Doma je iz Dobravelj v Vipavski dolini, z ženo in tremi otroki živi v Ljubljani, kjer je v devetdesetih letih študiral zgodovino in sociologijo kulture. Bil je član prve študentske vlade ŠOU v Ljubljani, trikrat je bil tudi izvoljen za poslanca v Študentskem parlamentu. Od sredine devetdesetih let je zaposlen kot novinar notranjepolitične redakcije TV Slovenija; je avtor številnih prispevkov s področja notranje politike, vojske, humanistike in zgodovine. Je tudi avtor zelo odmevnih zgodovinskih dokumentarcev, za katere je po dvakrat prejel Jurčičevo nagrado, nagrado Gong in strokovno priznanje žirije Dela. Za film o Pedru Opeki je prejel več nagrad tudi v ZDA, Kanadi in Indoneziji. Od leta 2006 do 2010 je bil direktor Televizije Slovenija.
Dva meseca je že od tega, odkar se je formirala Civilna družba za pravično Slovenijo. Deklaracijo je podpisalo veliko število posameznikov in organizacij. Kaj se je medtem spremenilo? Videti je, kot da »psi lajajo, karavana gre dalje«.
Kaj se je spremenilo? S katastrofalnim delovanjem praktično vseh vej oblasti, kjer so prevladale staropolitične sile, financirane iz partijskih privilegijev in tranzicijskega ropanja premoženja, se iz dneva v dan krepi spoznanje, da je potreben državljanski pogum, povezovanje in skupni nastop. Tako je s prvotnih 15, potem 30, nastalo že okrog 45 civilnodružbenih organizacij, ki se tega zavedajo. Ob brutalnem in za zdravo pamet žaljivem delovanju pretežnega dela sedanje oblasti, ki želi reševati krizo na račun najbolj vitalnih in neprivilegiranih kategorij slovenske družbe, so ljudje spoznali, da ni v nevarnosti le obstoj slovenske državne skupnosti, ampak da so ogroženi tudi gmotno in vrednotno. Slovenske in evropske vrednote so v naši državi napadene in del slovenskega nacionalnega jedra je prizadeto odreagiral. Začelo se je z drobno iniciativo, ko sva s kolegom Štularjem iz Zavoda za oživitev civilne družbe stopila do dr. Pleskoviča na SSK. Poklicali smo nekaj organizacij in ugotovili, da so številni ideji izredno privržen. Takoj so se spontano oglašali novi in novi. Privrženost je zelo visoka in to nas je dvignilo. Pojavila se je pomladna energija, ki je privedla do velikega dogodka v ljubljanski Unionski dvorani, sestave deklaracije in pozneje zahtev civilne družbe. Gre za odlična teksta, ki so ju ljudje sprejeli kot nujen program za drugačno Slovenijo. Skratka, skoraj v hipu se je združil potencial zdravega dela slovenske civilne družbe, ki želi delovati javno in aktivno.
Bi lahko rekli, da gre pri Civilni družbi za pravično Slovenijo za podoben pojav kot leta 2004, ko je nastal Zbor za republiko?
Ne. Razmere so sedaj dramatične, iniciativa ima širšo bazo.
Medijsko pa niste bili prav dobro pokriti?
Saj to je ravno dokaz, da smo svobodna iniciativa. Nekateri so poročali o negativnih odzivih na naš dogodek v Unionski dvorani, o samem dogodku pa ne.
Kaj pa vaša RTV?
Poročala je Televizija Slovenija, moram pa izpostaviti, da si je nacionalni radio, ki ga vodi kolega Lampreht, kot kaže, drznil zavestno ignorirati naše zborovanje v nabito polni v Unionski dvorani, dobrih 300 metrov od radia, medtem ko poročajo tudi o zelo skromno obiskanih »pravovernih« zborovanjih peščice. To ni osamljen primer, vendar izbija sodu dno, ker gre za radio, ki ga plačujemo vsi. Ljudje niso ovce in kmalu jim bo dovolj pristranskega Radia Slovenija, ki ima elementarne težave s pluralnostjo. Pozneje so sicer na intervencijo snemali neke pogovore z nami.
Kako pa so vaše angažiranje sprejeli na RTV Slovenija?
Brez kakšnih posebnosti. Morda je bilo nekoliko zagate, ker bi lahko bil kot predstavnik civilne družbe, kar je povsem legitimna pozicija, gost oddaje Odmevi, pa do tega ni prišlo. Prav tako je kakšna moja izjava tudi izpadla. Osebno s tem nimam težav. Pričakujem le, da to iniciativo obravnavajo tako kot druge.
