Ivan Oman: “Slovenijo na mehak način peljejo nazaj v partijski sistem”

Foto: Marko Jerina.
Foto: Marko Jerina.

Ivan Oman je leta 1988 z dr. Francem Zagožnom ustanovil Slovensko kmečko zvezo. Bil je eden ključnih mož Demosa in osamosvojitve. Z zdravo pametjo je preprečil histerično modernost pacifizma tik pred vojno za Slovenijo. Odstopil je kot predsednik SLS in postal poslanec SKD. Danes je v zasluženem pokoju.

Ste podpisali peticijo za privatizacijo?

Ne. Pozdravljam pa to pobudo. Država ima za nalogo, da skrbi za družbeno infrastrukturo, ne pa podjetništvo. Podjetništvo je stvar podjetnikov in ne države. Na vsak način je treba privatizirati. V Sloveniji ni kapitala, da bi ta državna podjetja, ki se privatizirajo, ostala v slovenski lasti. Prodajali bodo podjetja, ki so profitabilna, ker drugih ne bo nihče kupil. Problem je, da bo šel dobiček v tujino (zgled: LEK). Jaz zagovarjam liberalno državo, ki je prijazna državljanom in podjetnikom, ne pa da jih ovira in jim nagaja. Pri nas pa nimamo liberalne države. Poljski oporečnik Adam Michnik je rekel, da »najhujše v komunizmu je tisto, kar ostane po njegovem propadu«. In to danes imamo.

Legendaren se mi zdi vaš stavek “mi gremo na volitve zato, da končamo z družbenim in gospodarskim eksperimentiranjem.” Tako močnega sporočila ni v Sloveniji pustil noben politik.

To eksperimentiranje še kar traja. Tako politično kot gospodarsko. Gospodarsko eksperimentiranje je vidno v tem, da je nedokončana privatizacija. Pri nas imamo KAD, ki je bila ustanovljena z namenom, da podpira pokojninski sklad. Kaj se sedaj počenja z njo, ne vem. V gospodarstvu ne moremo, ne znamo ali pa nočemo iz t. i. socializma. Ker pravega v resnici nikoli ni bilo. Že Djilas (in tudi jaz) ga je poimenoval neofevdalizem. Pol leta po osamosvojitvi smo dobili ustavo nacionalnega konsenza, ki pa se jo ves čas skuša podirati. Jaz zagovarjam liberalno državo, pa sem konzervativec in krščanski demokrat in se to morda čudno sliši. Pri nas pa smo zelo daleč od liberalne države, pri nas imamo birokratsko državo.

Kaj vam pomeni liberalna država?

Liberalnost še ni liberalizem. Liberalna država ima regulative kolikor jo je treba, minimum. Dr. Bučar je nekoč govoril o deregulaciji, ker smo imeli in še vedno imamo pretirano regulacijo. Birokracija (ki je nujna) mora biti prijazna državljanom in predvsem podjetništvu, ne pa da jih ovira v njihovi podjetniških pobudah. Če ilustriram: liberalna država je ZDA in konzervativna politika je, ko jo vodijo republikanci. Moj oče, ki je bil nekaj let Američan, je zelo preprosto ilustriral: “Kadar so na oblasti demokrati, so višje plače. Kadar pa so republikanci, ni brezposelnosti!”

Zakaj se Slovenci v večini tega eksperimentiranja, zlorabljanja ne zavedajo?

