Ko sem se na praznični dan z daljincem sprehodil po programih slovenskih televizij, sem na tretjem programu ujel izjavo nekdanjega predsednika republike Milana Kučana, ki je, navajam po spominu, dejal, da je zadovoljstvo posameznika s slovensko državo odvisno od tega, kam ga je potisnila socialna diferenciacija, ki smo ji priča. Ko sem s pomočjo Googla preveril, kaj je na voljo na spletu pod geslom »Milan Kučan socialna diferenciacija« sem opazil, da gre za nekdanjemu predsedniku zelo ljubo temo. Moč se je strinjati z gospodom, nekoč tovarišem Kučanom, da je vse večja socialna diferenciacija posledica naše odločitve za kapitalizem. Težko pa je pritrditi tezi, da je neenakost sama na sebi zadosten razlog za frustracije in nezadovoljstvo. Kar boli, je neenakost, ki temelji na krivično pridobljenem statusu.
Oligarhija-vir krivične neenakosti
Nekatera kulturna okolja se lažje sprijaznijo z neenakostjo, druga težje. Poglejmo na primer športno moštvo. V majhni skupini so razlike v zaslužkih med zvezdnikom moštva in navadnimi člani več kot desetkratne. A tudi na videz prikrajšani člani moštva se s »socialno diferenciacijo« brez večjih težav sprijaznijo, saj vedo, da razlike temeljijo na dejanskih zaslugah za moštvo. Dokler obstoja vzročna zveza med zaslugami in neenakostjo, se je možno sprijazniti s socialno diferenciacijo celo, kadar je nagrada progresivna v primerjavi z zaslugami.
Dohodkovna neenakost je v Sloveniji med najmanjšimi v Evropi. Od kod potem ta frustriranost Slovencev zaradi socialne diferenciacije in ali je socialna diferenciacija, ki nas prizadeva res od kapitalizma dana zunanja sila, ki prizadeva uboge in nemočne?
Če razlike v koristih temeljijo na razlikah v zaslugah ali talentih, se z njimi ni težko sprijazniti, če so socialne razlike posledica zlorabe javne službe, izigravanja zakonodaje, kartelnega povezovanja, potem pa razlike frustrirajo. Uspeh v kapitalizmu ni vedno posledica truda, dela, znanja in inovativnosti. Pomagajo tudi zveze in poznanstva, iznajdljivost in pogosto sreča, da se posameznik z ustreznimi talenti znajde ob pravem času na pravem mestu. A tudi z vsemi temi mehkimi dejavniki uspeha se lahko sprijaznijo tudi neuspešni pod pogojem, da je tekma odprta tudi za novince. Da pot do uspeha ni omejena na ozke, med seboj dobro povezane klike oziroma oligarhije. V Sloveniji žal, je tako in nekdanji predsednik Kučan je svojemu moraliziranju navkljub referenčna točka najmočnejše med slovenskimi oligarhijami.
Prelom z dvoličnostjo
Sedanji predsednik Danilo Turk meni, da je temu potrebno narediti konec. Že večkrat je v zadnjem času omenil, da se je dosedanji slovenski razvojni model izpel. V svojem nagovoru ob 20 letnici državnosti pa je bil še odločnejši: »Potrebujemo prelom z našimi slabimi navadami, z vsem, kar se je slabega nabralo v preteklih desetletjih. Potrebujemo odločen prelom s pojavi korupcije in klientelizma ter odločilen preboj za uveljavitev odgovornega, tržno-socialnega gospodarskega modela. Potrebujemo odločen prelom z nespoštovanjem pravne države in odločilen preboj za polno spoštovanje načela vladavine prava in za uspešno delo institucij pravne države.« je dejal predsednik.
Pred dvajsetimi leti bi drugače zastavili, če bi podobno zastavil takratni predsednik republike Slovenije. Tudi pred osamosvojitvijo nismo imel tržno-socialnega gospodarskega modela, niti nismo imeli pravne države. A takrat so pozivi po prelomu dobili etiketo revanšizma. Danes se pozivi po prelomu s slabimi navadami slišijo kot prazne floskule. Ali mi lahko navede kdo en konkreten korak, ki je bil v zadnjem letu narejen za uveljavitev » odgovornega tržno-socialnega gospodarskega modela« ali za »spoštovanje načela vladavine prava«, ali za demontažo oligarhičnih omrežij, ki generirajo krivične socialne razlike?
V vsem tem govorjenju o kulturi dialoga, skrbi za prihodnost, skrbi za socialno kohezijo, pri najboljši volji ne morem zaznati niti kančka iskrenosti. Res, potrebujemo prelom, a najprej z dvoličnostjo.
Foto: Demokracija