Kmalu po ustanovitvi Civilne družbe za pravično Slovenijo so se pojavile govorice, da ustanavljate stranko …
Ravno na morju so me presenetila sporočila sms in tudi čestitke, češ kako fajn, da ustanavljamo stranko, vsi podpiramo … Šlo je za naslovnico nekega dnevnika z mojim imenom in to trditvijo, ne da bi jo preverili. S tako močno iniciativo, kot je CDZP, je mogoče marsikaj, a moje delovanje na tej točki je civilnodružbeno in strankarskih ambicij ne čutim. Mislim, da so nas mediji tako izpostavili predvsem zaradi lažjega umeščanja novih strank na tranzicijski levici. Tam jih menjavajo kot spodnje perilo, pokvari se ena in že je tu druga. Vodje v številnih strankah levice ali celo vladi postavljajo in odstavljajo kot pajace udbomafijci iz ozadja. Pa saj to je noro, to je nepopisna anomalija naše dežele, ki nas bo stala prihodnosti.
Torej gre pri novi stranki le za spin?
V nekem smislu gotovo, niti ne nujno slabonameren. Ne morem govoriti v imenu vseh organizacij, ki so pristopile zraven. Dejansko pa je v teh naših društvih in gibanjih velik potencial zlasti mladih ljudi, ki jih še nihče ni povezal, Slovenija pa jih nujno potrebuje.
Tisti, ki so bili v Unionski dvorani, vedo, o čem govorim. Tu gre za izobražene mlade ljudi z evropskimi vrednotami, z jasno in izbrano retoriko, ki temelji na osebni etiki. To je realno upanje, ki bi ga morali demokraciji zavezani mediji vsaj predstaviti, če že ne izpostaviti. Izvedeli pa smo, da se nekateri bojijo, da bi se ta energija usmerila v konkreten politični nastop.
Na tranzicijski levici naj bi nastali vsaj dve novi stranki. Kot novi »mesija« pa se že promovira Igor Šoltes.
Na levici je, kot sem prej omenil, stvar banalna. Stranke se brez kakega sramu pojavijo z isto bazo politikov, le da zamenjajo ime in lupino in dodajo kak »nov« obraz. Naša kapitalistična levica ima številne podobnosti z gledališčem. Na političnem odru vidimo igralce, režiserjev in prišepetovalcev pa seveda ne. Morda bo Igor Šoltes pritegnil del levih volivcev, vendar menim, da bodo za kaj bolj stabilnega potrebovali komisarja Potočnika, ki ima iz neznanih razlogov visoko negovano podporo v nekaterih provladnih medijih. Vsi vemo, da želijo z novimi strankami na levici prestreči volivce, ki se zaradi moralnega razkroja poslavljajo od Pozitivne Slovenije. Zoranu Jankoviću se udbomafijci niso odpovedali zato, ker je baraba, na to so računali že prej, hrbet mu obračajo zato, ker bo zdaj zdaj tudi Esmeralda spregledala, kdo je.
Predsednik SDS Janez Janša je med drugim dejal, da poskusi ustanavljanja strank na desni strani niso dobronamerni …
Po drugi strani pa je za Slovenijo dobrodošla združevalna sila, ki bi trdno povezala pasivni del pomladne in širše volilne baze.
Katere so glavne kritične točke, na katere opozarja Civilna družba? Je to pravosodje?
Začeli smo pri temeljnih stvareh: da ostane Slovenija zavezana varovanju življenja, naše kulture in evropskemu civilizacijskemu krogu. Vztrajamo pri spoštovanju slovenskih državnih simbolov in naše države ter zavračamo zlagane iluzije o »dobrobitih« jugoslovanske državne tvorbe, utemeljene na zločinih. V luči šokantnega nasilja na protestih smo tudi proti nasilju kot obliki političnega boja, saj opozarjamo na drugo svetovno vojno, ko je partijski teror iniciral državljansko vojno. Potem so še medijska svoboda, enakost pred zakonom, kadrovska selekcija. Ravno zaradi neenakosti, ko so ljudje različno obravnavani na sodiščih, je pravosodje gotovo mlinski kamen slovenskega razvoja zadnjih 22 let. Naše pravosodje je dopustilo nasluteno krajo družbenega premoženja, kar je vir nacionalnega konflikta in našega nazadovanja. Z aktivno in s pasivno držo so porušili moralni red, vse je bilo dovoljeno, še za poboje tisočev nihče ne odgovarja. Sedaj, ko je večinoma vse pokradeno, pa po prepričanju mnogih pravosodje in njegovi sateliti uničujejo še opozicijo. Da bi to prikrili, na veliko sodijo hildam, zidarjem, kordežem, šrotom, bavčarjem … Ampak tu je precejšnja farsa. Ali veste, da ta sojenja ne potekajo na račun njihovih največjih kapitalnih deliktov – divjega lastninjenja podjetij, kar je povzročilo njihov propad in ljudi na cestah?
