Za začetek se vprašajmo, kakšna bi bila sedanja slika nemške politike, če se v letih po drugi svetovni vojni v Nemčiji tudi na zelo trd in krvav način ne bi dogajala lustracija nacistov. Ali ne bi imeli v tem primeru »tranzicijsko desnico« ter »levico«? Torej na eni strani mafijo, sestavljeno iz preoblečenih nacistov, in demokratični preostanek, ki bi mu pripadali tudi nemški krščanski demokrati. Nekaj je jasno: demokracija bi bila v tem primeru le forma. Sedaj pa primerjajmo to hipotetično situacijo s sedanjo slovensko realnostjo in nam bo vse jasno!
Da je Slovenija demokratična država, se lahko strinjamo le toliko, v kolikor gre za formalno demokracijo, torej za demokratično proceduro. Vendar pa je vpliv zakulisnih dejavnikov veliko premočan, da bi lahko govorili o neki resni demokraciji. Že ob lanskih predsedniških volitvah smo opozarjali na tehnologijo usmerjanja javnega mnenja, ki temelji na poznavanju struktur prebivalstva Slovenije ter znanja iz socialne ter politične psihologije. Tu seveda mislimo na »spinanje«, ki ga laboratoriji »inženirstva človeških duš« dobro obvladajo. Spomnimo se samo Kučanovih prijateljev, kot sta denimo dr. Niko Toš in dr. Zdenko Roter. Slednji je v knjigi »Padle maske« razkril, kako v resnici deluje podtalni rdeči režim v pogojih formalne demokracije.
Tudi ob tokratnih parlamentarnih volitvah ni bilo dosti drugače. Čeprav pa je res bila neka razlika. »Strici« so računali na plan A, namreč na to, da bo lanski predsedniški kandidat Marjan Šarec s svojo (umetno ustvarjeno) karizmo naredil podoben preobrat kot pred njim Zoran Janković in Miro Cerar, kar bi seveda znova prineslo reciklažo starih odpisanih strank v novo »instant« stranko, kar Lista Marjana Šarca tudi je. Vendar se ta projekt ni povsem posrečil, saj je LMŠ s precejšnjim zaostankom obtičala na drugem mestu, kar je nekoliko otežilo pot do nove (wannabe »leve«) vlade, ki bi omogočala nadaljnje vladanje neokomunistične mafije.
Rezultati volitev so bile za stranke iz nabora slovenske (še nedokončane) pomladi na nek način razočaranje, saj bi morale doseči gromozansko podporo, torej dvotretinjsko večino. Kot smo videli, jim to ni uspelo, za kar obstaja več razlogov. SDS je osvojila relativno zmago s tem, da je pobrala glas vsakega četrtega udeleženca volitev. Če zraven prištejemo še NSi, je to še vedno zgolj tretjina vseh glasov. Ostalih strank, ki se naslanjajo na pomlad, v parlamentu ni. Vanj se ni uspelo uvrstiti ne SLS, niti Novi ljudski stranki, niti Stranke za otroke in družine. Slednja je posebna zgodba, saj je nastala iz civilnodružbenega gibanja za domovino. V glavnem je sestavljena iz »naturščikov«, saj velika večina njenih vodilnih kadrov do sedaj ni delovala v politiki.
Osebno celo nekoliko dvomim, da se jim je zaradi neizkušenosti zgodila »nesreča« pri vlaganju list. Upal bi si celo trditi, da se je v ozadju zgodila tudi kakšna sabotaža, na katero sem začel sumiti že tedaj, ko se je Odbor 2014 umaknil v postopno »spanje«, kot da je bil njegov cilj zgolj izničenje sodbe v zadevi Patria, medtem ko so se ostali razvpiti primeri (denimo obsodba dr. Milka Noviča) umaknili v ozadje in se proti tem zlorabam sedaj bojuje le še peščica odbornikov. Morda je temu krivo tudi to, da je dr. Novič tu stranska žrtev hude mafijske zgodbe, v katero je vpletenih preveč »naših« ljudi??
A če se vrnemo k stranki GOD. Vprašanje je, koliko je sicer pripomogel njen umik iz kampanje k boljšemu rezultatu SDS. Verjetno ne kaj dosti. Morda bi bilo bolje, če bi v ta projekt vstopile vse tri stranke skupaj: skupaj z NLS še SLS. V tem primeru bi pomladna stran morda profitirala še za nekaj poslanskih mest, a še vseeno premalo za resen preboj.
Zakaj vse to pisanje? Predvsem zato, ker v pogojih sedanjega volilnega sistema SDS ne more prebiti magične meje 30 poslancev. Kajti sedanji volilni sistem teži k temu, da v parlament spravi čim večje število strank, seveda z izgovarjanjem na proporcionalno zastopanost strankarskih interesov, kar naj bi bil ideal demokracije. Na ta račun je uspelo neokomunistični nomenklaturi spraviti v novo sestavo državnega zbora (najmanj) šest svojih strank. Pravi novodobni mali SZDL torej! In prav ta volilni sistem je eden od stebrov mafijskega obvladovanja Slovenije, saj preprečuje vsako pot do večjih sprememb. Pod krinko demokracije namreč ohranja sedanje stanje. Tu in tam dopušča kakšno zmago pomladne stranke, vendar nobena od teh ne more sestaviti vlade brez izrecne podpore katere od projektnih strank pod vodstvom mafije.