Saj ne moremo reči, da večina ne ve. Saj jim nihče ni povedal. Z ljudmi po polomu komunizma je zelo lahko manipulirati: npr. o prodaji družinske srebrnine, to so čisto cenene floskule. Po pol stoletja t. i. socializma in 20 letih še nadaljnjega eksperimentiranja na družbi in gospodarstvu so se zvrstile skoraj tri generacije z opranimi možgani o nekih prividih idealnega socializma. Socializem je utopičen projekt. Že komunisti so govorili, da imamo nepopolni, realni komunizem in gremo proti idealnemu socializmu. Med obema vojnama je bil čas iskanja neke oblike pravičnejše ureditve družbe: komunisti so ponujali socializem, fašisti korporativizem, katoliki pa gibanje za stanovsko državo, kar je isto korporativizem. Komunisti so mu rekli klerofašizem, kar imajo po svoje prav. Če pri socializmu odmislimo vse kar se je groznega v njegovem imenu dogajalo, imajo vsi socializmi v svojem idealu nekaj pozitivnega. Lahko celo verjamem, da so bolj humani od liberalnega kapitalizma. A za svoje vzdrževanje potrebujejo ogromno represije in regulacije. Samo z represijo lahko vzdržuješ umetne, utopične družbene sisteme. Ko represija popusti, se vse sesuje. Vidimo, kaj se je zgodilo s komunizmom, s Poljaki in Nemci, ko jim je Gorbačov namignil, da ne bo poslal tankov. Ko represije ni več, ostane preprosto liberalna družba.

Kot kmetovalec ste imeli vse življenje, tako kot obrtniki, večjo ekonomsko svobodo kot delavci in uradniki. Je bila ta odločilna za vašo svobodo duha, mišljenja, govorjenja?

Bom povedal zgodbo. Ko sem bil star 40 let  (okrog leta 1965), me je obiskal župnik. Prosil me je, da bi bral pasijon v cerkvi na cvetno nedeljo. “Prejšnje leto so brali gimnazijci, pa so imeli zato težave v šoli! Ti si pa kmet in ti nič ne morejo!” Takrat sem bil tudi občinski odbornik in sem marsikaj dosegel, ker sem marsikaj upal povedati na glas, stvari kakršne so bile. Celo v tistem režimu, če se nisi bal! Ko smo 1988 ustanovili Kmečko zvezo, me je kolega iz sosednje vasi vprašal: “A se nič ne bojiš? Te bo avto povozil?” Odgovoril sem mu: “Če se bomo bali, potem ne bo nič! Vem, da je karkoli lahko, samo bojim se ne! Potem, ko niso zaprli Zagožna in mene, so si tudi drugi upali.

Foto: Marko Jerina.
Foto: Marko Jerina.

Kako so vas ovirali? Bilo je nevarno in večina si ni upala, kot še danes ne …

Za kmete je bilo zelo težko prvo obdobje t. i. socializma: daleč pretirana obremenitev z obvezno oddajo pridelkov in pa siljenje v kolhoze. S tako imenovano agrarno reformo so odvzeli kmetijsko zemljo, če je presegala 10 hektarov. Na naši kmetiji tega problema ni bilo, ker smo imeli manj zemlje.

Na nek način sem s svojo držo dosegal neko vrsto spoštovanja. Tudi pri nasprotnikih s tem, ko se nisem bal. Tako da jaz sploh nisem imel težav. Po ustanovitvi Kmečke zveze leta 1988 mi je nek visok komunistični funkcionar rekel, da je bilo zelo napeto. Če bi se mi bali in pokleknili, ne bi bilo nič.

Komunizem in socializem sta nenehno v bankrotu. Obrtnik Gros mi je dejal, da so se spremembe začele zaradi gospodarske bede v SFRJ, ne zaradi kulturnikov, ker so bila komunistična podjetja v bankrotu. Sociolog Vehovar pa trdi, da se je Udba že desetletje prej pripravila na tranzicijo in nastavila svoje ljudi po podjetjih in inštitucijah za tranzicijo. Vaš pogled?

Če bi bilo gospodarstvo v t. i. socializmu, v SFRJ, uspešno, bi bila komunistična oblast neznosna. Ker jim pa gospodarstvo ni šlo, so postajali kar znosni. Vsaj po letu 1965: dali so nam potne liste, da smo lahko hodili v tujino po dobrine, ki jih tu ni bilo: kavo, pralne praške, banane. A takoj, ko so gospodarske reforme prišle predaleč in ogrozile sistem, so zavrli. Tako so vse gospodarske reforme morale propasti.

