Je za hud padec mednarodne konkurenčnosti Slovenije res kriva le politika?

Včeraj je IMD objavil lestvico nacionalnih gospodarstev razvrščenih glede na njihovo konkurenčnost. Slovenija, ki je  je padla na rep lestvice je izgubila kar dvajset mest. Kot je v navadi so vsi uperili prst v politiko in v slovensko Vlado. Vendar je kritika le delno upravičena. Če pogledamo kriterije pri katerih je Slovenija med vsemi državami na zadnjih dveh mestih (revidiranje in računovodski standardi, sposobnost privabljanja in zadržanja nadarjenih zaposlenih, delovna sila (fleksibilnost), odprtost nacionalne kulture za nove ideje, delovanje nadzornih svetov, razvoj in tehnologije, nevarnost za izselitev raziskav, razvoja in storitev iz države, delovna zakonodaja, osebni davki in zaščita zaposlenih) je le za visoke osebne davke in zakonsko urejanje delovnih razmerij (delovna zakonodaja, zaščita delovnih mest) povsem odgovorna politika.

Vsi ostali kriteriji opisujejo slovensko poslovno kulturo, ki jo v pretežni meri oblikujejo delovni standardi slovenskega managamenta. Slovenska poslovodna elita je  vso tranzicijo gojila mit o svoji mednarodno izpričani kompetentosti, hkrati pa je veliko njenih članov s političnim blagoslovom poskušalo pretvoriti svoja voditeljska upravičenja v lastniška.

V današnjih Financah je poleg pojasnjevanja rezultatov IMDjevega poročila objavljena tudi odlična kolumna Urbana Vehovarja o eksodusu mladih nadarjenih profesionalcev v tujino. Vsak si lahko sam odgovori, ali sposobni odhajajo ker ne morejo narediti kariere v politiki ali za to, ker ne verjamejo v svojo prihodnost v slovenskem gospodarstvu. Sposobni vidijo možnost za uspešno kariero le v organizaciji, kjer je napredovanje utemeljeno na meritokratičnih načelih.  Lojalnost in servilnost pa so mnogi slovenski managerji postavili nad meritokracijo.

Tiskovno sporočilo IMD ob objavi WCY 2010