Jankovićevo vabilo trojki

Ko je bilo napetosti že skoraj konec, se je izkazalo, da referendum vseeno bo. No, morda ga bo zaustavilo ustavno sodišče. Ali pa bo ob običajni referendumski volilni udeležbi največji vladni stranki z nekaterimi zavezniki uspelo napaberkovati dovolj glasov “za”. Kar je malo verjetno, a ni nemogoče.

Smrt referenduma 

Seveda si ne gre zatiskati oči pred dejstvom, da sta SDS in Nova Slovenija, ki bosta v prihodnjih dneh na podpisnike pod referendumsko pobudo zlili največ gnojnice, precej prispevali k izvotlitvi same po sebi dobre ideje referenduma in pomagali iz njega narediti ne samo nekoristno, ampak celo škodljivo orodje v politični tekmi. Zato je bila pod težo lanskoletne zavrnitve pokojninske reforme še najboljša Janševa strategija, s katero je skušal molče spremeniti za Slovence očitno preliberalno referendumsko zakonodajo. Pa mu niti to ni uspelo, v veliki meri tudi zaradi cincanja Nove Slovenije. Razumem, da jo je nedavni uspeh na odločanju o družinskem zakoniku okrepil v romantičnem upanju, da bo mogoče tak referendum, kot ga imamo sedaj, ohraniti za vse večne čase in ga po mili volji razpisovati za vsak prazen nič. Toda omenjeno je bilo nemara simpatično v kakšnih drugih časih. Zdaj, ko trojka dobesedno trka na vrata, je groteskno. In mogoče bo vsaj dodatno vabilo, naj pride v Slovenijo, ki ga podpisujejo Pozitivna Slovenija in trije pomagači, dokončno pokopalo ureditev, primerno za Švico, nikakor pa ne (več) primerno za Slovenijo. Kajpak dopuščam možnost, da nazadnje uspeha tokratnega glasovanja iz samega sovraštva do predsednika vlade ne bi zaustavila niti 35-odstotni prag niti deset tisoč podpisov za začetek samega postopka zanj.

Trojka je nujna 

In sploh je prav referendumska pobuda dokaz, da brez pomoči od zunaj ne bo šlo. Slovensko volilno telo v vseh dvajsetih letih ni niti zmoglo niti hotelo zlomiti monopola koalicije nacionalnega interesa, v katero so se zbrali najrazličnejši privilegiranci vseh barv in z blagoslovom ljudstva veselo gospodovali naši podalpski domovini, dokler je bilo še kje kaj vzeti. Zdaj bodo spet na čelu boja za pravice malega človeka in bodo v neracionalni odločitvi največje opozicijske stranke prepoznavali prebujanje demokratičnega potenciala Slovencev. Očitno pa niti v politiki na Slovenskem ni človeka, ki bi se uspel učinkovito spopasti s to nesveto alianso. Tako bo treba njen železni objem najverjetneje zmehčati iz tujine.

Ne gre si delati niti utvar, da referendum ne bo vrgel sence na predsedniško tekmo. Po svoje je to dobro, ker se bo moral za Milanom Zverom in Borutom Pahorjem o njem vsaj enkrat jasno izreči še Danilo Türk. Verjetno bo projekt svojih podpornikov po svoji stari navadi iz vsega mandata tako ali drugače podprl. Pri Slovencih mu bo to rejting prejkone povišalo. A sočasno bo povzročilo, da bo s takšnim madežem in s trojko za vratom v svojem morebitnem drugem mandatu kot simbol preteklih iluzij v evropskem merilu še klavrnejša figura, kot je bil v prvem.

Foto: Wikipedia