Vsa čast 57. številki Nove revije, ki je razburkala Slovenijo. Res je: samo razsuto gospodarstvo je komuniste prisilo v popuščanje in umikanje. Popuščali so znova in znova, ker so spoznali, da je slabo komunistično gospodarstvo res potrebno spremeniti. Zato smo leta 1989 dobili ustavne amandmaje, ki so praktično zanikali vse cilje revolucije: 1. diktatura proletariata (torej partije), 2. socializacija kapitala in 3. plansko gospodarstvo. Tako so zanikali vse cilje revolucije. Naenkrat so napisali ustavne amandmaje: 1. politični pluralizem, 2. pluralizem lastnine in 3. tržno gospodarstvo. In s tem so komunisti praktično priznali, da je bila revolucija zgrešeno početje. Tako so naenkrat naše demokratične organizacije postale pravno legalizirane. De facto so nas legalizirali v»Cankarovem domu«. A se spomnite? V podporo Kosovu, ker so nas komunisti povabili na to zborovanje. Pritisk iz Beograda in iz JLA na slovensko partijo je bil velik, to nam je šlo na roko. Partija je postajala bolj liberalna, na vrh so prišli mlajši, razumnejši in bolj izobraženi kadri. Potrebovali so neko obliko nacionalnega konsenza proti Beogradu.
Marsikdo je že velikokrat rekel, da bi morali biti bolj ostri. Le kdo bi si želel nasilnega prevrata? Hvala Bogu! Smo pa sami krivi, ker se reformni procesi po osamosvojitvi niso peljali naprej. Že Peterle je govoril: »Ena revolucija je dovolj in preveč!« In jaz se strinjam z njim. Kaj smo napravili, če nismo nič boljši od tistih, ki naj bi jih na volitvah premagali. Druga stvar, če bi v Demosu skušali z zakonom izpeljati lustracijo, bi se Demos takoj razsul in ne bi bilo osamosvojitve. Vsaj to smo dosegli, osamosvojitev.

Katere osebe iz procesa demokratizacije še danes spoštujete in zakaj?

Povedal vam bom eno krivoversko stvar, ki je samo moje mnenje. Osamosvojitev se je zgodila po čudežu. Po vseh neumnostih, ki smo jih napravili. Še bolj bi bil zadovoljen, če vojne ne bi bilo. Za vse padle mi je zelo hudo, ne samo za naše, tudi na nasprotni strani. To je hudo. Zdaj pa, kar je najbolj krivoversko: sama sreča, da je bil za predsednika izvoljen Kučan in ne Pučnik. JLA bi bila razdražena. Nič ne vemo, kako bi se to izteklo, kako bi znorela v primeru Pučnika. Kučan je osamosvojitev zaviral. Pučnik pa je bil neučakan. Filozofi in poeti se v politiki lahko obnašajo bistveno drugače kot tisti, ki se zavedajo realnosti. Jaz sem jim (Hribar, Jambrek, Pučnik) zameril, da se glede plebiscita niso posvetovali vsaj z Bučarjem in s Peterletom. Lahko se ne bi tako dobro izteklo. Na drugih volitvah bi močno pozdravil zmago Pučnika. Kučan ni bil pri stvari, ampak ko je padla odločitev o oboroženem odporu, je dobro delal. Kot pravnik je odlično obvladal pogovore z Genscherjem.

Policisti so bili pomemben dejavnik v osamosvojitveni vojni. Vedeti pa je treba, da so bili večinoma v partiji, prav tako tudi častniki TO.

