V Galeriji Družina je ob izzidu knjige Ivan Oman. Za naš dragi dom in rod gostoval njen protagonist. S starosto slovenske pomladi Ivanom Omanom sta se, tako kot v knjigi, pogovarjala zamejska časnikarka Erika Jazbar in pravnik Dejan Valentinčič, ki je gosta predstavil kot simbol trdoživega slovenskega kmeta in svetel lik osamosvojitve. Knjižna novost predstavlja celoten življenjski lok Ivana Omana, vključuje pa tudi njegovo vizijo za slovensko državo. Ivan Oman se je sicer knjige sprva nekoliko branil: “Počakajte, da bom umrl, pa potem pišite o meni.”
Erika Jazbar je v uvodu poudarila duhovni svet Ivana Omana, iz katerega je rastlo tudi njegovo javno ter politično delovanje. Po njenih besedah gre za vrednote, ki so bile značilne za predvojni čas, za načelnost, jasnost, intelektualno poštenost, skromnost, iskanje kompromisov, spoštovanje … In želja ustvarjalcev knjige je, da bi se ta pozitivna čustva in vrednote spet vrnile v slovensko javnost, sploh v času, ko se poskuša slovensko osamosvojitev razvrednotiti.
Na vprašanje, kje smo zgrešili, se je Oman navezal na spremembo narodovega značaja, o kateri je pisal France Bučar oz. na totalitarno poškodovanost, o kateri govori Justin Stanovnik. Oman ugotavlja, da je to v nas, vprašati se moramo, kako naj zdravimo to bolezen. Želi si, da bi narod prišel k sebi in bi spoznal, da je svojim dedom in pradedom dolžan mesto v civiliziranem svetu, ki ga danes zapravlja. Včasih razmišlja, da bi bilo potrebno lastovko slovenske pomladi ponovno priklicati, kar pa bo sedaj težje.
Ivan Oman je prepričan, da današnji mladi ne poznajo življenja v popolni svobodi, morda bi k poti ozdravljenja prispevalo obvezno branje Đilasovega Novega razreda v srednjih šolah. Oman si želi nastopa ‘novega Ehrlicha’, ki bi med mladimi vžal nekaj manjkajočega idealizma, ne karierizma. Krščansko demokracijo vidi na sredini, kot sintezo konservativnega, liberalnega in prodelavskega, pri čemer opozarja, da v Evropi klerikalizma ni več. Smo pa v Sloveniji žrtve histeričnega antiklerikalizma, a celo tisti, ki nočejo biti kristjani, krščanstva ne morejo negirati, ker je krščanstvo “v naših genih”, je prepričan Oman.
Gost večera se je spomnil na ‘blagoslovljeni čas 1988 – 1991’, na nevarnost obtožbe za kontrarevolucionarno delovanje, pričakovanje ljudi po spremembah in na pomembno podporo avstrijskih in nemških krščanskih demokratov, “ki so poznali geografijo in zgodovino, da so vedeli, kam sodi Slovenija”. Spomnil se je na sestop komunistov z oblasti pod pritiskom srbskega nacionalizma, pri čemer je Partija potrebovala nacionalni konsenz oz. tedanjo ilegalno opozicijo. Sam je vztrajal, da se pri vprašanju plebiscita doseže s komunisti dogovor, sicer bi lahko projekt pogorel. Čeprav so komunisti do zadnjega v skupščini nasprotovali samostojnosti, so na koncu zmogli toliko enotnosti, da se je osamosvojitev izpeljala. Oman je izpostavil pomen procesa JBTZ, ob katerem se je narod zbudil iz prepričanja, da je svoboden. DEMOS je večjo zmago izgubil zaradi na videz opozicijske ZSMS, ki se jim je “samo h koritu mudilo”, sicer pa jim je sistem odgovarjal. Razpad DEMOS-a pa Oman vidi v luči projekta sestopa z oblasti in rušenja Lojzeta Peterleta s strani levega dela DEMOS-a v navezi s komunisti, sicer pa so se razpoke v koaliciji pokazali že ob zmagi ‘napačne stranke’ na volitvah.
Za svojih 18 vnukov (upa, da bo še kakšen) si Ivan Oman želi, da bodo doživeli pravo osamosvojitev in osvoboditev. Želi jim spodobno delo in sproščenost, kot jo je živel sam še v prvi Jugoslaviji, ko je bilo na kmetih trdo delo, a je bila med ljudmi sproščenost, drugačna od današnjega nihilizma. Če ljudje ne morejo biti dobri kristjani, naj bodo vsaj dobri Slovenci, poziva Oman, ki pravi, da se je “s komunisti še dalo, z nihilisti se ne da.” Ivan Oman opozori, da se še dolgo ne bomo pobrali od tega, ker so nam obglavili elito in da se bo še potrebno osvoboditi.
