Kadar nek otrok odraste, se njegovi starši znajdejo v situaciji, da morajo sprejeti njegovega čustvenega partnerja. Po obdobju »zabavanja« pride čas za odgovorno zvezo, ki vodi v zakon in v ustvarjanje družine. Vsi ti procesi spremenijo prvotni čustveni odnos odraslega otroka s svojimi starši. Če ima ta oseba dovolj dober odnos s svojim čustvenim partnerjem, potem kot normalnost dojema, da je njena emocionalna povezava s partnerjem bolj pomembna od emocionalne navezanosti na svoje starše.
Prednost daje sopotniku skozi življenje, s katerim ima otroke in jih vzgaja. Da bi ta prehod potekal gladko, morajo starši sprejeti to spremembo. Kljub temu, da je nekdo v večletni zadovoljujoči čustveni zvezi, je lahko še vedno veliko močneje čustveno povezan z enim od staršev. Tako obstajajo »očetove hčerke«, »očetovi sinovi« in »mamine hčerke«, a je verjetno najbolj znamenit »mamin sinko«. Čeprav je »mamin sinko« fizično odrasel moški, ni od mame dobil psihološkega dovoljenja, da čustveno odraste.
Te mame so zelo posvečene sinu in pogosto v tem odnosu najdejo svoj smisel življenja. Čeprav odraslemu in samostojnemu sinu mama ni več potrebna, se te mame nezavedno bojijo, da bi v tem primeru postale nepotrebne in nekoristne, brez smisla življenja. Te mame zavestno opogumljajo sinovo odraščanje in samostojnost, a hkrati istočasno nezavedno pošiljajo nasprotna sporočila, ki sina označujejo kot naivnega, vodljivega, nesposobnega in pasivnega, torej nepripravljenega na samostojnost.
To se pogosto dogaja v enostarševskih družinah, kjer se je mama zanemarjajoča sebe požrtvovalno posvetila otroku, tako da ne zna več živeti izven svoje vloge mame. Včasih pa se dogaja, da mame, razočarane v ljubezenskem odnosu s svojim možem, vso svojo ljubezen usmerjajo k sinu.
Kadar je sin simbolično poročen s svojo mamo, se nikakor ne more dovolj kvalitetno čustveno povezati s svojo partnerico. Slednja ne dobi občutka pripadnosti, ki je osnova dobre ljubezenske zveze. Prav to spodnaša take zakone.
Takim mamam niti eno dekle ni dovolj dobro za njihove sinove. Če dekle sprejme mamino gospodovalnost in stopi v vlogo »nove hčerke«, tedaj jo bo mama sprejela, ampak samo dokler se podreja. Včasih je na prvi pogled jasno, da je nekdo mamin sinko, včasih pa se to odkrije šele po vstopu v zakon. Ko žena to odkrije, upa, da se bo mož spremenil in čustveno dozorel. Ko končno dojame, da se ne bo spremenil, da so v zakonu trije, se začno v zakonu konflikti in slabi občutki.
Njemu vse to samo potrjuje, da »ima mama prav« in da je spet izbral napačno dekle. V primeru ločitve pa oba z mamo za ločitev krivita ženo. Vse to nam govori, da naj se dekleta, ki želijo resno zvezo, izogibajo maminih sinkov. Če pa prepozno odkrijejo, da so v zakonu z njim in če mu želijo »odpreti oči«, morajo biti zelo potrpežljive in to delati v zelo majhnih korakih. Ne smemo pozabiti, da je on od najzgodnejšega otroštva podvržen hipnotični idealizaciji svoje mame.
Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.
