Ali je v tem zalivu kaj morskih psov? Ne. So vse pojedli krokodili

Citiram Siol: “Nemško sodišče je 97-letno Irmgard Furchner, nekdanjo tajnico v koncentracijskem taborišču Stutthof na današnjem Poljskem, spoznalo za krivo sodelovanja pri 10.505 umorih in jo obsodilo na dvoletno pogojno zaporno kazen. Po poročanju Sky News gre verjetno za eno zadnjih obsodb za nacistične zločine.

Po besedah tožilca je med junijem 1943 in aprilom 1945 kot strojepiska oziroma tipkarica v pisarni vodje koncentracijskega taborišča sodelovala pri sistematičnih pobojih zapornikov. Furchnerjeva, ki je bila, ko je začela delati v taborišču, stara 18 let, med sojenjem ni hotela odgovarjati na vprašanja, v sklepnem govoru pa je izrazila obžalovanje, da so se omenjeni zločini zgodili in da je bila takrat prisotna v taborišču.”

Nastanek fašizma in nacionalsocializma je povezan s terorjem komunistov

Vsakršna primerjava z obravnavanjem komunističnih storilcev in njihovih podpornikov je popolnoma brezpredmetna. Tudi najhujši komunistični zločinci zaradi svojih zločinov niso nikjer bili niti približno ustrezno obravnavani. Tako pač je. Ampak, kako se je to sploh lahko zgodilo, da komunistični zločini niso dosegli vsaj približno podobnega epiloga, kot se je to zgodilo z zločinci pri njihovih najbližjih »sorodnikih«: fašistih in nacionalsocialistih?

Ali je v tem zalivu kaj morskih psov? Ne. So vse pojedli krokodili. Na to šalo se vedno spomnim, ko spremljam oddaje o vzponu fašistov v Italiji in nacionalsocialistov v Nemčiji. Da zelo poenostavimo dogajanje po I. svetovni vojni: Tako v Italiji kot v Nemčiji so po koncu vojne veliko moč in veljavo pridobili komunisti oz. ekstremni deli socialistov, ki so se zgledovali po ruskih boljševikih. Zavzemali so tovarne (izgnali ali celo pobili lastnike in vodstveni kader), izvajali teror med prebivalstvom ipd. V resnici je celo divjala državljanska vojna tako v Italiji kot tudi v Nemčiji.

Fašisti so podjetnike tolerirali, če so bili, ali so še danes, njim zvesti

V Italiji so se nacionalistično usmerjeni socialisti organizirali okoli Benita Mussolinija in so ustanovili fašistično stranko. Le-te je zaradi programa, katerega temelj je bil borba proti komunistom, imperialistom, kapitalistom ipd., podprla množica ljudi, ki so imeli komunističnega terorja zadosti. Med njimi tudi podjetniki, ki so od stranke pričakovali vrnitev tovarn in zaščito pred tujo konkurenco. V osnovi so zasedali isti prostor kot komunisti, kar je zgroženo ugotovil tudi Antonio Gramsci (idejni oče t. i. kulturnega marksizma), ko je videl, da so delavci vsi šli za ducejem. Ker velja fizikalni zakon, da na istem mestu ne moreta obstajati dve telesi, so komuniste začasno »iztrebili«. Ne sicer fizično, so se pa komunisti bodisi potuhnili, bodisi prelevili v zveste fašiste. V programih tako in tako ni bilo bistvenih razlik. Socializem je pač socializem, pa če je črn, rdeč, rjav ali pa zelen (muslimanska verzija).

Je pa ena navidezna razlika med komunisti in fašisti. Fašisti niso uničili razreda podjetnikov (vsaj ne vseh), temveč so pustili vse, ki so se jim pridružili navidezno, povsem na miru. Navidezna nelogičnost je preprosto razložljiva s pragmatičnostjo lastnikov kapitala. Ti zmeraj delujejo v korist svojega kapitala. In kaj je bolj samo po sebi umevno za kapitalista kot možnost ohranitve svojega kapitalskega vložka in ob tem celo potencialna možnost pridobitve monopola? Če izbiraš med tem, da ti odvzamejo premoženje in celo tvoje življenje (in življenje tvojih najbližjih), in tem, da se priključiš tistim, ki ti sicer strežejo po premoženju in življenju, se pač pragmatično odločiš za drugo opcijo.

Bistvo ni v lastništvu, temveč v moči odločanja partijskega uradništva

Tako je Giovanni Agnelli (1866–1945, ustanovitelj Fiata) takoj po Mussolinijevem prevzemu oblasti pragmatično podprl stranko, v zameno in zahvalo pa je dobil monopol v Italiji. Zagotovljena je bila tudi prepoved uvoza Fordovih vozil (predvsem gre tu za tovorna vozila, vojaška vozila ipd.). Tako Fiat ni imel nobene konkurence na trgu. O kakšnem tržnem gospodarstvu seveda ni govora.

