J. Možina, TVSLO, Pričevalci: Franc Turšič (POSNETEK)

Franc Turšič / Foto: J. Možina
Franc Turšič / Foto: J. Možina

Po mnenje nekaterih, ki so si ogledali premiero, se uvršča pričevanje Franceta Turšiča, ki na stara leta živi v Parizu, med najzanimivejše v seriji Pričevalci. Posnetek si lahko ogledate (TUKAJ)

Rojen je bil v kleni kmečki družini leta 1937 v Begunjah pri Cerknici in spominja se, kako jim je hišo gradil oče Petra Opeke. Ob napadu na Jugoslavijo so očeta mobilizirali v kraljevo gardo, prišli so Italijani, narodno zavedni župnik Turk pa je sprva ljudi spodbujal, naj pomagajo upornikom v gozdu, ker da se borijo za svobodo vseh.

Vendar se je odnos do partizanov povsem spremenil, ko so ti začeli pobijati slovenske ljudi, še posebej so se odvrnili od njih po krvavem uboju kovačevega sina Janeza Hitija in njegovega brata. France je bil kot petletnik priča vojnim grozotam, spominja se, kako je z ročicami lovil kri umirajočega Janeza Hitija, ko so ga prinesli v bližnjo hišo. Med vaščani je zavladal nepopisen strah, spoznali so, da se morajo partizanom upreti. France pove, da je izginilo veliko domačinov, marsikateri je končal v bližnjem Mihčevem breznu ali Krimski jami. Vodstvo vaške straže v Begunjah je prevzel inženir Vojska, pomagal pa mu je tudi župnik Turk. France se spominja vsesplošnega nasilja, tako okupatorjevega požiganja in streljanja talcev kot tudi ustrahovanja vaščanov s strani terencev, privržencev partizanske vojske.
Očeta so po vrnitvi iz nemškega ujetništva sprva mobilizirali partizani, a se je kasneje, po požigu Kožljeka, ko je bila partizanska vojska v razsulu, zaradi nesmiselnih žrtev vrnil domov in se pridružil domobrancem. France obudi spomin, kako je mama kljub vsemu nahranila partizane, ki so prišli v hišo, potem pa so jih napadli domobranci in nekaj partizanov je padlo. Mamo so partizani kasneje odgnali in pred otroki pretepali in mučili. Šele očetove grožnje, da bodo likvidirali vaške terenke, so zalegle, da so jo izpustili. Zelo ganljiv je Francetov spomin na to, kako se je oče ob koncu vojne poslovil od mame in otrok. Kmalu zatem je bil žrtev povojnih pobojev. Likvidiran je bil tudi njegov stric, posebej pa je Franceta prizadel zverinski umor njegove babice, ki so jo komunistični likvidatorji odvrgli kar na cesti proti Cerknici. Očeta naj bi po nekaterih pričevanjih še videli v Teharjah, nekateri so trdili, da je bil zvezan z Lojzetom Opeko. Najverjetneje so ga iz Teharij odpeljali v opuščene hrastniške rove, kjer je komunistična oblast pomorila več tisoč ujetnikov.
Za Franceta se je tudi v svobodi nadaljevala kalvarija, saj so družino neprestano zatirali, zaradi drobnega prekrška se je nanj spravil tudi takratni begunjski župnik. Prepovedali so mu šolanje in ga nekajkrat zaprli, izkusil pa je tudi mariborske zapore, kjer ga je vzel v zaščito najbolj znan predvojni kriminalec Tone Hace, obsojen na dve dosmrtni ječi. Pri prvem poskusu pobega čez mejo so ga ujeli in mučili, kasneje mu je le uspelo pobegniti. V skoraj neverjetnih okoliščinah je s pomočjo slovenskih duhovnikov zbežal v Pariz, po naključju mu je pomagal tudi znan italijanski nogometaš.
V Parizu si je s pridnostjo in iznajdljivostjo ustvaril podjetje in lepo družino. Aktivno je sodeloval v tamkajšnji slovenski skupnosti, a bil tudi razočaran, predvsem zaradi razmer in upravljanja premoženja v domovini. France je po naključju spoznal znamenitega francoskega politika, predsednika vlade in države Georgesa Pompidouja, ki ga je povabil na obisk v predsedniško palačo. Stik s francoskimi politiki je ohranil in je med osamosvojitveno vojno v Slovenijo pripeljal visoko francosko delegacijo. Ves čas ga je mučilo domotožje, ves čas pa ga je preganjala Udba. Zdaj se rad vrača v samostojno Slovenijo, predvsem na Bled, a ne skriva razočaranja nad sedanjim dogajanjem. Zelo ga žalosti, da Slovenija ni zares obsodila komunističnih zločinov in popravila krivic, ki jih je režim prizadejal množici Slovencev, tudi njegovim prednikom.