V deželi, kjer si zraven jutranje kave ne serviramo ščepca treznosti, ampak veliko žlico nebrzdane, t.i. ”duhovne rasti”, v deželi papirnatih človekoljubov, fanatičnih ljubiteljev štirinožcev, mehiških nadaljevank in big braderjev, kjer se že zarana prične ravnati po dnevnem horoskopu vladne vedeževalke, v deželi, v kateri smo že zdavnaj zamudili vlak, a se še zmeraj tolažimo, da pa imamo zato Blejski otok in človeško ribico, v deželi, kjer gre 30 % ljudi zarana k maši, potem pa vneto volijo nove obraze, je težko izreči pametno besedo. Večina te ne sliši, deset odstotkov bi te pa zato, ker razmišljaš drugače – s kolom po glavi.
Sodeč po ponavljajoči se osrednji novici prejšnjega tedna- o pobegli strupeni želvi v Mariboru, bi lahko sodili, da živimo v najbolj neproblematični državi pod soncem.
Če kdo, so obstali v razvoju in nekje v času prav mediji. Prenehali so rasti in se razvijati, raje so se kot cokla zalepili v propagandni stroj ”prvorazredne” zgodovine, nevedoč, kaj bi sami s seboj.
”Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih!” je te dni izjavil prvi mož Opus dei-ja, ki se mudi pri nas, na obisku.
Dejan Steinbuch pa v današnji kolumni zapiše, citiram: ”Ključni razlog, da se pri nas nič ne spremeni tiči v žalostnem dejstvu, da bi veliko ljudi ravnalo enako kot politična in ekonomska elita, če bi le imeli priložnost zato.” Ko ga berem, sklepam, da nam je po mentaliteti še najbližja Črna Gora, kjer sta formalna oblast, in kriminalno podzemlje poslovno, kadrovsko in personalno povsem prepleteni.
Če bi bili novinarji le za spoznanje prodornejši, potem bi – če ne drugega- raziskali, zakaj so lahko Švicarji odprli St.-gotthardski železniški predor točno v načrtovanem roku in s točno toliko milijardami budžeta, kot so ga načrtovali, mi pa česa podobnega nismo sposobni narediti niti pri obnovi kakšne lokalne ceste. Zaradi hobotnic in stricev izza ozadja, ki držijo vse niti, vodeče iz davkoplačevalskih žepov v njihove, vse, kar dobijo v roke oni, pa država in njeni uradniki, stane sto ali celo tisočkrat več od načrtovanega.
Zakaj je temu tako, vrabci čivkajo. Le državljani se ne ošlatajo. Javna tajna je, da na račun davkoplačevalcev živi ogromno prisklednikov, ki s provizijami, svetovalnimi pogodbami ali pa kar tako- da vse ostane v prijateljski žlahti, živi brez dela, a kot bubreg v loju.
Slovenska država ni le potratna, pogoltna in lopovska. Je tudi nesramna, pripravljena, da svoje državljane žali, ponižuje in maltretira na vsakem koraku. Verjetno se tudi vi spomnite družine Šilih? Daljnega leta 1993 so zaradi zdravniške napake morali pokopati svojega sina, od takrat naprej pa tolčejo kalvarijo v boju z mlini na veter. Pred očmi Slovencev, ki so molče spremljali njihovo tragični zgodbo, sta se starša v 23 letih postarala, osivela, a žar v njunih očeh ni ugasnil. Še naprej iščeta svojo pravico, pri čemer jima je pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, žal pa je v brezčutni Sloveniji ne moreta in ne moreta najti. Politiki, ki so jih sicer polna usta morale in etike, pa ob tej sodni grozoti ne mignejo z jezikom, kaj šele s prstom. Nikogar ni, ki bi odgovorne prisilil, da bi rekli: ”Oprostite Šilihovi, bili smo nemarni, krivi smo.”
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