Kako pa gledate recimo na zadevo Grims vs. Mladina oz. primerjavo poslanca SDS in njegove družine z nacističnim zločincem?
Ta epilog je nemoralen. To pomeni, da neki politik iz pomladne opcije nima enakovredne pravice, da gre svobodno k maši na Brezje in da je deležen normalne medijske obravnave. Strašljivo je toliko bolj, ker ne gre samo za Branka Grimsa in njegovo ženo, pač pa tudi za njegove otroke. Ta bestialnost, ki si jo je dovolilo sodišče, bo imela hude posledice.
Zgodovinsko gledano pomeni spodbujanje nacionalnega konflikta, ki bo ob neugodnih zunanjih vplivih v Sloveniji zelo hud. Upam, da se motim.
To, da je Grims menda sam izpostavil otroke, je sodnica celo izpostavila v svoji obrazložitvi.
Pogosto imam vtis, da je sodstvo ideološki ujetnik obdobja, ko je veljalo za udarno pest revolucije. Dejstvo je, da so pod njegovo krinko pobijali, ropali in sistematično kršili človekove svoboščine več kot 40 let. Tu ni bilo nobenega očiščenja, razen kar so naredila leta. Avtoriteta je za veliko pravnikov še vedno dr. Ljubo Bavcon. Človek, ki se je vse življenje ukvarjal s kazenskim pravom, a mu največji zločini na tem področju niso šli v »kontekst«. Vem, da so tudi sodniki, ki so manj obremenjeni, a teh je manj.
Katoliška cerkev, ki sicer velja za organizacijo civilne družbe in nosilko moralnih vrednot, je v zadnjem času v Sloveniji doživela obglavljenje. Je bilo po vaše primerno, da je Sveti sedež umaknil dva nadškofa, ki sama nista imela toliko opravka s financami mariborske nadškofije?
Dejstvo je, da sta bila prisiljena v odstop – kajti če bi sama odstopila, bi imela tako kot papež Ratzinger pozitivno popotnico. Če pustimo ob strani neverjetno razsežnost mariborske finančne afere, kjer verjetno nobeden od njiju ni delal zavestno slabo, pa je bil pravi šok dejstvo, da leto in več po škandalu ta dva nadškofa nista bila zmožna izreči niti jasne moralne obsodbe »zločina« in poimenovanja oz. ovadbe zločincev. Če ne prej, sta s tem postala del problema. Če niti tega ni bilo in če kljub temu, da očitno nista zmogla narediti pozitivnega premika, nista odstopila, je bila takšna zamenjava edino, kar je ostalo. Saj se je Cerkev pogrezala. Res pa je, da je vse to povzročilo vihar, ker so bili bojda pri odstavitvi soudeleženi tudi nekateri znani vatikanski krogi, ki so nižje moralne prakse, kot sta bila dr. Stres in dr. Turnšek. Porušena sta dv,a žal, majava stebra, a sedaj se vsaj lahko začne zidati na trdni podlagi. Upam, da bo izbira novih pastirjev sinodalna z vključenostjo vernikov, saj so za inflacijo zamenjav v zadnjih letih odgovorni tudi nunciji. Sedanji ima veliko, veliko odgovornost. Mislim, da ljudje pričakujejo, da bodo novi nadškofje iz ljudstva, da jih bodo izbirali med bistrimi vernimi duhovniki, ki imajo stik z realnim življenjem. Visoki kler tega pogosto nima. Huda napaka bi bila uveljavitev kakega lobija, npr. gejevskega, ki ima menda velik vpliv. Mimogrede; v zadnjem desetletju so npr. v Vatikan na zasebne obiske vodili vse mogoče tipe, začenši z Zidarjem, Hildo, Senico … V čigavem imenu? Kaj je to koristilo slovenskim katoličanom, ki so za svojo Cerkev veliko žrtvovali? Tega mora biti konec.
Zaznamujemo spomin na žrtve totalitarnih sistemov. Zdi se, da kljub zavzemanju za obsodbo totalitarizma, v naši državi predvsem komunizma, znova stopajo v ospredje simboli in praksa komunističnega sistema.
