M. Dobravec, Slovenski čas: Kristjani z oprano glavo

Kaj (ne) spada v cerkev, koliko smo verniki in škof tudi politična bitja?

Človek je posledica svojega časa, kot so vedeli že stari Rimljani, privzgojene predsodke in prepričanja, v katerih človek zraste, je težko opustiti. Tako je Mark Avrelij kljub vsem globokim filozofskim uvidom in modrostim popolnoma spregledal, da je lastnik sužnjev in da to vendar ne gre! V njegovem času je šlo, samoumevno!
Prav tako kot bogato in izobraženo židovsko dekle z rumeno zvezdo na prsih v starem filmu Deveti krog v svojem času hodi ponižno za zidom, ker so ji tako ukazali novi oblastniki – tako smo kristjani v moji Sloveniji že desetletja (70 let!) navajeni v družbi molčati.

Ločiti Cerkev od države so nas učili tako dolgo, da zdaj še sami sebe v notranjosti ločimo na pol: na javno in na zasebno polovico. V javnosti sem čim bolj strpen, molčeč in prilagojen, šele v privatnem življenju pa si priznam, kaj mislim in kako čutim in kje sem kot kristjan od te javnosti prizadet. Moje prepričanje je zasebno, oni drugi svoje seveda oznanjajo na glas in z vsemi (javnimi) sredstvi. In enim in drugim se to zdi normalno!

Ko so minulo nedeljo pri oznanilih brali škofovo obvestilo, da so pred cerkvijo ali zadaj v cerkvi listi, na katerih lahko damo svoj glas nestrinjanja s spremenjenim družinskim zakonom, so se v klopeh dvignile zamišljene glave. Še pravkar smo vsi čakali na blagoslov po koncu maše, pa nas je jasna beseda vrgla v kruto realnost naše dvoličnosti, dvodelnosti in molčečnosti.

„To ne spada v cerkev,“ je bilo slišati kakšno polglasno izrečeno mnenje in moja ljuba pametna prijateljica: ali je hitela proti izhodu izpolnit list ali je protestno zapustila cerkev? Ne, ne bom je vprašala – tudi med sabo večinoma molčimo o političnih vprašanjih!

Kaj spada v cerkev – kdo nam je določil, kaj smemo in česa ne in koliko smo verniki in škof tudi politična bitja? In kaj je politika? Mar ni to skrb za naše obče dobro in mar nismo tudi mi dolžni jasno in javno povedati, kaj si mislimo? Naša stvar je, so vedeli stari – ali pa mi še vemo, da smo odgovorni (tudi pred potomci) za deželo, kakršna nastaja v našem času, ali bomo kar molče stali in gledali – do kam, do kdaj? Dobro so nas vzgojili v molčečo (s)trpno množico drugorazrednih!

Medtem pa nasprotniki vsega, kar kristjani mislimo in imamo za sveto, ne samo glasno in povsod oznanjajo svoje gledanje na svet – tudi v parlamentu nas obenem mimogrede žalijo in se nam posmehujejo in nas sramotijo. Nihče jih ne ustavi, zanje ni rumenega, kaj šele rdečega kartona! In kar sme Jupiter, ne sme vol – pri čemer ne razumem in mi je dovolj tega, da sem vedno vol!

Demokracija – kdo tu pri nas uči, kaj je to? Kako nas prinašajo okoli, kako ljudsko voljo smešijo in jo zaobidejo – potem pa očitajo, da mi zapravljamo denar za referendume! Kaj se je zgodilo recimo z ljudsko voljo o odpiralnem času trgovin, izraženo na referendumu? Kdo si sme dovoliti delati take obvode naokoli? Kdo vlada v tej deželi? Ljudstvo?

In družinski zakonik! Ko je na referendumu padel – mar ni naloga od ljudstva postavljenih in iz skupnega denarja plačanih delavcev, da iščejo take rešitve, ki bodo približno po volji vsemu ljudstvu? Mar niso od ljudstva plačani za to, da usklajujejo zakone na najmanjši skupni imenovalec? Postavljeni na odgovorna mesta, da iščejo neko skupno sredino, vsaj za silo sprejemljivo za vse, ne pa da na konicah hitrih postopkov sprejemajo nova, še hujša, enosmerno določena pravila manjšine, ki se jih bo morala držati vsa večina? Imamo mi tu absolutizem ali kaj? Demokracija to pač ni! In kako naj bi tudi bila, če jo učijo in krojijo tisti, ki so vse življenje plavali na valovih večvrednosti?

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.