Zbornik Veleizdaja Slovenije z dokumenti govori, da je Milan Kučan v majskih dneh pred dvajsetimi leti, ko je JLA razoroževala slovensko teritorialno obrambo, molčal, oziroma ni nič storil, da bi to preprečil. Pa čeprav je “črno na belem” s petimi pečati zapisano, kako Stane Dolanc že prvi dan sprašuje Milana Kučana, zakaj vojska razorožuje teritorialno obrambo.
Kučanove razlage, da ni imel razloga ne verjeti generalu Ivanu Hočevarju, ki mu naj bi tri, štiri dni razlagal, da ni razloga za skrb, so iz trte izvite. Milan Kučan je bil takrat na vrhuncu svoje moči. Kot petdesetletnik se je povzpel na politični Olimp le zato, ker se je zavedal, da je zaupanje, vera v nekoga, pravzaprav samomorilsko dejanje. Milan Kučan je preživel, ne samo preživel, ampak se je stalno vzpenjal v zverinjaku partijske nomenklature kar trideset let. In kar nenadoma naj bi preprosto verjel nekemu generalu Hočevarju, ki mu je štiri dni pravil eno, hkrati pa so mu pošiljali povsem nasprotne informacije. To je tako rekoč neverjetno.
Milan Kučan se sklicuje tudi na svojega zgodovinskega portparola Boža Repeta, ki pravzaprav “znanstveno” razpravlja, ali je imel Milan Kučan sploh pooblastila, da bi kaj ukrenil. Zame pooblastilo, če je domovina v nevarnosti (kako patetično, bi rekel Jožef Školč, ali pa bi cinično poblisnil z zobmi član medijske rodbine Šetinc, Mile Šetinc), res ni dilema. Žalostno, povsem po človeški plati, da se na to sklicuje Milan Kučan.
Moje mnenje je, da je zelo dobro vedel, kaj se dogaja. O tem govorijo zgodovinski viri v zborniku. Mislim, da ga je bilo enostavno strah. Fizično. Saj poznamo vsi grozote fizičnega strahu, mar ne? Strah ga je bilo jugoslovanske vojske, ki jo je navdihoval Slobodan Milošević. Milan Kučan se je bal jugoslovanske vojske veliko bolj kot odgovornosti pred zgodovino. Pred nedavnim je to potrdil na POP tv z znanim stavkom češ, kdo je najbolj motil JLA, jaz, Milan Kučan.
Milan Kučan je imel raje jugoslovansko vojsko kot domačo vlado in državljane. In zdaj si izmišljuje tisoč razlogov, zakaj ni štiri dni ničesar ukrenil? Pravne, moralne, politične. Mogoče? Ampak zgodovina bo ocenila njegova dejanja. In to ne bosta Božo Repe in Janez Stanovnik.
/ … /
Drugi obraz pokaže Milan Kučan kmalu potem na “mirovnih” pogajanjih z jugoslovansko stranjo na Brionih. Bil sem z Janezom Janšo, ko ga je Milan Kučan z Brionov poklical in mu ukazal, da brezpogojno izpusti kakih dvesto oficirjev jugoslovanske armade.
Razumeti je treba, da so naši miličniki in teritorialci tvegali življenja, da so zajeli te oficirje. Pa tudi, da so za zmagovito vojsko zajeti sovražni častniki le ena od jagod na torti. Resnično, ti zajeti oficirji so nam kazali, da smo vojaški zmagovalci.
In v to zmagovito ozračje, ki je prevladovalo v Republiški koordinaciji v kleti Cankarjevega doma, je eksplodiral klic Milana Kučana, ki je Janezu Janši kot vrhovni poveljnik oboroženih enot ukazal takojšnjo in brezpogojno izpustitev jugoslovanskih častnikov. Kučan je posebej poudaril, da je to skupna odločitev vseh članov predsedstva. Poparjenost in nejevera sta bili dobesedno strahotni. Še zdaj čutim tisto nemoč ob tem ukazu. Seveda je zmagala profesionalnost.
Kot vrhovni poveljnik in kot zelo verjetno takrat najbolje obveščen Slovenec, bi se moral zavedati, da je na stotine naših fantov v tistem hipu služilo v jugoslovanski armadi. Ta jih je zadrževala kot talce. Slovenska policija je takrat z avtobusi po Jugoslaviji pobirala naše fante in jih vozila v domovino. A na to ni pomislil, ni pogojeval izpustitve oficirjev z odpustitvijo naših fantov iz armade. Ali zgodovina bojevanja pozna primer takšne servilnosti vrhovnega poveljnika do sovražnika? Kučana so bolj skrbeli tuji oficirji kot lastni fantje.
Več: Finance