Podobno je bilo tudi pod nacisti, ki so »svojim« podjetnikom zagotovili monopol pri poslovanju na zaprtem nemškem tržišču. Seveda pa so podjetniki morali upoštevati uradnike, ki so določali, komu bodo omogočili nakup surovin, od koga bo kupovala država, kakšne morajo biti plače, kdo bo dobil suženjsko delovno silo ipd. Če so se temu uprli, niso bili več podjetniki, celo živi niso več bili. Medklic: Ali to kaj spominja na situacijo v sodobni Rusiji? Korupcija je cvetela in visoki partijski veljaki, ki so bili tudi pomembni uradniki, so neizmerno bogateli. Zveni precej poznano ali ne?

Fašisti in komunisti ne morejo obstajati sočasno

Pa še nekaj je pomembno za našo rabo. V obeh režimih so svoja dejanja opravičevali z borbo proti kapitalizmu, imperializmu in komunizmu (dodali so vsem še priponko judovska zarota kot »prasovražniku evropske civilizacije«). Dejansko pa komunistov v Italiji in Nemčiji ni bilo več. So jih »požrli« fašisti in nacionalsocialisti. Tako so komunisti iz nasilnežev postali žrtve. In ta status imajo komunisti (in njihovi levičarski nasledniki, kakorkoli se pač imenujejo) še marsikje dandanes, čeprav so takoj, ko je bil fašizem in nacionalsocializem brutalno (upravičeno) zatrt, ponovno postali še bolj brutalni od njihovih socialističnih bratrancev.

To so sicer bili tudi cel čas tam, kjer so medtem začasno ali dolgoročno prevladali, npr. med špansko državljansko vojno, na t. i. osvobojenih ozemljih med državljansko vojno, ki so jo povzročili v Sloveniji, ipd. Če so zločini nacionalsocializma nedoumljivo grozljivi, so zločini komunističnih režimov še za razred hujši. Ampak o njih se ne sme govoriti, ker so bili na strani zmagovalcev nad fašizmom. Seveda njihove zmage ne bi nikoli bilo, če jim pri tem ne bi z množično dobavo orožja, živil in ostale opreme pomagali njihovi sicer »zakleti« sovražniki kapitalisti in imperialisti.

Fašizem je vedno levičarstvo, pa naj preganja fašiste ali pa komuniste

In kaj so danes mnogi vodilni komunisti oz. njihovi potomci v postsocialističnih deželah, kjer niso razčistili z njihovimi zločini? Postali so monopolni kapitalisti, ki jim rečemo tudi tajkuni, oligarhi ipd. Naj bo to v Rusiji, v bivših državah Sovjetske zveze, Jugoslavije, na Kitajskem, v Vietnamu ipd. V osnovi je povsod podobno. In kaj je še značilno za njih? Še vedno se borijo s fašisti (ki so jih »požrli« komunisti …), imperialisti, kapitalisti in zanimivo je, da danes predvsem poudarjajo nacionalni interes. To pa je že režim, ki se mu sicer reče fašizem. To je še en dokaz, da pač ni levih fašistov, ker so vsi fašisti levičarji.

Da pa ne pozabimo še nekaj pomembnega. Pomembno je gledati naprej in se ne ozirati nazaj. Na to nas opozarjajo kar naprej. Ne preštevajmo kosti, ne delajmo novih krivic, kar je bilo, je bilo, pustimo to ipd. Predvsem pa ničesar ne spreminjajmo, ker to, kar je danes, sicer ni najboljše, vendar vsaka sprememba pomeni revanšizem in napredne sile tega ne morejo dovoliti. In tako še naprej živimo v zgodovini in vsi, ki menijo, da kaj veljajo, bodo spet šli na Dražgoše, pa na Javorovico, pa na Debenc, pa na Rožnik, pa na …, kjer se bodo zaklinjali, da bodo še naprej budno stali na pravi (verjetno Titovi) poti in izganjali zlo ter fašizem.

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal …

Bog reši nas Slovence pred kobilicami, kugo, vojno, predvsem pa pred nami samimi. Verjetno moramo v očeh tujcev, ki se seznanijo z našo resnično podobo, in ne tisto, ki jo slikajo izvozniki antijanšizma,  izgledati kot kar precej veliki samodestruktivni bedaki. Pa smo si sami sploh sposobni pomagati? Vem, da ni lepo, vendar vedno bolj dvomim v to možnost.

P.s.: Tri večere sem užival ob spremljanju oddaj Mladi talenti V4+Slovenija, videl (in predvsem slišal), kaj naredi talent, delo, odrekanje itd. ob izostreni konkurenci, potem pa pridem v slovensko realnost, na katero destruktivno vplivajo »super talenti«, kot so Muki, Tea, Nika, Jaša in njim podobni. Le ti pa so celo del vlade, vodijo parlament, javna podjetja, javne zavode ipd. Ob tem velja dodati, da so bili slovenski talenti na šovu Mladi talenti V4+ Slovenija celo najboljši.