V nekem smislu smo res bolna oaza zgodovinsko propadlega totalitarizma. Ta se je pri nas v času osamosvajanja potuhnil, potem pa so se njegovi akterji, ki sicer v idejo nikoli niso zares verjeli, po principu kriminalnih združb polastili resursov te države in postali divji kapitalisti. Izkoristili so svojo udbomafijsko pozicijo in se kot pijavke prisesali na zdravo tkivo tega naroda. Utrdili so vpliv v pravosodju, državni upravi, sindikatih in večini medijev, kjer ljudstvo že dve desetletji varajo tako, da voli njihove satelite, ki jim pomagajo vzdrževati parazitsko življenje. Prav ti organizirajo komunistične maškarade s simboli, ki so jih več kot desetletje skrivali. Drži tudi, da lahko računajo na kar številne podpornike med tistimi, ki so v času nekdanje države in pozneje uživali privilegije na račun večine. Poglejte Janeza Stanovnika; zavrgel je katolištvo, izdal Kocbeka in sedaj uživa bojda 7.000 evrov pokojnine ter privilegirano varovano stanovanje. Ljubezen do rdeče zvezde ima tako ozadje v materialnih koristih posameznikov ali njihovih staršev. Tu je potem še trop koristnih lahkovernežev, ki jim je pač všeč ta maškarada. Posledično vidim v tem bolezenski znak pomembnega dela te nacije in veliko skrb za prihodnost.
Sedaj se celo pripravlja postavitev velikega titoističnega spomenika na Okroglici na Vipavskem. Glede na to, da prihajate iz Vipavske doline, ste si verjetno ustvarili tudi mnenje o tem.
Tito je za vse jugoslovanske narode diktatorski množični morilec, tako kot je Stalin za Rusijo in nekdanji vzhodni blok. To ni nikakršna teza, ampak dejstvo. Ljudje, ki tega nočejo razumeti, imajo moralni primanjkljaj oz. pohabo. To, da je na njegov pogreb prišlo sto ali dvesto delegacij, je zanimiva podrobnost, ki ne spremeni bistva. Tudi Mussolini se ne more hvaliti z avtocestami in dvigom italijanskega gospodarstva pred vojno, ker je vojni zločinec.
Sam dogodek na Okroglici pa je bil Titova prevara primorskih Slovencev in njihovega četrtstoletnega boja proti fašizmu. Prišli so kričat »Trst je naš«, čeprav ga je Tito že zdavnaj zabarantal, tako da je pripadel nekdanjim fašistom.
V borčevski zvezi naj bi ustanavljali nekakšno mladinsko komisijo. Vas to skrbi?
Kot vem, usmerjajo denar za čedalje bolj militantno zunanjo podobo tako starejših kot kurirskega podmladka. Oprave celih vodov z orožjem in s prirejenimi uniformami, ki jih je vodstvo borcev zaukazalo pred dobrimi tremi leti, pomenijo hujšo militarizacijo, kot je bila na partizanskih proslavah v sedemdesetih letih. To je neposreden akt zastraševanja in daleč od pietetnih komemoracij za padlimi borci. V Beli krajini je pred takim postrojem v navzočnosti Stanovnika in nekdanjega predsednika Danila Türka paradiral zabavljač Godnič v beli maršalski uniformi in ti so mu salutirali. To je seveda norčevanje iz padlih partizanov, ki niso umrli za šalo. Resnost pa je v tem, ker množični pojav uniformirancev z orožjem sili v analogijo paravojaških skupin iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, za katere vemo, kam so privedle. Glede na izkušnjo državljanskega spopada v Sloveniji, kjer so imeli začetno in glavno vlogo partizani, je mogoče tako delovanje videti predvsem v tej luči . Živimo v miru, vendar so poti do konfliktov, sploh če se zamaje Evropa, žal, že utečene. Nikomur ne bo v korist, če bo zgodovina enkrat v prihodnosti vse to ocenila kot izzivanje državljanskega spopada. To je nevarna igra. Pri obujanju kakršnegakoli totalitarizma, v tem primeru komunizma, pogrešam moralno opredelitev ustavnega sodišča, SAZU, Cerkve in predvsem predsednika republike, ki ne le da je predsednik vseh, ampak so ga večinsko volili prav tisti, ki so ob obujanju komunizma upravičeno prizadeti.
Kako ocenjujete slovesnost v Rovtah in nastop prvaka opozicije?