Skratka: brez Pučnika ne bi bilo plebiscita, brez Kučana se stvari ne bi izpeljale, kot so se. Brez Peterletove umirjenosti tudi ne. Še o sestanku na Račjem otoku moram povedati: Pučnik, Bučar, Peterle, jaz, Janša, Bavčar, Golja, Plut. Janša v Premikih naklada. Pučnik je vodil sestanek, ali smo sposobni izpeljati osamosvojitev ali ne. Janša piše o Peterletu, da je nekaj cincal in da je govoril o privatizaciji in Sachsu, Mencingerju. O tem ni bilo nič govora. Pač pa je Peterle potegnil Janšo in Bavčarja na stran in se z njima posvetoval. Kar da vedeti, da je hotel biti informiran, koliko sta pripravljena (vojska in policija) in kar je najvažnejše: da je moral posebej prositi za informacije, ki jih drugače ne bi imel. Ker je bila v tej vladi še ena privatna vlada: Rupel, Bavčar in Janša. Ko se je posvetoval, je prišel k omizju in smo se odločili, da gremo v izpeljavo osamosvojitve. Janša pa o tem nič ne piše v Premikih.

Ko smo že pri Janši, velika sreča je bila, da so ga zaprli. Ker je bil sposoben. Tako je prišel k nam v Demos. Če ga ne bi, pa bi ostal v ZSMS-u in bi bil naš hud nasprotnik. Pa še prijatelj od Bavčarja je bil. Ta je organiziral Odbor, sledili so demonstracije, ki so Partiji dale misliti.

V času osamosvojitvene vojne sta bila zelo prizadevna Bastl in Osterc glede organiziranja preskrbe, prevozov in zalog hrane. V tistem času je tudi Rupel kot zunanji minister dobro funkcioniral. Posebej pa spoštujem Grosa, ki je brez vsakega ozira ‘sekal in tolkel’, kolikor se mu je zdelo potrebno.

Kakšno pa je vaše mnenje o Peterletu? Janša in Bavčar sta tako kot komunisti govorila, da je operativno nesposoben predsednik vlade?

Šele pred leti, ko sem prebral Vidmarjev stavek: »Kako ste mogli pustiti oblast klerikalcem,« mi je postalo jasno, kaj je sprožilo hajko proti Peterletu in klerikalcem. Potem je prišel Janšev predlog za zamenjavo Peterleta z Bavčarjem. Janšev predlog je bil nezaslišan. Bil sem zato, da se kakega ministra zamenja, ne pa celo vlado in predsednika vlade. Peterle je bil dober predsednik vlade! Čeprav ga kritizirajo. Ni res! Bil je dober predsednik vlade! Ravno tako osebnost smo takrat potrebovali. Druga stvar, ker je bil krščanski demokrat, je imel stike s krščansko demokracijo v Evropi, posebej v Nemčiji, Italiji in Avstriji. Zato pa pravim, po čudežu se je zgodila osamosvojitev.

To, da se Janša sedaj izgovarja na Jambreka, stvari nič ne spremeni. Predlog je obelodanil Janša (o tem tudi sam piše v Premikih). Ta predlog je bil nujno z rizikom hude politične krize, ki bi postavila pod vprašaj osamosvojitev. Zaradi tega sem omenjal strice v ozadju (Jambrek).

Kaj pa ekonomist Sachs, ki ga je pripeljal Peterle, in njegov način privatizacije?

Sachsa nisem srečal. Se mi pa zdi, da je bil Mencingerjev model boljši od Sachsovega. Mi imamo Sachsov model, razdelitev certifikatov in PID-e. PID-e so obvladovali komunisti, tako da smo jim praktično ves kapital izročili nazaj. Mencingerjev model pa je zahteval denar: kdor hoče kupiti podjetje, naj prinese kapital. Sam menim, da bi se morali odločiti za postopno privatizacijo. Mencingerjev model bi pomenil privatizacijo. Certifikatni model pa le lastninjenje (prihvatizacijo). Najboljši model je pa ponudila Grosova liberalna stranka s predlogom o mali privatizaciji. Torej obrtniki, edini podjetniki, ki smo jih takrat imeli.

