Pred sedemindvajsetimi leti tik pred predsedniškimi volitvami sta se tudi bralcem Cicibana predstavila oba predsedniška kandidata Milan Kučan in Jože Pučnik. Osrednje sporočilo Milana Kučana (cicibanom, predvsem pa njihovim staršem, ki so bili sposobni prebrati dve strani besedila) je bilo čaščenje 27. aprila, dneva OF slovenskega naroda, ki je po njegovem »naš največji praznik«, ker je na ta dan »nekaj pogumnih, razgledanih in domoljubnih slovenskih mož sklenilo, da se bodo uprli …« Takrat mi ni bilo jasno, kaj žene zamrznjenega šefa partije, da na predvečer uvedbe demokracije (in takrat smo vsi upali, da tudi vzpostavitve evropske normalnosti na Slovenskem) izpostavlja lažnive mite, s katerimi so nas dotlej pitali mediji in šolski sistem.
Od takrat smo preživeli sedemindvajset sedemindvajsetih aprilov in medijski pomp ob tem datumu kaže, da nekdanji oblastniki še vedno iščejo legitimnost za svoj zakulisni vpliv v družbi prav v mitologiji uporništva in NOB.
23. oktobra 1941 je general DeGaulle po radiu BBC rotil francoske komuniste, naj zaradi hudih nemških represalij nad civilisti nehajo pobijati nemške oficirje in vojake, ker je cena, ki jo zaradi streljanja talcev plača francoski narod, prevelika glede na vojaško škodo, ki jo povzroči atentat. V revolucionarnem zanosu (zelo verjetno pa tudi po navodilih iz Moskve) ga niso poslušali in za vsakega ubitega Nemca je padlo 50 do 100 nedolžnih talcev. V Ljubljani so proti streljanju talcev pri okupatorju protestirali meščanski politiki in cerkveni dostojanstveniki. Za komunistične voditelje OF pa ni znano, da bi bili kako zadržani do okupatorjevih represalij, ki so jih povzročali s svojimi revolucionarnimi akcijami. Nasprotno, s propagando so odgovornost za nedolžne žrtve okupatorja pripisovali svojim političnim nasprotnikom in ne akcijam, ki so dejansko sprožile okupatorjeve zločine.
Da so vodilni slovenski komunisti ravnali podobno kot francoski komunisti, ni nenavadno. Oboji so bili izurjeni v Moskvi, delovanje obojih je pred vojno financiral Stalin in pred vojno so taki ljudje v vseh demokratičnih državah veljali za kriminalce. Ti, po Kučanovo »pogumni, razgledani in domoljubni ljudje« so po koncu vojne pospeševali »čiščenje«, kot so imenovali streljanje z žico zvezanih ljudi na robovih kraških brezen in tankovskih jarkov. Dan upora je njihov praznik.
Vir: Družina
