Odkar smo sredi marca dobili novo vlado pod vodstvo Janeza Janše, moramo v javnih medijih gledati in poslušati strašno obrekovanje, kar počnejo ljudje iz prejšnje Šarčeve vlade kot tudi ljudje iz starih partijskih struktur. Takšno zmerjanje posameznih funkcionarjev, celotne vlade in njenega predsednika takoj po prisegi je neokusno že samo na sebi. Neokusno je tudi povezovanje družinskih članov posameznih funkcionarjev z njihovim službenim delovanjem. Vse to je kakor nekaj novega.
Treba je bilo reševati življenja
Zato se ne čudimo poslancu N.Si – KD Jožefu Horvatu, ki je pred tv-kamero izrekel pomembno misel (navajam po spominu):
»Kako je mogoče, da razumen človek postavlja vprašanje o morebitnih nepravilnostih pri naročanju nujne medicinske opreme za zdravljenje nevarno okuženih ljudi?«
Ko se je to dogajalo, je šlo za reševanje obolelih ljudi, ne za politične spore ali za kupčkanje z denarjem. Ljudje na položajih, predvsem odgovorni ministri na čelu s predsednikom, so dali od sebe vse, kar je mogoče, da bi čim uspešneje reševali življenja. Danes, po toliko družbenih zablodah, ki smo jim bili priče, po tolikšnem trpljenju ljudi po drugi svetovni vojni in potem še naprej v času rojevanja demokracije bi vendarle morali dojeti, da s stalnim prepiranjem ne moremo živeti, da tudi v Sloveniji obstajamo ljudje, ki cenimo življenje in medsebojno sobivanje in se zavedamo, da smo v času in prostoru odgovorni za domovino ter zlasti v dobi okužbe tudi drug za drugega. Čas bi že bil, da se med seboj prenehamo tako nekulturno in neplodno obrekovati.
Dolge metle za pometanje pred pragi drugih
Se razume, da mora vsakdo pometati tudi pred svojim pragom. Ljudje s tako imenovane levice – bolje bi bilo, če bi govorili, da so ljudje s postkomunistično miselnostjo – so glede brezobzirnosti do drugih neprekosljivi. Agresivnost, polresnice ali celo laži so njihovo glavno orožje, vse pa je podedovano od stare Partije. Ljudje z desnice vsega tega »orodja« nimamo niti si ga ne želimo. Naše delovanje je naslonjeno na objektivna dejstva, na željo po dobrem za nas vse. A ker smo v glavnem v defenzivi, ko se moramo kar naprej braniti pred brezobzirnimi napadi, se temu ali onemu dogodi, da tudi uporabi delček zgoraj omenjene metode. Če pride do česa takšnega, je treba opustiti.
Dober javni delavec skrbno spremlja razmere
Na desnici pa imamo druge medsebojne težave. Če o njih govorim, ne mislim na zamere iz preteklosti, kajti dobronameren javni delavec ali politik lahko raste in se uveljavlja skozi čas in se spreminja. Vsakokratne dogodke in razmere skrbno spremlja, dojame in z njimi gradi svoj politični svet. Vsak malo po svoje, kar je tudi prav. Izkušeni politiki naredijo veliko dobrega. A tudi pri hvali ne gre pretiravati.
O sedanji politični dejavnosti, o novi vladi smo slišali in brali vse mogoče: grajo, a tudi hvalo. Za predsednika Janeza Janšo, kakor da je na svojem mestu pravi mojster. Prav; takšnega priznanja doslej še ni dobil noben premier niti nobena dosedanja vlada. Sem se pa takoj vprašal, ali bo tako ostalo.
Izkušnje iz preteklosti je tudi treba upoštevati
Spominjam se leta 1990, ko smo politično na novo zaživeli in sem bil ljubljanski župan. V Ljubljani je bilo treba na novo urediti skoraj vse – od uprave naprej. Mesto je bilo razdeljeno na pet občin in stare strukture so hotele, da vse ostane, kakor je bilo. Neki mestni svetnik me je zaradi majhne nujne spremembe že na prvi seji zmerjal s fašistom, češ da hočem vse po svoje. Pa sem poklical predsednika vlade Lojzeta Peterleta in ga prosil za pomoč pri odpravi najnujnejših težav v glavnem mestu nove države. Ko sva se na kratko srečala, mi je takole odgovoril:
»Ne morem Ti pomagati, velike težave imam tudi sam. Saj je tudi v Slovencu pisalo, da imamo pri Demosu težave. Moj lastni minister nas javno napada. V Ljubljani boš pač moral ravnati po svoje.«
In res, Demos, skupek prijateljskih strank, ki naj bi skupaj gradile novo državo, je kmalu po tistem začel razpadati. Uničil se je sam v sebi – prijateljske stranke so se izkazale kot »tovariške«, pač v duhu stare Partije, kar je bilo daleč od demokracije.
Delala sta skupaj, pridobival je le eden
Nepozaben je še en boleč spomin: obdobje Janševe vlade, ko je bil finančni minister Andrej Bajuk. Kako spretno in lepo je znal Bajuk skupaj s predsednikom vlade vključevati Slovenijo v Evropsko zvezo! Kako z veseljem smo spremljali njuno prizadevanje za evropsko uveljavitev naše mlade države. Ko pa smo dosegli glavni cilj, državno enakopravnost, so se vezi v vladi pričele krhati – Janševa stranka (SDS) se je krepila, hkrati pa je Bajukova krščanska demokracija nazadovala vse do izpada iz Državnega zbora. Nič kaj spodbudna dejstva in grenki spomini.
Razvoj demokracije je mogoč le v skupnosti
Ker sem in skušam ostati pristen evropski in slovenski krščanski demokrat, ker se zavedam, da je ta politična smer avtentično slovenska in hkrati evropska, in ker vem, da je po drugi svetovni vojni obnovila razdejano Evropo, kar je danes spet aktualno, sem ob dogodkih, ki so se dogajali in smo jim bili priča, posebej zaskrbljen. Upravičeno se sprašujem, kako bo sedaj, ko spet skušamo biti skupaj. Čas je sicer dokazal, da je razvoj demokracije mogoč le v skupnosti, v konkurenci različnih družbenih gibanj ter v medsebojni enakopravnosti. Javna razprava je vedno dobrodošla, a raven politične kulture mora ostati na primerni višini.
