Ob dnevu državnosti je vedno tako, da smo obstreljevani s komentarji in analizami, spomini in izjavami. Na eni strani lahko slišimo velike besede o tistem 24. juniju leta 1991 in o dnevih prej in pozneje, vse bolj pa je slišati tudi tiste, ki svoje razočaranje povedo z enim stavkom: »Ali smo se za to borili?!« Že kar nekaj let so vse glasnejši tudi drugi, ki pravijo, kako je bilo v stari Jugoslaviji veliko bolje, kot je danes. Če bi o tem govorili ljudje iz Desusove volilne baze, ki na skednjih uživajo »kukije«, niti ne bi bilo tako hudo. Bolj zaskrbljujoče, predvsem pa nenavadno je, da to pogosto izrekajo tisti, ki so se rodili v samostojni Sloveniji in sploh niso doživeli komunističnega totalitarizma. Percepcijo, kako je bilo včasih bolje, spretno ustvarjajo mediji, to pa verificira še vladajoča politična elita z odkritim koketiranjem s komunistično preteklostjo in poveličevanjem takratnega režima.
Ob dnevu državnosti in vseh ostalih praznikih, ki obeležujejo samostojnost Slovenije, je žal več jamranja kot pa veselja. Večje navdušenje je videti na raznih pohodih v Kumrovec ob dnevu mladosti in drugih maškaradah z značilno komunistično ikonografijo, kot pa nad dejstvom, da imamo svoj državo. In da imamo tudi domovino, ob kateri se levi politiki tako radi zmrdujejo. Da imamo svojo državo, ni bilo tako samoumevno, kot se to zdi skorajda četrt stoletja pozneje. Pred tem so o samostojni Sloveniji številni sanjali, le redki so si upali misliti, da je to res mogoče, in mnogi, ki so si samostojno državo tako zelo želeli, tega zgodovinskega trenutka niso dočakali. S to državo je tako kot z lastnim otrokom, ki ga tu in tam resno polomi ali celo zaide na kriva pota. Starši se mu ne odrečejo in dodajo: je pa le moj. In kakršen že je, takega imaš rad.
Zakaj se nam je lastna država tako zamerila? Zakaj tak odnos do Slovenije? Zakaj o njej le slabo in grdo, o Jugoslaviji pa tako prijazno? Najbrž so bila pričakovanja res prevelika, zato je razočaranje toliko večje. In kdo je za to odgovoren? Tu si je treba malo pomagati z Marxom, ki je v naših logih ponovno vse bolj cenjen. Marx je zapisal: »Prevladujoče ideje vsakega obdobja so zmerom ideje vladajočega razreda.« Res je, modificirano za današnjo rabo pa lahko zapišemo: prevladujočo odgovornost za nastale razmere nosijo tisti, ki so večino časa imeli v Sloveniji oblast. Dve tretjini obdobja samostojne Slovenija je vladala leva politična opcija s svojo prepoznavno ideologijo, ki korenini v Komunistični partiji, vladajoča elita pa se že skorajda patološko vrača k vrelcem takratnega časa. Situacija je prav paradoksalna, saj smo v Sloveniji z ločitvijo od Jugoslavije in z osamosvojitvijo vsaj na formalni ravni prekinili s komunizmom, za predsednika države pa je vedno izvoljen komunist. Ukinili smo komunistični enostrankarski sistem, uvedli parlamentarno demokracijo, večino časa pa vladajo komunisti, njihovi potomci ali njihovi sateliti. So spremembe bile le sanje ali pa so le navadna farsa? Večina nekoč družbenega premoženja se je ob privatizaciji prelila v roke vidnih partijskih članov ali njihovega ožjega sorodstva. Apologeti brezrazredne družbe, družbene lastnine, so- in samoupravljanja so postali lastniki kapitala. Komunizem častijo, ker jih je postavil na položaje, s katerih so videli dlje od vseh ostalih in bili pravi čas na pravem mestu.
Več lahko preberete na Slomedia.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
