Izbira demokratičnih strank ne bo več vprašanje, ko bo vsakemu, ki zna šteti in ki se mu upira sejanje nasilja, postalo jasno, da komunizem prekaša nacizem in fašizem že v bistveno daljšem trajanju, v vsem neposrednem zlu pa prav tako.
Letos spomladi sem bil na posvetu o slovenskem izseljenskem pisatelju Louisu Adamiču (1898-1951), ki je bil navdušen zagovornik in propagandist socialistične Jugoslavije v Severni Ameriki, dokler ga niso dejstva naposled pripeljala do korekcije stališč in do smrti v nepojasnjenih okoliščinah.
Na tem simpoziju je nastopil tudi univerzitetni profesor zgodovine dr. John Enyeart s prispevkom o Adamičevem antifašizmu in antikolonializmu. Za normalnega udeleženca je bila frapantna reakcija študenta, ki je kar poskočil in potem z ostrim protestom posegel v debato. Strašno ga je namreč zmotilo dvoje: najprej škandalozna omemba ameriške revolucije v vrsti z drugimi, »pravimi«, »totalnimi« revolucijami (francosko, oktobrsko itd.), potem pa še besedna zveza »sovjetski kolonializem«, ki da je nemogoč in krivičen izraz, ker so se Sovjeti ja že po definiciji borili proti kolonializmu! Študenta v tej njegovi sveti jezi niso prav nič ovirala dejstva, denimo Vzhodna in Srednja Evropa, ki ju je Sovjetska zveza okupirala za pol stoletja.
Pri tem naj spotjo omenim še podrobnost, ki je obrobna ali pa tudi ne. Ta gospodič je bil prijetne zunanjosti, uglajenega obnašanja in je v stiku z neznanim soudeležencem simpozija izkazoval pristno prijaznost in človeško toplino …
Vemo, kako je z mlajšo generacijo. Da je ne zanima politika, da je ne zanima žgoča zgodovina. A če že bo kdo izmed njih nad čim iz teh torišč navdušen oziroma če bo že iz kakršnega koli razloga nekam nagnil tehtnico svojih afinitet in bo to pokazal z izbiro svoje majice, tam ne bo narisan portret Lamberta Ehrlicha ali Roberta Schumanna, pač pa dosti verjetneje Che Guevara in rdeča zvezda. Vemo torej, da je približno tako z mlajšo generacijo, a zakaj je tako in kaj storiti, da bi bilo perspektivneje, je drugo, zagonetno vprašanje.
Naslednja slika, ki mi vstaja pred očmi, je letošnja volilna nedelja. Nekaj korakov za sabo zaslišim pogovor dveh sovaščanov, starih okrog sedemdeset let, ki sta prihajala s stranske poti in korakala proti cerkvi k deseti maši. »Si že šel volit?« je rekla gospa z glasom, ki je izražal tudi komaj zaznaven ščepec demokratičnega angažmaja, češ prav bi bilo, da greš. Odgovor gospoda se je glasil: »Zakaj bi šel volit? Bo kaj večja pokojnina? Ne, ne grem na volitve, samo davki bodo višji.« Odgovarjal je mirno, in zagrenjeni stavki so padali dokončno kot cementni bloki. Kot bi pri sogovornici začutil tisti ščepec imperativa in ga poistovetil z »državo«, ki je kriva vsega slabega in ki ji zdaj z odločno besedo lahko pove, kar ji gre. Sogovornica je preprosta gospa. Argumenti vaške politične ozaveščenosti so proti takim močnim stavkom skopneli. Seveda, pokojnine so res majhne. Kako težko je iti skozi mesec, kako je ta in ta sovaščan umiral v bedi, se je pogovor speljal v varne vode … Ujela sta skupne registre in se soglasno in prijazno pomenkovala vse do cerkvenih vrat.
Preprosta ni bila samo gospa, ki je pred nesmiselnimi in po slovensko učinkovitimi stavki o volilni abstinenci umolknila, preprost je bil tudi gospod, ki si je borno pokojnino prislužil v tovarni. A vendar je svoje povedi vrgel z avtoriteto, za katero si čutil, da se hrabri v javnem mnenju, ki ga producirajo osrednji mediji. Pozdrava »Dobro jutro revščina« in »Jedli bomo travo« iz osamosvojitvenih časov sta spočela nešteto stavkov, ki se valjajo po radijskih in televizijskih programih, po navadnih in nedeljskih dnevnikih, za šanki in po elektronskih forumih, pot pa so našli tudi med zakmašne korake.
Pogovor dveh nedeljnikov je poslušal tudi človek, ki veliko premišljuje o teh rečeh, a bebava, z logiko povsem skregana izjava gospoda mu do današnjega dne povzroča težave. Ne zna sestaviti par preprostih stavkov, s katerimi bi jo bil učinkovito nevtraliziral. Lahko bi mu neprimerno in žaljivo rekel, da je bedak, ali pa mu, če bi imel možnost, dan za dnem razlagal, zakaj so v resnici pokojnine majhne in kako jih on sam s takimi stavki in svojo volilno abstinenco pomaga zmanjševati. A takrat, na tisto nedeljsko jutro je bil vsekakor tiho. In tako je še en neznaten drobec slovenske tranzicijske demokracije potonil v splošen politično-demagoški kaos.