Janšev govor je bil zgodovinsko točen, tu ni kaj. Ključno je, da je izpostavil obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so uničevali Slovence. Kdor tega ne zmore, ni demokrat in ni sposoben delati za blaginjo nacije. Še nekaj bi spomnil; v Šentjoštu, Rovtah, na Rogu je videti mirne ljudi, poglobljene v komemorativni spomin na svoje umrle, obdane s slovenskimi in evropskimi simboli. V Stožicah in na številnih drugih prizoriščih pa so prevladovali kričeči obrazi z agresivno retoriko, obdani s totalitarnimi simboli razvpite komunistične države.
Nekateri so še pred leti govorili, da morajo najprej umreti neposredni udeleženci vojnih dogodkov, da bo prišlo do sprave. A vendar, nad komunizmom se navdušujejo mladi, rojeni po letu 1991 …
Prav dokler so udeleženci živi, bi morali obsoditi še živeče zločince. Zato, da se razmeji zločin od zaslužene pokojnine in zadosti pravici. To glede mladih deloma drži, pogojeno je predvsem z družinsko vzgojo. Njihovi predniki, ki so imeli umazane roke, so vsaj vedeli, da lažejo, svoje potomce pa tako prepuščajo iluziji … Za večino navdušencev, ki s komunizmom sicer nimajo nič, pa so zaslužni šola in mediji.
Pripravili ste dokumentarno oddajo o Pedru Opeki, ki je tudi kandidat za Nobelovo nagrado za mir. Menite, da jo lahko prejme?
Tisti, ki poznamo misijonarja Opeko, in glede na to, da je imel film v Sloveniji 700.000 ogledov, nas je veliko, ki vemo, da si gotovo zasluži Nobelovo nagrado. Še bolj pa si jo zasluži trpeče človeštvo, ki bi s promocijo in širitvijo Opekovega dela največ pridobilo. Naš misijonar je namreč pokazal globalni model, kako se je mogoče spopasti z največjim zlom sedanjega časa, z revščino, ki je tudi glavni razlog za konflikte vseh vrst. Opekov model je preizkušen na najrevnejšem segmentu družbe, na tistih, ki so izgubili človeško dostojanstvo in živeli na smetišču z živalmi. Res pa je, da njegov zgled ni preprost, temelji na osebnem žrtvovanju.
Da, lahko jo prejme in moral bi jo.
Tudi papež Frančišek se vedno znova loteva vprašanj revščine.
Opeko imenujemo prijatelj revežev in zanimivo, da so podobno poimenovali tudi papeža. Novi papež zelo dobro razume znamenja časa. Povrnitev k evangeljskim izhodiščem, kjer sta skromnost in preprostost samoumevna, je ključna.
Vrniva se k medijem: kako ocenjujete sedanjo medijsko situacijo v Sloveniji?
Pluralnost slovenskih medijev je rakasta rana slovenske družbe. In to že več desetletij. Tudi zaradi napak in prevar na pomladni strani in v pomladni politiki ni prišlo do uravnoteženja. Je pa treba upoštevati velikansko prednost kapitalske levice. Posledice pa so seveda hude, ker to pomeni, da javnost nima realne predstave o tem, kaj se sploh dogaja. Zato na volitve stopa slabše opremljena. Menim tudi, da je prek medijev pogosto napačno občutljiva na nebistvene stvari. Če bi imeli boljše medije, bi bila tudi pomladna politika boljša in moralno bolj prečiščena, saj tudi v teh vrstah najdemo številne anomalije in slabosti.
Prej sva govorila o vladi: sedaj je aktualen skoraj komičen prestop Gašparja Gašparja Mišiča iz kabineta predsednice vlade v Luko Koper.
Pač evidenten sum politične korupcije pred očmi vseh. Sedaj, ko je primer osvetljen, se koalicija Mišiča otepa, dejansko pa se taki gašparji neprestano dogajajo in zanje so odgovorni vsi.
Mišič je predsedniku protikorupcijske komisije Goranu Klemenčiču celo potožil zaradi medijske gonje.
Tu se vidijo dvojna merila komisije. Namesto obsodbe zaradi politične korupcije govori Klemenčič o neki integriteti. Tako se tudi KPK dokazuje kot politično orodje za obračun z eno stranjo.
Po nekaterih namigih bodo volitve že prihodnje leto. Kaj pričakujete od njih?
Volitve kaj lahko tempirajo politični mafijci iz ozadja, in to v kontekstu sodnih odločitev, ki bodo njim v prid. Agonija se bo nadaljevala, dokler ne bo dozorela pamet večine in z njo srečnejši časi za to državo. Ta čase je treba soustvarjati in delovati brez zagrenjenosti.
Foto: Polona Avanzo
Pripis uredništva: pogovor je bil izdelan za tednik Demokracija.