To pomeni, da je bila zmaga SDS sicer lepo darilo za Slovenijo (glede na to, kakšne udarce je »pokasirala« v prvi polovici letošnjega leta), vendar po drugi strani Pirova zmaga. Koalicijskim partnerjem bi moralaobljubiti predvsem to, da se v bistvenih tranzicijskih prvinah – denimo prodaja NLB – ne bo nič spremenilo. Če bi torej SDS privolila v takšno koalicijo, bi morala s tem privoliti v to, da bo vse še naprej tako, kot je bilo: NLB naj se ne proda, stari centri moči naj ostanejo nedotaknjeni, migranti pa naj še naprej prihajajo v Slovenijo po azil. Se vam ne zdi, drage bralke in bralci, da bi v tem primeru prišlo do izdaje oz. izničenja volilnega programa zmagovalne stranke?
Plan B: izolacija SDS ter projektna koalicija po modelu SZDL
Seveda se neokomunistična mafijska nomenklatura tega zelo dobro zaveda. In tudi izkorišča javnomnenjsko umetno ustvarjeno »antijanša« sentimentalnost (s tem seveda na drugi strani psihološko spodbuja kult osebnosti kot napačen odziv na razmere v državi), na katerih lahko večina parlamentarnih strank gradi novo koalicijo. Dejstvo, da je SDS kljub relativni zmagi postala osamljeni jezdec, ki ga nihče noče v svojo družbo, je samo dokaz več, je zgolj izgovor za to, da mafija lahko postavi svojo vlado brez težav – ali s Šarcem na čelu ali pa s kakšno drugo marioneto. Važno je le, da bodo interesi globoke države oz. mafijske nomenklature še naprej dobro zavarovani pred posegi nasprotnikov.
Projektna koalicija brez relativne zmagovalke ni vlada narodne enotnosti
Mafija ima ob tem celo dober izgovor: češ, tudi vi, »desničarji«, ste leta 2012 sestavili vladno koalicijo brez zmagovalca volitev, na čelo vlade pa postavili poraženca. In kaj sledi? Sestava nekakšne »projektne« koalicije, ki spominja na vlado narodne enotnosti, vendar z eno »napako«: stranka z največ poslanci v DZ je apriori izključena iz tega projekta. Kajti mafija nujno potrebuje »razrednega sovražnika« (to je SDS), da lahko na njem opravičuje svoj obstoj, sklicuje razne protestne manifestacije proti nestrpnosti ter svari nepoučene Slovence pred hudo nevarnostjo orbanizacije ter janševizacije, torej dveh pojavnih oblikah sodobnega fašizma (če uporabimo diskurz raznih psevdo-levičarskih nevladnikov, ki opravljajo vlogo koristnih idiotov za mafijsko nomenklaturo). Posledica? Spet bomo dobili vlado po želji mafijskih botrov ter izgubljali dragoceni čas, denar in tudi človeška življenja (poglejte stanje javnega zdravstva, pa vam bo vse jasno). In bolj ko se bo stanje nedokončane tranzicije nadaljevalo, težje bo sanirati njene posledice!
Naredimo stari dialektiki konec za vse večne čase!
In kako naj v tem primeru ravna SDS z vsemi svojimi člani ter simpatizerji? Najprej se mora zavedati, da ne more v nedogled nadaljevati vloge miši, s katero se poigrava mafijski m(M)aček (Matija) s svojimi mladiči (in prvi med njimi je ravno Milan Kučan). Za nobeno ceno ne sme pristati na to, da jo bo mafijski aparat še naprej zlorabljal za svoj nadaljnji obstoj. Potrebna je torej totalna metanoia, torej sprememba mentalitete. Ergo: v primeru borbe za pravično sodstvo se s koncem zadeve Patria borba še zdaleč ni končana. V tej zgodbi ni bistven Janez Janša ali morda Anton Krkovič, gre za nekaj veliko več – mafijsko sodstvo namreč klesti po malih ljudeh, ki jih v medijih ni. In če se kritična civilna družba po koncu afere Patria znova spravi v speči položaj zgolj zato, ker je voditelj stranke izpuščen iz zapora, potem je to nova zmaga za mafijo, ker lahko nadaljuje s svojo umazano raboto.
Kako naprej?
Potrebno je torej iti do konca, za kar je potrebno povsem spremeniti mentaliteto – najprej presekati s psevdo poimenovanji, kot sta »levica« in »desnica«, ker sta to v slovenski tranzicijski zgodbi dva skrajno nesrečna pojma, ki omogočata »futranje« dialektike po želji mafije. Kot drugo: v trenutnem medvladju se mora iz spanja zbuditi civilna družba in ljudem povedati, da ni dovolj nergati, da je slabo, saj bo še veliko slabše, če ne bodo šli na ulice ter množično ter predvsem odločno zahtevali spremembo volilnega sistema. Ta je bistven ključni element pri ohranjanju sedanjega položaja neokomunistične mafije ter njenega sistema privilegijev. In še tretje: pustiti je treba za seboj vse kulte osebnosti in v ospredje postaviti stvar. Predvsem pa se ne zadovoljiti s formalno demokracijo, pod katero se še vedno skriva stara mantra Staneta Dolanca iz leta 1972 (»Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti…«) Predvsem pa se moramo zavedati, da se proti nedemokratičnosti pač ni mogoče bojevati z demokratičnostjo.
Slovenski neokomunisti se lahko sicer zgražajo nad domnevno nedemokratičnostjo oblastnikov na Madžarskem ter Poljskem, ki sta se, kar je zanimivo, znašli na piki s strani Evropske komisije, vendar v resnici vedo, da gre tu za resen premik teh dveh držav v smeri resnične demokracije,. Za ta premik pa so potrebni tudi trši prijemi za dokončanje tranzicije v teh državah, ki sta dandanes uspešnejši od Slovenije, čeprav sta nam v devetdesetih letih gledali v hrbet.
Celoten prispevek je dostopen TUKAJ!
