Komunistični ateistični pokop (KAP) in skrunjenje posmrtnih ostankov

Italijansko pokopališče umrlih taboriščnikov koncentracijskega taborišča Rab: kot so ga uredili Italijan (desno), današnja Ravnikarjeva podoba (levo)
Italijansko pokopališče umrlih taboriščnikov koncentracijskega taborišča Rab: kot so ga uredili Italijan (desno), današnja Ravnikarjeva podoba (levo)

Posmrtni ostanki tistih, ki jim je KAP priznal pravico do groba, niso imeli posebne cene. Posebna oblika skrunitve žrtev je izbris posameznega groba žrtve.

V prvem prispevku smo opredelili komunistični ateistični pokop (KAP) kot model prepoved pravice do groba za   posmrtne ostanke tistih, ki jih pobije komunistično partizansko gibanje med vojno in komunistične oblasti po vojni, pa tudi za mnoge žrtve okupatorja (npr. slovenski mobiliziranci v okupatorjeve armade, izgnanci …). Če so obstajali njihovi grobovi, so jih večino zravnali z zemljo, sicer pa so na odvržene v kraške jame, protitanskovske jarke, rudniške rove itd. navozili čim več raznoraznih materialov, odpadkov, mrhovine …

Toda tudi posmrtni ostanki tistih, ki jim je KAP priznal pravico do groba, niso imeli posebne cene. Posebna oblika skrunitve žrtev je izbris posameznega groba žrtve.

Kot prvi primer opišimo usodo grobov na pokopališču taboriščnikov, ki so umrli v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu.

Italijani so mrtve pokopali, grobovi so dobili vsak svoj križ.

Italijansko pokopališče umrlih taboriščnikov koncentracijskega taborišča Rab
Italijansko pokopališče umrlih taboriščnikov koncentracijskega taborišča Rab

Potem pa sledimo opisu Boža Jezernika; »Leta 1953, ko je prišlo do konflikta med Jugoslavijo in Italijo, se je nekdo spomnil, da bi lahko uporabili taborišče na Rabu kot orodje protiitalijanske propagande. Zato so naredili iz zanemarjenega taboriščnega pokopališča spomenik, ki je popoln ponaredek. Na na novo urejenem ‘pokopališču’ pod nagrobniki namreč ne počivajo ljudje, katerih imena so napisana nad križi nad njimi. Pokopališče, namenjeno propagandi, je zasnoval znameniti arhitekt Edo Ravnikar, ki se ni oziral na dejansko stanje. Poglejte zdaj tragedijo tam pokopanih: v taborišču so se znašli, ker so bili Slovenci ali Hrvati, zato so tam umrli, fašisti so jim vsaj priznali pravico do groba, po osvoboditvi pa so izgubili še svoje grobove.«[1]

Kako se je ta skrunitev dogajala, nam nazorno dokumentirajo zapiski vodje del na Rabu.

V tedenskem poročilu od 12.-18. julija 1953 je zapisal: „Pri groblji Židov se je izkopal fundament za tamkajšnji zid. Pri tem kopanju se je prišlo že pri globini 50 cm na preperele krste na katere je bilo naloženo precej debelo kamenje. V ta fundament se je nasulo kamenje in pri betoniranju fundamenta vložilo betonsko železo. Tudi v bližini teh krst se sliši pri udarcu v tla votlo bobnenje kar bi ponovno dokazovalo da so »Italijani« sistematično zelo plitko pokopavali svoje žrtve. …

Klesanje kamenja za gradilišče se je tudi v tem tednu nadaljevalo. Po grobovih se je dobra zemlja nasipavala in izravnavala.“

S podobno Ravnikarjevo skrunitvijo so izgubili grobove še talci, pokopani v graščinskem vrtu v Begunjah (o tem več v naslednjem nadaljevanju), talci, pokopani v Dragi pri Begunjah ter padli partizani 3. bataljona Prešernove brigade na Goreljku na Pokljuki.

Tovrstno »pokopavanje« brez ozira na posmrtne ostanke je postalo del komunističnega poskusa okupacije memorialne krajine, s katero so skušali izničiti »božjo njivo« oz. tradicionalno pokopališče, v katerem ima praviloma vsaka žrtev svoj grob.

Ureditev pokopališča na Rabu Eda Ravnikarja – pokopališče brez grobov
Ureditev pokopališča na Rabu Eda Ravnikarja – pokopališče brez grobov

Tako zaničevanje grobov je doletelo tudi grobove 1. svetovne vojne na pokopališču v Ajdovščini in še kje. V zadnjem popisu vojnih grobišč nekaj pred letom 2000 so ogorčeno zapisali:

»Pokopališče je bilo obnovljeno leta 1982. Takrat je avtor obnove hudo oskrunil zgodovinski spomenik s tem, da so bili izbrisani posamezni grobovi, vojaški del pokopališča močno zmanjšan, iz tipskih nagrobnikov ovalne oblike pa so bili zgrajeni četrtločni zidovi, ki obkrožajo novo spominsko ploščo z napisom: ”V I. SVETOVNI VOJNI JE BILO NA TEM POKOPALIŠČU POKOPANIH VEČ KOT 2000 VOJAKOV, AVSTRIJCEV, HRVATOV, ITALIJANOV, MADŽAROV, NEMCEV IN SLOVENCEV”. Ta rešitev se nam zdi povsem neposrečena in upamo, da se ta praksa, ki je že bila uveljavljena tudi v Ajševici in Banjšicah,  ne bo nadaljevala na vseh vojaških pokopališčih iz I. svetovne vojne. Prvič krčenje površine vojaškega pokopališča ni nikakor dopustno, še manj pa uporabljati nagrobnike za “gradbeni material” novih vsebin.«

[1] Darka Zvonar Predan: Intervju z Božidarjem Jezernikom -Po osvoboditvi so izgubili še grobove, Večer 9. maja 2015.