Zakaj se je Mencinger iz klene katoliške družine tako zelo obrnil na komunistično stran?

Mencinger je bil Pučnikov socialdemokrat in najbrž je to tudi ostal. Tega, kar se sedaj dogaja, pa ne razumem. Tudi Pučnika ni bilo mogoče vedno razumeti.

Foto: Marko Jerina.
Foto: Marko Jerina.

Slovenska politika je po osamosvojitvi relativno jalova. Kateri politični projekti se vam zdijo dobri zadnjih 20 let?

Nujno je bilo, da smo zgradili avtoceste. Več kot nujno. Zato se je splačalo zadolžiti. Ne pa, kar danes delajo, ko se zadolžujejo za sprotno porabo. Drugače pa so stvari milo rečeno čudne. Po volitvah leta 1992 se je formirala vlada in je šel Peterle v koalicijo z Drnovškom. Peterle je rekel, da se bodo sprejemale tako pomembne odločitve, da je treba biti zraven. Jaz sem to podpiral. Ampak, Drnovšek je imel dovolj glasov brez SKD in se je požvižgal na naša stališča. In so bili krščanski demokrati za peto kolo. LDS je delal po svoje. Od takrat naprej sva bila s Peterletom ves čas v konfliktu. Jaz sem zahteval, da moramo biti v koaliciji enakopraven partner. In ne more vlada peljati politike, ki je nasprotna naši politiki. Peterle je odgovoril: »Nas je samo 16!« Ja, če smo v opoziciji. Če smo vladna stranka, pa moramo biti enakopravni. Iz nas so se norčevali LDS in opozicija. Jaz sem na listi SKD večinoma glasoval po svoje. Leta 1991 sem odstopil kot predsednik SLS in postal poslanec SKD. Peterle je silil, da še Pučnikova stranka vstopi v prvo Drnovškovo vlado. Pučnik je okleval, Janša pa je bil za. Končno je Janša sam podpisal aneks k pogodbi v imenu SSDS.

Demokratične stranke so prevzemale vzorce in način politike od komunistov, namesto, da bi bile bolj kvalitetne in bi se komunisti reformirali v odgovorno levico po posnemanju kvalitetne desnice. Isto kot propad v Grčiji, ko je desna Nova demokracija kopirala socialistični PASOK v socialističnih dejanjih.

Kar se pa tiče novih demokratičnih strank, je treba povedati, da je že v Demosu prišlo do diferenciacije v zadevi lastninjenja. Demosovci smo se tedensko sestajali pri zunanjem ministru Ruplu. Med drugim smo razpravljali tudi o gospodarstvu. Moja stališča so podpirali Zagožen in SKD. Zeleni, SDZ ter Pučnik so imeli drugačna stališča. Torej: nove demokratične stranke so se šele (ko smo bili »na oblasti«) vsebinsko oblikovale. Mimogrede moram povedati, da sta se brata Pučnik (Ivan je bil SKZ) močno razlikovala. Ivan je bil kot kmet konzervativec, Jože pa marksist. Spomladi leta 1992 pa se je odločilo: levi del Demosa je paktiral s komunisti za zrušitev krščanskega demokrata Peterleta ter vstopil v Drnovškovo vlado.

Ko je bil Pahor predsednik SD, je počasi stranka postajala res socialdemokratska. Potem so ga pa odstranili, ker je preveč demokrat. Se tudi zdaj vidi, da se Pahor kot predsednik republike korektno obnaša do vseh. Ko je bila 25. obletnica Demosa, nas je, takratne ustanovitelje Demosa, poklical na pogovor. Je korekten predsednik, ne pa pričakovati, da bo desničar.

Foto: Marko Jerina.
Foto: Marko Jerina.

Ste proti novemu Demosu in za krepitev močne krščanske demokracije. Zakaj?

