor, kar je bilo pravilo do ustanovitve slovenske države.
Takšna zloraba sovražnega govora bi besede o revoluciji in bančni luknji določila za sovražni in prepovedani, čeprav sta dejanji že storjeni. Ta usmeritev ne sodi v demokracijo, je preživeta in nasilna, ogroža svobodo javne besede, ogroža svobodo in usmerja družbo v propad, pomeni začetek konca demokracije in začetek, pravzaprav nadaljevanje samodrštva!
Največja motnja za uradno »resnico« so danes novice na spletu, ki spodjedajo monopol državnih medijev in omejujejo njihovo sprevrženo ustvarjanje druge resnice. Mi, ki iščemo resnico po spletu, smo na udaru. Nam hočejo lagati še naprej.
Trditev gospoda Milana Kučana o dveh resnicah je izmikanje odgovornosti. Resnico potrjujejo in dokazujejo dejstva in kadar nam vsiljujejo dve, je ena od njih LAŽ!
Verodostojnost njegovega priporočila o preganjanju sovražnega govora še dodatno preverimo z dogajanjem med osamosvojitvijo.
Plebiscit je bil prelom z Jugoslavijo in vsako dejanje v njen prid po plebiscitu je bilo sovražno, je bilo izdajstvo. To ljudsko glasovanje je hkrati ukinilo partijsko armado, ki je postala okupacijska vojska in vsako sodelovanje z njo je bilo izdajstvo. Vsi visoki oficirji JNA, Slovenci, ki niso prestopili na slovensko stran, so bili in so izdajalci slovenskega naroda.
Milan Kučan je imel drugačno željo kot večina slovenskega naroda
Njegova vloga v osamosvojitveni vojni ni pojasnjena, obtožba o njegovem izdajstvu je bila na sodišču zavrnjena.
Preseneča me, da samostojna Slovenija za gospoda Milana Kučana ni bila njegova želja, »intimna opcija«. Kot Milan Kučan je imel pravico, da ima drugačno željo, kot večina slovenskega naroda. Vendar to pravico je izgubil kot predsednik Republike Slovenije. Če to vendar ni izdajstvo, je pa moralna sprevrženost: biti predsednik države, ki je ne maraš.
Dodajmo še sedanja sovražna dejanja proti večini državljanov: bančna luknja, kraja državnega premoženja, nespodobno gospodarjenje v državnih podjetjih in načrten razkroj slovenskih vrednot, kratko malo genocid, bi morali zamolčati. Takšno je sporočilo z Ilove gore.