M. Miklavčič, blog: Mlakuže našega srca in duše

Prejšnji teden, ko smo na Škofjeloškem gostili znanega pisca knjige o Hudi jami, Mehmedalijo Alića, nisem niti malo mislila, da se mi bo gospod, ki z dotično knjigo, Nihče, jasno in glasno- podobno kot glas vpijočega v puščavi- trka na našo vest- tako vtisnil v spomin.

Da si enostavno ne morem kaj, da ne bi nanj pomislila vsakič, ko odprem televizijo in hočem prisluhniti novicam o tem in onem, kar se dogaja v moji skorumpirani deželici.

Bojim se, da se naši predniki niso nikoli počutili – vsaj ne na takšen način kot mi- da so en nebodigatreba nihče, s katerim se lahko počne slabše kot z zadnjim govnom.

Življenjska pot Mehmedalije- od trenutka naprej, ko je prečkal Kolpo- je, sicer posredno, pravzaprav tipičen in zelo žalosten primer moralnega propada Slovencev. K nam je prišel pred davnimi leti, ko se je po bivših republikah nekdanje Jugoslavije govorilo, da je Slovenija Švica v malem. Pa da na tistem koščku zemeljske oble- tik pod Alpami- živijo častni in pošteni ljudje. Dečka, ki je bil že ob prihodu v Raj prvič soočen s kruto realnostjo, je le-ta hitro prizemljil, kar pomeni, da je na lastni koži ugotovil, da zna biti dežela, kjer se v besedah cedita med in mleko, zelo kruta in brezobzirna.

A prevara o zgodovinsko pogojeni slovenski časti in poštenosti, ki jo je občutil že kot petnajstleten fantič ni bila nič v primerjavi z grozovitim padcem vrednot, kakršen se je zgodil v novo nastali državi pa vse do današnjih dni.

”Kam so izginili, Slovenci moji, vaš občutek za poštenost, za čast, za dano besedo, za pokončno držo?” so bile besede, ki jih je nekajkrat ponovil.

Bilo mi je nerodno, postalo me je v dno duše sram, kajti tisti večer- ne da bi si to želeli ali načrtovali- je Mehmedalija Alič na svojstven način razkril glavni razlog za kaotično stanje- tako moralno kot finančno- v katerem smo se znašli.

Moralne vrednote, srčna kultura, občutek za sočloveka, za resnico…so vrednote, ki smo jim obrnili hrbet.

Lažemo, krademo, mečemo si pesek v oči, goljufamo, obnašamo se kot nekoč sužnjelastniki, celo grofi in graščaki, o katerih pišejo zgodovinske čitanke, da so slovenskemu narodu storili nemalo krivic, ker so podložnikom jemali desetino, nam po izkoriščevalskih in zločinskih delih ne sežejo niti do kolen.

Močno dvomim, da je še kje država, v kateri sta dobili domovinsko pravico dve zločesti lastnosti človeka: laž in nategovanje naroda.

Če samo pomislim na prvo- to je na laž- pa na to, s kakšno lahkoto smo se ji prilagodili in jo poslovenili, me postane groza. Sprašujem se, je sploh še kdo izmed teh, ki nam krojijo usodo, ki bi govorili resnico?

Ki se ne bi nagravžno lagal vsakič, ko odpre usta in nas s svojimi lažmi žalil?

Pa da ne bo pomote: žalil zgolj tiste redke med nami, ki še hočemo in zmoremo ločiti med zrnom in plevelom.

Včasih so rekli, da se da z denarjem kupiti vse, tudi resnico in pravico. Žal moram reči, da tisti, ki so skovali ta rek, niso poznali Slovencev, kajti nas se da kupiti že z lažmi, prevarami, s puhlicami in z besedičenjem.

Veliko so k temu pripomogli mediji. To sicer kar naprej ponavljam, a tako je. Tokrat bi rada izpostavila programske sheme številnih radijskih in televizijskih programov.

Trend enih in drugih je, da gledalce in poslušalce pitajo s kar se da najbolj nizkotno debilnimi vsebinami. Kar pa, med drugim, pomeni tudi dosti manj govornih oddaj in veliko več šova, moralno spornega humorja, idiotizmov, ki imajo edino nalogo, da poneumljajo tiste, ki poslušajo. Na TV ima največjo gledanost nekakšna ”gostilna”. Ja, ljudje božji, kaj vam pa je?!

Zombijski poslušalci histerično telefonarijo radijskim urednikom, če se v programu slučajno znajde kaj izobraževalnega, češ, umaknite to sranje, če ne, vam razbijemo vrata in gobec.

Očitno so mentalna podstrešja že vsa na ravni amebe in se z njimi da zlahka žonglirati.

Več: blog Zarečeno