Ni pravilen izraz, da sem proti. To je pač izraz »novi Demos«. Ne more ga biti. Če bi danes nastala taka grupacija, bi jo vodil Janša. Janša pa je absolutno nastrojen proti krščanski demokraciji. Vse, kar Janša počenja s ‘forsiranjem’ večinskega volilnega sistema, je za odstranitev krščanskih demokratov iz političnega prizorišča. To ne pride v poštev! Toda tudi tisto, čemur pravijo novi Demos, ne more zmagati, ne more dobiti večine. Strgar prebuja Slovenijo z ‘Otočci’. Toda, dokler ne bodo ljudem ponudili ustrezne, privlačne, sprejemljive alternative, ne bo nič. Najmanj 35 odstotkov volilnega telesa je konzervativnih, lahko pa jih je tudi polovica. Na zadnjih volitvah skoraj polovica ljudi ni šla volit. Res je, da je od leta 1990 do danes 400.000 starih volivcev manj in 400.000 mladih več. Ne verjamem, da je polovica nevolivcev popolno apatična, da jih čisto nič ne briga, kdo in kako vodi državo. Nihče jim pa ne ponudi sprejemljive alternative. Levica je sedaj to naredila s Cerarjem, pa so še vedno pristali pri 35 odstotkih, kar je zadoščalo za zmago.

SKD, SLS, SDS in NSI so bile socialistične stranke do pojava Mrkaića. Bolj jih zanima razdeljevanje denarja kot ustvarjanje denarja, visoki davki in visoke subvencije …

V krščanski demokraciji, v njeni politični filozofiji, so elementi socialdemokracije. Spomnite se J.E. Kreka, socialist v črnem talarju. Ampak, spomnimo se: Peterletova vlada je imela brez zlatega fiskalnega pravila uravnotežen proračun. Ni res, da se niso nikoli zadolžil. Vzeli so premostitvene kredite, a so jih takoj vrnili, ko je bilo mogoče.

Za SLS je Mrkaić rekel, da so agrokomunisti. Prilepljeni na velike subvencije in »nacionalni interes«.

V zvezi s SLS je treba povedati naslednje. V času kmetijskega ministra dr. Osterca je bil sprejet zakon o zadrugah. Pričakovali smo, da bodo sedaj kmetje vzeli stvari v svoje roke, pa jih niso. Zato so stvari vzeli v roke drugi. In ti sedaj vedrijo in oblačijo v zadružništvu in na lokalnem nivoju SLS. Kmetje pa so ostali brez zadružnega organiziranja, ki ga nujno potrebujejo.

Za potop desnice krivite prevlado karieristov in amaterjev?

Ja. Zato je šla vsa stvar k vragu. Rivalstvo.

Ni bilo zdrave tekmovalnosti, ta je verjetno manjkala?

Jaz sem si ves čas želel eno krščansko demokracijo. Če imaš dva predsednika, ima vsak funkcionar svoje fevde. Dva petelina ne moreta biti na istem kupu gnoja.

Zakaj niso stranke poskrbele za razvoj kadrov, za profesionalnost?

Zaradi fevdov. Fevdov v strankah, ker so se funkcionarji počutili ogroženi, da bi jih lahko kdo boljši izpodrinil. Zato je bila ves čas negativna selekcija, ne samo povsod v družbi, tudi v političnih strankah, tudi na t. i. desnici. Tako kot za socializem, ki je neofevdalizem, isti vzorci. Imeli so partijsko aristokracijo, delavce kot nekakšno meščanstvo. Meni ni šlo v glavo, da eminentni pravniki in ekonomisti v Sloveniji mirno sprejemajo kardeljansko teorijo o družbeni lastnini. Nihče od pravnikov si ni upal podvomiti v legitimnost zakonov, ki jih je sprejela totalitarna oblast.

Negativna selekcija?

