Kdo sploh nadzira množice uradnikov, ki si izmišljujejo vedno nove birokratske nesmisle?
Pravijo, da se hudič skriva v podrobnostih. Pri zakonih se hudič skriva v podzakonskih predpisih – uredbah, ki jih sprejema vlada, in pravilnikih, ki jih predpisujejo ministri ali celo nekateri drugi organi državne uprave.
S tem ne želim reči, da so zakoni krasno napisani. Nasprotno, običajno so napisani nejasno, zapleteno in nedorečeno. Prav to nedorečenost naj bi zapolnili podzakonski predpisi, ki bi morali zakone podrobneje pojasniti, opredeliti vse tehnične zadeve, ki so potrebne za izvedbo, in jih narediti prijazne do uporabnikov.
Toda običajno se zgodi prav nasprotno. Uredbe in pravilniki so pravo gojišče birokratskih nesmislov, ogledalo oblastniške samovolje ter vzvod za prelaganje stroškov in dela z države na podjetnike in prebivalce. Pogosto so tudi način, kako uradniki otežijo ali onemogočijo učinkovito izvajanje zakona, s katerim se ne strinjajo. Ali pa okrepijo zakon, ki jim je všeč – posebej iznajdljivi so na primer pri davkih, kjer z uredbami in pravilniki pogosto obdavčijo tudi kaj, česar zakon ni predvidel.
Veliko norosti, nad katerimi obupujejo v gospodarstvu ali ki otežujejo vsakodnevno življenje vsem nam, se torej skriva prav v podzakonskih predpisih. Zakaj? Med drugim tudi zato, ker je nad njihovim sprejemanjem manj demokratičnega nadzora kot nad sprejemanjem zakonov.
Slab nadzor v vladi
Pri sprejemanju uredb na vladi ni nobenega sistematičnega nadzora nad birokratskimi nesmisli. Ministrstvo za finance rutinsko blokira vse predpise, ki bi povečali stroške proračuna ali znižali prilive, če seveda niso z njim vnaprej usklajeni. Ni pa nikogar s podobno močjo, ki bi skrbel, da se z uredbami ne nalaga novih stroškov ali nesmiselnih birokratskih opravil gospodarstvu in ljudem. Še manj je tega pri pravilnikih, ki jih sprejemajo ministri sami.
Učinkovito rešitev smo imeli nazadnje v času prve Janševe vlade, ko je pod ministrom Virantom delovala komisija za odpravo administrativnih ovir (ali nekaj takega). Ni le skrbno pregledovala novih predlogov predpisov in s tem preprečila številnih novih neumnosti, temveč je, predvsem na podlagi opozoril iz gospodarstva, odpravila tudi mnoge že obstoječe. Prav iz tega izvira velik del ugleda, ki si ga je minister pridobil v tistem času.
Takrat je bilo odpravljanje administrativnih bremen gospodarstva tudi evropska uspešnica ter nujni refren vseh strateških in sploh kakršnihkoli evropskih dokumentov. V času gospodarske krize je EU to temo potisnila nekoliko vstran, mi pa seveda še toliko bolj z veseljem. Skrajni čas je, da jo spet spravimo na prve strani časopisov in strankarskih programov.
Še slabši nadzor v državnem zboru
Državni zbor se s podzakonskimi predpisi praviloma ne ukvarja. Vendar bi se moral. Novembra 2009 je namreč sprejel Resolucijo o normativni dejavnosti, v kateri med drugim piše tudi to, da bi morala vlada “ob predlogu zakona pripraviti tudi osnutke podzakonskih predpisov, ki skupaj predstavljajo celoto urejanja družbenega razmerja”.
Vlada bi torej morala skupaj s predlogom zakona poslancem poslati tudi osnutke podzakonskih predpisov. Seveda ne zato, da bi jih državni zbor sprejemal tako kot zakone, temveč zato, da bi poslanci o predlogu zakona lahko odločali s pomočjo celovite informacije o tem, kako namerava vlada urediti določeno področje.
Vlade tega ne počnejo. Zakoni se pišejo in sprejemajo v časovni stiski, podzakonski predpisi pa se včasih pišejo šele takrat, ko bi že morali začeti veljati. Državni zbor je na svojo resolucijo medtem tudi že pozabil in osnutkov predpisov od vlade niti ne zahteva.
Glede na pomen podzakonskih predpisov za urejanje določenega področja – ali za njegovo birokratsko uničevanje – to pomeni, da ima državni zbor kot zakonodajalec zelo omejen vpliv na to, kako je naše življenje dejansko normativno urejeno.
Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
