Potem, ko je premier dal jasno vedeti, da zanj odstop ni opcija, četudi bi ostal brez vseh koalicijskih partnerjev, se je kolo iskanja nove koalicije odvrtelo nadvse hitro. Kot je bilo pričakovano, poskuša glavno vlogo pri tem odigrati Pozitivna Slovenija, za katero bi vidna vloga pri izgradnji nove koalicije verjetno pomenila edino možnost preživetja v političnem prostoru. Prav tako pričakovano so pri sestavljanju projektne vlade najbolj skeptični Socialni demokrati, ki bi s predčasnimi volitvami ujeli najboljši trenutek, ko bi se na krilih triumfa Boruta Pahorja na nedavnih predsedniških volitvah lahko ponovno zavihteli na oblast. Dlje, ko se odmikajo volitve, bolj bo uspeh stranke odvisen od njenega predsednika Igorja Lukšiča, katerega nastop in karizma bi bolj ustrezala profilu sindikalnega voditelja kakor profilu predsednika vlade.
Obećanje ludom radovanje
A velika igralca z levice sama ne moreta presekati gordijskega vozla. Bolj ključno za razplet vladne krize je zato ravnanje ubežnikov iz Janševe koalicije, malega trojčka. Da sicer sodelovanje s PS nikomur med njimi ne diši pretirano, ni bila nikoli skrivnost, a po Janševi odločitvi za vztrajanje na položaju premierja, s čimer je skrajno otežil pot do predčasnih volitev, je postalo kmalu očitno, da če lahko v stiski hudič muhe žre, bo pa še kak politik požrl dano besedo.
Dana beseda je bila seveda zahteva o umiku Zorana Jankovića z vrha stranke in mesta ljubljanskega župana, če želi PS v koalicijo z malim trojčkom. Zadeva se je zapletla, ko je Janković drugi pogoj nedvoumno zavrnil, prvega pa v kučanovskem slogu obšel s pravno neobstoječim zamrznitvenim manevrom. Prvi je besedo pričakovano snedel predsednik DeSUSa Erjavec, nedvomno najboljši učenec Jelinčičeve šole brezsramnega političnega manevriranja. V Odmevih je vesoljni Sloveniji kar naravnost povedal, da to, da ni mož beseda, v deželi koruptivnih politikov pač res ne bi smel biti kak problem. In res ni, če ni sram samega Erjavca, zakaj bi se sekirali volivci? Saj gre vendar za njegovo vest.
V nekoliko težjem položaju se je znašel predsednik Državljanske liste Virant, najglasnejši zagovornik moralnosti v politiki. Res je, da še vedno vztraja pri zahtevi po Jankovićevem odstopu z mesta predsednika stranke, saj zamrznitev naj ne bi bila dovolj. A je pri tem vendarle nenavadno njegovo neomajno navdušenje nad kandidatom za mandatarja, ki ga je predlagala PS. Da ne govorimo o tem, da se je neznano kam izgubila zahteva po odstopu Jankovića z mesta ljubljanskega župana.
Ob današnji objavi imena najresnejšega kandidata za mandatarja sta tako Erjavec kot Virant hitro zagotovila podporo, čeprav, roko na srce, bo slednji imel verjetno nemalo težav z zagotovitvijo vseh glasov poslancev svoje stranke. Ob tako nagli podpori dveh izmed strank malega trojčka je bilo samo še vprašanje, kako fleksibilna pri dani besedi bo Slovenska ljudska stranka. Priznam, pričakoval sem sicer, da bodo za svojo podporo novi koaliciji sicer vztrajali pri zahtevi po Jankovićevem odstopu, kar bi verjetno slej ko prej pripeljalo bodisi do nekega kompromisa, morda pa celo do dokončnega odstopa Zorana Jankovića z mesta predsednika stranke.
Eppur si muove
Zato je toliko ugodneje presenetila današnja odločitev SLS, da v novo koalicijo ne bodo vstopili. S tem so jasno dali vedeti, da se ne bodo spustili v nobeno kupčkanje, ki bi imelo za ceno kompromise pri moralnih vprašanjih in dani besedi. S čimer so pokazali, da razloge za izstop iz Janševe vlade jemljejo resno in so pri etičnih merilih dosledni. Za razliko od DL in DeSUSa.
Vir fotografije: erepublik
