Kot očetu mi je kakovost šol vedno pomenila eno najpomembnejših tem. Kjerkoli, na Bavarskem ali v Sloveniji. Morda nekoliko manj na Bavarskem, ker nisem imel nobenega razloga za nezadovoljstvo. In precej bolj v Sloveniji, verjetno še bolj tudi zato, ker smo se vrnili potem, ko smo dodobra izkusili bavarski sistem. Pa ne, da bi imel ne vem kakšna pričakovanja, ampak se vse začne in konča kar pri osnovah, pri čemer sem si zastavil le peščico meril.
Eno, ne nujno prvo, merilo je matematika, ki bi morala biti v nižji stopnji osemletke predvsem utrjevanje osnov, ali grše povedano, dril. Kot primer lahko vzamemo poštevanko, ki jo bi moral otrok obvladati na pamet in jo obvladati tudi opolnoči v gatah. Tako je, znati na pamet, ne da bi vsakič računal. Tako, kot ne razmišljamo vsakič znova, kje imamo v stanovanju stranišče. Žal pri nas že dolgo ni tako in vedno znova sem presenečen, kako hitro gredo otroci čez osnove, in ta luknja jim ostane za vedno. Kasneje, ko si pri zahtevnejših snoveh začnejo pomagati z računalnikom ali kalkulatorjem, se tako pogosto dogaja, da se recimo zatipkajo, pa tega niti ne opazijo. Zmnožijo 75 krat 31, dobijo 47325 in niti ne opazijo, da je kaj narobe. A da se razumemo, pri matematiki se bi moral dril tudi končati, pri drugih predmetih seveda ni niti potreben, niti koristen.
Drugo merilo kakovosti šolstva je, koliko se moramo starši ukvarjati z otrokom. Tam, kjer učitelj dela dobro in s kvalitetnimi gradivi, bi se dolžnosti staršev omejile na priganjanje mulca k učenju in delanju domače naloge. Ko otrok prepogosto pride po pomoč k staršu, ker naloge ne zna rešiti, ali še huje, sploh ne razume, je očitno nekaj narobe. Razlog je lahko seveda ta, da pač otroku učenje gre težko od rok – a računati na starše je že v takih primerih nenavadno, da ne rečem nekorektno, saj mnogi starši otroku ne znajo pomagati. A kako si razlagati, kadar pomoč in celo sodelovanje staršev potrebuje otrok, ki mu sicer gre v šoli odlično? Preprosto – bodisi učitelj od otrok pričakuje več, kot jih je naučil, še verjetneje pa je, da so gradiva nekvalitetna. Tretja, morda najslabša možnost pa je, da je nekonsistenten kar program sam. In da se od otrok pri katerem od predmetov pričakuje neka znanja, ki jih sploh še niso osvojili. Dober primer je uporaba delovnih zvezkov že v prvem razredu, ko otroci sploh še ne znajo pisati.
In pri tem smo pri tretjem merilu kakovosti, količina bergel, ki jih učitelj uporablja pri pouku. Največja, še zdaleč a ne edina bergla, so delovni zvezki, seveda pa bi lahko k temu prišteli še pretirano uporabo powerpointa, pretirano uporabo CD-playerja pri glasbeni vzgoji ali pa prepogosto uporabo žoge pri telesni vzgoji. A kot rečeno, najbolj boleča bergla so seveda delovni zvezki, ker jih starši predrago plačujemo. In ne le, da smo prisiljeni v njihovo uporabo pri nekaterih predmetih, pri katerih sploh ne razumem, kako bi nam lahko prav prišli (npr. glasbena vzgoja ali geografija), pogosto so tudi slabe kakovosti. Pri čemer nimam v mislih kakovosti papirja (ta je brez izjeme veliko previsoka), ampak kakovost vsebine.
Tako me je pred dnevi razjezila naloga, ki je krepko padla po vsaj dveh, deloma pa celo vseh treh zgoraj omenjenih kriterijih. Sine je povedal, da morajo za domačo nalogo pri naravoslovju narediti štiri poskuse po navodilih v delovnem zvezku.
Pokazal mi je nalogo in takoj mi je bilo jasno, da bo kaj takega tudi brihten otrok težko sam skupaj spravil, ker so navodila premalo jasna. Vsi štirje eksperimenti so nametani v obliki stripa, iz skoraj naključno nametanih oblačkov pa moramo sklepati, kaj je potrebno narediti. Za nameček so nekateri eksperimenti milo rečeno brez zveze in je popolnoma nejasno, čemu so sploh namenjeni. Denimo poskus, pri katerem pokažemo, da je jakost svetlobe, ki jo daje žarnica, neodvisna od dolžine vodnika. Je, ampak so what? S čim lahko tole poveže poba, ki se bo s fiziko srečal šele čez štiri leta?
Sem sicer dokaj glasen zagovornik učenja razmišljanja in projektnega pristopa k osvajanju znanja. Ampak ta mora biti še posebej pri manjših otrocih strukturiran. Naloge je treba zastaviti jasno, z navajanjem cilja in vseh neznank. Šele, ko bodo znali izvajati kvalitetno strukturirane in jasno določene naloge, se bodo lahko lotili tudi manj oprijemljivih, kjer se bo treba znajti.
Po drugi strani so poskusi pomanjkljivo ali celo dvoumno napisani. Denimo poizkus z avtomobilčkom, ki bi naj pokazal, da avtomobilček pride dlje na bolj hrapavi podlagi. A pri tem ne navede, da to velja samo v primerih podobno trdih podlag. Na še tako tanki preprogi bo avtomobilček prevozil krajšo razdaljo kot na parketu. A kako to razložiti otroku, ki doma večinoma praviloma možnosti najti hrapave trde podlage, kot je denimo deska, ampak ima na izbiro le parket, keramiko in morebiti preprogo. Za nameček naloga sicer predpiše, da je potrebno na vsaki podlagi petkrat izvesti poskus, kar je v redu, a obenem ne navedejo razloga. Ki je meni seveda jasen, otroku pa ne.
Več: blog Kavelj 22
