Kaj z Rupnikovimi mozaiki in Prešernovo nagrado?

Vprašanja, ki se odpirajo ob primeru Rupnik, ne zadevajo samo njega, ampak umetniško ustvarjanje in življenje umetnikov nasploh. Rupnikov primer je seveda toliko bolj izstopajoč, ker gre za redovnika in umetnika hkrati. Vemo, da se je v pravoslavju prakticirala ikonografska umetnost tako, da se je menih postil, samozatajeval in molil, preden je sploh začel upodabljati svete ikone, svete slike ali osebe. Od tod tudi globoko spoštovanje vernikov do ikon. V pravoslavnih cerkvah se te podobe poljublja, ker predstavljajo nekaj skoraj tako svetega, kakor je v Katoliški cerkvi hostija. Pravoslavne Cerkve imajo ikonostas, ki loči tisti del svetišča, v katerem duhovniki posvetijo kruh in vino, od tistega, v katerem se nahajajo verniki. Ta poslikana stena loči sveto od pred-svetega in profanega. Rupnikova ikonografija se navdihuje pri pravoslavni tradiciji ikone in zgodnjekrščanski tradiciji mozaika. Največ njegovih del se nahaja v prezbiteriju – tistem delu cerkve, v katerem stoji oltar. Naredil je tudi veliko tabernakljev – prostorov, v katerih se hrani najsvetejše – posvečene hostije. To, kar vemo iz njegovega življenja, še posebej, da je svoji žrtvi dal odvezo, predstavlja eno od najhujših oblik desakralizacije svetega. Vsak, ki to ve in bo stopil v svetišče z njegovim mozaikom, v katerem bi naj molil, bo imel s tem težave.

Nekateri v Cerkvi pozivajo, naj se Rupnikova vrhunska umetnost loči od njegove osebe. Uradna Cerkev, v tem primeru je to Kongregacija za redovnike ali nauk vere v Vatikanu, se o tem ni izrekla. Pozivi posameznikov v Cerkvi so njihovi subjektivni pogledi. Problem je seveda izjemno velik, ker so Rupnikovi mozaiki v vseh največjih evropskih svetiščih (Lurd, Fatima, Pater Pij v Pietrelcini …) Nekateri mozaiki so v profanih okoljih, drugi v svetiščih. Tisti, ki so v profanih okoljih, ne predstavljajo kakršnega koli predmeta čaščenja, so estetski element, nič več kot to. Jih pogledaš, greš mimo ali se ustaviš, kot v vsaki galeriji. Problem so tisti, ki bi ti naj pomagali pri odnosu z Bogom, ki tako rekoč v celoti določajo svetost prostora.

Za razumevanje kontrasta vzemimo za primer slikarja, ki je naslikal akt. Morda je z modelom imel intimen odnos, kar ni tako redko. Slika je sicer erotična, ni pa seksistična ali pornografska. Odvisno od pogleda opazovalca. A v tem primeru avtorju slike nihče ne pripisuje ali od njega ne pričakuje visoke moralne drže. Mislim, da sem s tem odgovoril na vprašanje, kdaj lahko in kdaj ne moremo ločiti umetnosti od osebne integritete umetnika.

Ilustrirajmo z Michelangelovo Sikstinsko kapelo. Brez dvoma gre za izjemno umetniško delo, ki pa ima izjemno sporno upodobitev Kristusa kot gladiatorja poslednje sodbe, kar je v nasprotju z evangeljsko podobo Kristusa odrešenika. Ves svet občuduje Sikstinsko kapelo, ki je predvsem muzejski in galerijski prostor, ne pa prostor za molitev in bogoslužje. No, če so tam konklave, ni nič narobe, da je nad glavami kardinalov poslednja sodba! Tudi o Michelangelovem moralnem življenju se marsikaj piše, pa ga zato kot umetnika nihče ne zavrača. S tem, da Michelangelo ni bil ne redovnik ne duhovnik in tudi ni imel ambicije, da bi svojo umetnost teološko in duhovno utemeljeval.

V Rupnikovem primeru moramo dodati še en nezanemarljiv vidik. V Centru Aletti je ustanovil delavnico mozaikov. V t. i. njegove mozaike je vtkano delo vseh sodelavcev, ki so v dobri veri sledili tej mozaični šoli. Konceptualno je odločal on, delalo pa je več ljudi, ki so tudi umetniki, a jih ne poznamo. To bo predstavljalo dodaten problem pri presoji, kaj storiti z mozaiki.

In še en vidik. Vedno je zelo problematično in nehvaležno, če kateregakoli umetnika za časa njegovega življenja preveč poveličujemo. Resničen, izviren in božji navdih preživi čas in prostor, v katerem je umetnik živel. Vsako preuranjeno poveličevanje in nagrajevanje se prej ali slej pokaže kot problematično. Med Prešernovimi nagrajenci boste tozadevnih primerov našli kar nekaj. Podobno kot med tistimi, ki dobijo državna odlikovanja ali so pokopani z državniškimi častmi.

3 komentarji

  1. Gospod Štuhec, glede kritičnosti do Rupnikove umetnosti in njegovega širšega dela se očitno (začuda) strinjava. Bi pa od Vas kot teologa pričakovali (mislim, da smem tu govoriti tudi v imenu širše javnosti), da izrečete kakšno določnejšo kritično besedo o njegovi teologiji. Pravite (pravilno), da sta njegova teologija, umetnost (in življenje) močno prepletena, da tvorijo zavestno totalno celoto. Torej tudi z njegovo teologijo je nekaj narobe. Toda kaj? Sam razvijam na Časniku tovrstno kritično interpretacijo njegovih besedil – se z njo strinjate?

    Odgovori
  2. Zavist..ker vi g.Štuhec nikoli ne boste niti 1/10 ustvarili tega kar je p.Rupnik..teološko in umetniško

    Odgovori
  3. Kaj pa ima Prešernova nagrada z cerkvenimi pravili, mar nista država in cerkev ločena?? Vsak umetnik ima pravico do spolne aktivnosti! Tudi duhovniki; vendar ne v okviru cerkvenih zakonov, ti pa niso del ustave, ampak so interna pravila, tako kot jih imajo taborniki – če jih kršiš, te pošljejo domov, ne pa na sodišče!!!

    Odgovori

Komentiraj