To je tipična značilnost partijskega sistema. Razen par ljudi, večina to počne nezavedno. Po pol stoletja tega sistema je to tako.

Levica ni reformirana in ni zmožna reform. Pred osamosvojitvijo so bili reformni, po osamosvojitvi pa gre vse v obratno smer.

Vse kaže, da politiki Slovenijo na mehak način peljejo nazaj v partijski sistem. Ampak v nekem smislu v bistveno slabši sistem.

Edino osamosvojitev je uspela, ne pa demokratizacija in še manj tržni sistem.

Tako je. Demokratizacija je nastajala že z ustavnimi amandmaji, ki so legalizirali politične stranke.

Zakaj Demos ni imel pametne strategije? Komunisti so materialisti, bazirajo na kapitalu, nimajo duhovne, ustvarjalne moči. Zakaj ni bilo strategije, da komuniste odrežejo od kapitala s hitro privatizacijo in potem bi kasneje lahko prišlo do lustracije?

Na vprašanju privatizacije se je Demos sam razrušil, ker je bil pisana druščina. O tem sem že nekaj govoril. O lustraciji pa tako: lustracija ne bi ničesar rešila, vsaj v tem smislu, kar se danes dogaja ne.

Večinski sistem in pokojni dr. Franc Zagožen izdajalec?

Dr. Zagožen ni noben izdajalec, je največji poštenjak, kar jih je bilo v slovenski politiki. Je bil pa naiven. Oziroma drugače, ni imel živcev za politiko. Kadar je bila kriza, jo je hotel hitro rešiti. Hodil je po parlamentu gor in dol, kadil in iskal rešitve. Bil je državnik, ni gledal na stranko, ampak je reševal državo. Večinski sistem sta zakuhala Jambrek in Janša. Bila je provokacija, populistična manipulacija. Referendum je bila jasen. Za nobeno opcijo ni glasovala večina. Večina Slovencev ni glasova za večinski sistem. Ustavni zakon za volitve je potem napisal Potrč, Zagožen pa ni bil tako moder, da bi to Potrčevo zavrnil in kak stavek spremenil, ampak je verjel, da je s tem problem rešen, zanj je bila tako država rešena. S tem pa je izpadla še nacionalna lista, na kateri bi bil Zagožen 100 % izvoljen, pa ni bil. Zagožna so se komunisti bali kot hudič križa.

V intervjuju za časopis Domovina ste rekli, da Slovenija potrebuje preroka: kdo bo prerok, kakšne lastnosti mora imeti, kako ven iz ozkosti Kučan – Janša?

Pri teh volitvah se je pojavil prerok. Levica je uspela. Na desnici pa nismo v stanju poiskati preroka, svojega človeka, Bog pomagaj. Dokler bo Janša v politiki, bodo komunisti zmagovali. Oni to dobro vedo. Zdaj so v stiski, ker ne vedo, kaj bi naredili. Zaprli so ga. Ne smejo ga uničiti.

Krščanski demokrati imajo limit desetih odstotkov. Nastati mora sredinska stranka z zmernimi konzervativnimi vrednotami. SMC se hoče razglasiti za stranko centra. Po moje so vsi levičarji in ne zmerni levičarji. Pobrali pa bodo sredinski pol volivcev. No, po njih delih jih boste spoznali. Dejstvo pa je, da je t. i. desnica zapravila veliko priložnost, ki jo je ponujala združitev SKD in SLS. Sicer je bil že sam način združevanja problematičen, pa vendar. Poskrbeli so za razbitje ob prvi priliki. Če te delitve ne bi bilo, bi bila tudi levica prisiljena k odgovornemu ravnanju ter bi se razvila v demokratično socialdemokracijo, če so že na nek čuden način odpravili Tomšič – Pučnikove socialdemokrate. Torej izigrali oba, Tomšiča in Pučnika, ki sta bila oba socialdemokrata.

Najlepša hvala za pogovor.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.