Tretja slika. Bežen pogovor z uspešnim obrtnikom o stanju v državi in o razmerah, v katerih se mora zasebna pobuda znajti. »Pa še slabše bo,« je zaključil na rob času, ko je šest levičarskih strank še sestavljalo vlado in so nekateri uspešni podjetniki napovedovali celo odhod iz države, ki na vseh koncih duši privatno pobudo. Kako pa je na obrtni zbornici, ga pobaram? Bo kak revolt? Bo kako spoznanje vsaj za prihodnje volitve? »Ah, kje pa, polovica jih govori isto kot Mesec.«
Tako torej je z našim mladcem, našim privatnikom in našim upokojencem. Lahko smo zaslutili povprečnega rojaka, kakršen je izšel iz boljševiškega projekta. Ob takšni državniški, intelektualni in človeški kondiciji se ne kaže čuditi, da politični analitiki nimajo velike korajže pri napovedovanju, kdaj se bo naš politični prostor končno prevesil na demokratično stran. Vsak dan lahko preberemo kak bolj ali manj posrečen komentar, a praviloma se ukvarjajo s površnim strankarskim kupčkanjem. Ta nekoliko slabšalni izraz o strankah ni uporabljen za to, da bi se postavljali v nepregledno vrsto kričačev, ki napadajo parlamentarno demokracijo, pač pa gre za to, da je analiza vsakdanje politične predstave same na sebi absolutno nezadostna za razumevanje položaja.
Po drugi strani pa so korenine najmočnejših dejavnikov daleč, vsak dan dlje. Med vsakdanjo politiko in vzroki za zastoj tranzicije zeva vedno večja vrzel. Časovna, vsebinska, čustvena, življenjska. Živ stik z neposredno revolucionarno izkušnjo je že redkost, totalitarni čas, ki je časovno sicer manj oddaljen, pa prekrivata nostalgija in vedno nova propaganda. Tranzicija tako lebdi med nami kot neuspel projekt osamosvojiteljev, država se je iz realizacije tisočletnega sna preobrazila v nebodigatreba, ostanki ali nastavki domoljubja pa se skušajo sprevračati v vsakršne fobije.
Reference, se pravi boljševiške revolucije, na podlagi katere se vloge in posamezna dejanja različnih akterjev zbistrijo in zadobijo jasen vrednostni predznak, se torej politični komentatorji kar po vrsti izogibajo. Vsi verniki in rentniki mitske zgodovine seveda že po definiciji, od preostalih pa je treba dopustiti, da nekaterim boljševizem v smislu usodnega dnevnopolitičnega dejavnika morda res ne prihaja na misel. Še več pa je verjetno tistih, ki ga kot takega nočejo priznati oz. tematizirati zavestno. Bodisi zato, ker je to z mnogih vidikov nehvaležna naloga, ali pa zato, ker bi z njegovim uveljavljanjem spodmaknili kaka svoja lastna stališča. Jasno je, da se na tak način dnevnopolitični analitiki izgubljajo v zmedi drobnarij, bistvene silnice pa spregledajo. Pri tem je zanimivo, da ta tematika vseeno – kot bi izzivala ignorante – skače v polje dnevne politike in posledično v medijsko obstajanje. V zadnjem času kot dve skrajnosti v smislu negativnega in pozitivnega predznaka lahko omenimo strašljivo »proslavljanje« t. i. priključitve Primorske na eni strani in pogovor na javni televiziji med zgodovinarjema Dežmanom in Možino na drugi.
Nemalokrat je bilo že opozorjeno, da ljudi vendarle vleče nekakšen vzgon po dobrem. Če jim je nekaj predstavljeno kot dobro in zašumi med ljudmi, da je tisto res dobro, se bodo postavili tja. In obratno: v Sloveniji so se ob začetku vojne samo boljševiki obrnili proti »imperialistom«, ko bi se bilo treba proti nacizmu in fašizmu, ljudje pa ju niso nikoli sprejeli. Niti zaživa, kaj šele potem, ko sta končno in upravičeno postala brez ostanka osovražena zgodovinska kadavra. Vsakomur, ki zna šteti in ki se mu upira sejanje nasilja, bi moralo biti jasno, da ju komunizem prekaša že v bistveno daljšem trajanju, v vsem neposrednem zlu pa prav tako. Ko bo to proniknilo v zavest političnih komentatorjev in posledično v zavest ljudi, se pravi, našemu upokojencu, obrtniku in študentu, izbira demokratičnih strank ne bo več vprašanje.
Prispevek je bil objavljen v Novi zavezi XXVIII (3), str. 1-3