Kriza narodne identitete

Ideja za članek se mi je porodila, ko me je nekdo pred kratkim vprašal, če sem Hrvat. Odgovoril sem mu , da je oče bosanski Hrvat, da pa sebe štejem za Slovenca. In sledil je ciničen nasmeh in vdihujoči aha.

Kaj sploh je narodna identiteta?

Freud je menil, da je vsak posameznik del mnogih množic. S pomočjo lastne identifikacije vzpostavlja raznolike odnose in na podlagi raznovrstnih modelov oblikuje svoj ideal jaza. Sociologinja dr. Marina Lukšič Hacin pa pravi, da je identiteta v glavnem odraz odnosa, ki ga človek vzpostavi do samega sebe in do skupine, v kateri živi. Družbeni procesi identiteto ohranjajo, lahko jo spreminjajo, lahko pa jo tudi delno preoblikujejo. Narodna identiteta predstavlja občutek pripadnosti nekemu narodu, je izraz interakcije med lastnim občutkom identitete, pripadnostjo narodu in pripravljenostjo slednjega, da posameznika sprejme in mu podeli nek status. V zgodovini je bil status identifikacije določen že ob rojstvu, vendar je zaradi liberalnih sprememb v družbi, prišlo do možnosti izbiranja. Predpogoj za delovanje in sprejemanje so stvari, s katerimi se lahko sonarodnjaki istovetijo. Seveda mislim v prvi vrsti na jezik, skupno zgodovino, kulturo, šege in običaje. Izgradnja narodne identitete predstavlja del osebnega razvoja, za nekatere pa celo njihov življenjski smisel.

V primežu identitet

Kot produkt ljubezni mešanega zakona med Slovenko in bosanskim Hrvatom sem imel sredi najstniških let krizo narodne identitete. Ampak nisem edini, saj je takšnih primerov ogromno, še dandanes. Zakaj pravzaprav gre? Ko si na “jugu” pri sorodnikih na obisku, si označen za “Janeza”, v Sloveniji pa te zasmehujejo z “Bosancem”, in preprosto ne veš, kaj si in kam spadaš. Sam k sreči, za to sem tudi hvaležen, nisem nikoli čutil kakršnega koli pritiska staršev, vem pa, da marsikje temu ni tako. Na začetku sem na vprašanja v zvezi z narodnostjo preprosto govoril, da sem pol-pol oz. mešanec. Bolj ko sem odraščal in postajal zrelejši v razmišljanju, bolj sem se istovetil z vaškim psom Neronom, ki je bil mešanček med nemškim in kraškim ovčarjem. Ta odgovor ni pravilen, sem si rekel. Se pravi, mati je Slovenka, rojen sem v Sloveniji, moj materni jezik je slovenski, rad prisluhnem slovenski narodni glasbi ter sprejemam oz. tudi sodelujem v naših šegah in običajih. Tako sem prišel iz krize identitete in se odločil, da sem Slovenec. In kakor mnoge Slovence tudi mene pri srcu zaskeli, ko slišim Zdravljico. Sedaj sem torej Slovenec. Pa me bo družba sprejela?

»Pa dej pejt stran, Bosanc«!

Te znamenite besede izreče Metka (Nina Ivanič) Seadu (Davor Janjić) v kultnem slovenskem filmu Outsider. Tudi sam sem jih v svojem življenju slišal nemalokrat, največkrat preslišal, a na koncu zopet o njih razmišljal. Da postaneš del naroda, te ta mora sprejeti. Dandanes redkokdaj slišim kaj podobnega, saj so ljudje okoli mene odrasli in bolj zreli v razmišljanju. Vendar te takšni dogodki iz otroštva lahko precej zaznamujejo. Počutiš se nezaželenega in misliš, da boš v očeh ljudi, ki te obdajajo, za vedno tujec. Toda še vedno, tudi znotraj svoje družbe, slišim zasmehovanje in zaničevanje na račun “Bosancev”. Ob tem se počutim zelo različno. Po eni strani se zavedam, da me je družba sprejeli kot Slovenca, saj se drugače ne bi norčevali vpričo mene. Po drugi strani opažam, da sem tudi sam prevzel ta slovenski primitivizem, saj sem včasih tiho, namesto da bi jih okaral. Kriza identitete je vplivala tudi na mojo vero. Tisti, ki so me najbolj zasmehovali, so namreč veljali za zgledne kristjane, saj so prihajali iz uglednih katoliških družin. Nikakor nisem razumel, kako lahko ravno oni širijo nestrpnost, če nas vera uči, da smo bratje in sestre in da smo pred Bogom vsi enaki. Na koncu sem spoznal, da so nanje vplivali starši, ki so bili doma nacionalno razpoloženi, kar se je pokazalo na obnašanju njihovih otrok.

Denacionalizacija Slovencev

V zadnjem času sem po drugi strani priča vse večji izgubi slovenske identitete. Ogromno je primerov mladih, ki so, če se smem tako izraziti, čistokrvni Slovenci, a so prevzeli identiteto nekega drugega naroda. Med njimi je moč zaznati porast poslušanja balkanske glasbe (v večini narodnjakov), govorjenje mešanice slovenskega jezika s srbskim/hrvaškim, ter identificiranje z različnimi simboli značilnimi za druge narode (npr. fotografiranje z iztegnjenimi tremi prsti, značilni simbol pripadnikov srbskega naroda). Ob tem se sprašujem, v čem je razlog te krize identitete pri tistih, ki bi je naj sploh ne imeli. Ali gre za vpliv družbe? Je kriva vzgoja ali so to samo izjeme? Na vprašanja ni lahko odgovoriti, saj sem prepričan, da na celotno stanje vpliva več različnih dejavnikov, nikjer pa nisem zasledil, da bi se kak sociolog zanimal za ta družbeni fenomen. Kakorkoli se posameznik odloči glede svoje pripadnosti kateremu izmed narodov, pa sem mnenja, da na svoje korenine nihče ne sme pozabiti in da se zgodovine ne sme sramovati, kakršna koli je že. Sicer pa je zanikati svoje prednike za nas “Nerone” brez smisla. Zadnja črka mehkega srca nas vedno izda…

Foto: Filomena