Ravnatelj iz Maribora naj bi naredil samomor. Tako smo lahko včeraj slišali v medijih. Cela vesoljna Slovenija ve, za katerega ravnatelja gre, saj so mediji nedolgo tega na dolgo in široko poročali o objavi kočljivega posnetka, na katerem naj bi bil domnevno ta isti ravnatelj in učiteljica matematike. Ta zgodba si je prislužila celo osrednje mesto v enih izmed Odmevov. Mnogi so se bolj ali manj opazno naslajali nad objavljenim posnetkom oziroma fotografijo, ki so jo mediji tudi po umiku posnetka z youtuba še vedno brez vsakega zadržka še naprej objavljali. Nazorno slikovno gradivo je pač povečevalo gledanost oz. branost in to je za medije danes postalo edino pomembno merilo pri izbiri tem, o katerih se splača poročati. O tem, kako sta se ob tem počutila ravnatelj in učiteljica slovenskih bralcev oz. gledalcev v resnici ni zanimalo (Ali je bilo njuno ravnanje primerno ali ne tu ne želim načenjati, o tem je bilo izgovorjenih že zadosti besed). Tako kot jih ni iskreno zanimalo kako se počutijo njuni otroci, morda mož ali žena (če sta bila poročena in imela otroke), ali drugi njihovi najbližji. Za ravnatelja je bilo to breme očitno pretežko in ni videl drugega izhoda, kot da je sam končal svoje življenje.
Ne vem, kakšni razlogi so vodili tistega, ki je snemal in posnetek objavil. Morda je bila to zgolj mladostniška objestnost, ali pa morda zabava ali celo zloba. Morda je bilo dokazovanje pred drugimi, da si upam posnetek objaviti. Vsekakor se je zgodba končala s smrtjo. Ne znam si predstavljati, v kakšni stiski mora biti sedaj ta, ki je to naredil. Domnevamo lahko, da je bilo to dejanje dejanje mladostnika. Mladostnika, ki bo od sedaj naprej, če ima le količkaj vesti, s sabo vse življenje nosil odgovornost za smrt. Izredno težko breme. Samo upam lahko, da se bo čim prej ugotovilo, kdo je to bil. Ne zato, da bi ga sedaj javnost linčala in mu še javno naprtila odgovornost za smrt ravnatelja. Ta bi to celo znala narediti. Tudi zato, da se opere zoprnega občutka, da je k takemu koncu prispevala tudi sama s tem, ko je zahtevala čim bolj sočne podrobnosti o dogodku. Želim si, da bi ga čimprej našli zato, da bo lahko nekomu, ki mu zaupa, spregovoril o svojih občutkih. Da ne bi bilo tudi zanj breme pretežko.
Tragičen konec bi moral pretresti tudi nas in nas prisiliti k razmisleku in ustreznim ukrepom ter ravnanjem v prihodnje. Danes, ko praktično ves čas seboj nosimo kamero in fotoaparat, združena v telefonu, je silno preprosto najti in posneti situacijo, ki je za drugega najmanj nelagodna. Ne samo na javnem prostoru. Še nikoli v zgodovini ni bilo tako preprosto vstopiti v zasebnost ljudi okoli nas in jo deliti z drugimi. Pa tu ne mislim samo tako skrajnih situacij, kot je bila ta v Mariboru, ampak tudi čisto vsakdanjih nerodnosti, ki jih naredimo. Zavedati bi se morali, da je zato danes osebna odgovornost vsakega posameznika še toliko večja. In da moramo narediti vse, da zaščitimo dostojanstvo drug drugega. Breme tega samomora bi moralo zato na nek način biti v opomin tudi nam. Ko bi mi kot gledalci ne hlepeli po takih zgodbah, bi jih tudi mediji ne iskali in s svojim poročanjem ne prilivali olja na ogenj.
Sodobna tehnologija omogoča širjenje objavljenih, deljenih vsebin v izredno kratkem času. In kar je enkrat na spletu, ostane na spletu. Zavedati se je treba, da se bolj kot starejši, te tehnologije poslužujejo mlajše generacije. Ali jih sploh v zadostni meri opozarjamo, kakšne posledice imajo lahko na njihova življenja in na življenja drugih njihove mnogokrat popolnoma nepremišljene objave? Svojo vlogo morajo tu v prvi vrsti opraviti starši z vzgojo. Toda, bodimo iskreni, kolikokrat so danes otroci in mladostniki zaradi preobremenjenosti staršev predvsem samorastniki. Zato je tu tako zelo pomembna tudi šola. Naj to smrt osmislijo učitelji v šolah tako, da učencem in dijakom jasno pokažejo, kakšne strahotne posledice imajo lahko njihova nepremišljena dejanja. To je tudi pravi trenutek, da se odprto pogovorijo o ustrahovanjih, ki jih tudi naši šolarji doživljajo preko družabnih omrežji s strani svojih vrstnikov. Če se to dogaja v tujini, se to zagotovo dogaja tudi pri nas. Povečati občutljivost do takih ravnanj je odgovornost vseh nas.
Sicer omenjeni na koncu, vendar zaradi tega ne manj odgovorni za smrt človeka so mediji. Uredniki in novinarji, da ne bo odgovornost preveč neosebna. Pehanje za čim bolj sočnimi in umazanimi osebnimi zgodbami so pripeljali do točke, da imamo v Sloveniji skoraj samo še rumeni tisk. Nobenega spoštovanja zasebnosti, človek je samo še objekt »poželenja« po čim večji branosti. Tako kvazi-novinarji rinejo mikrofone ljudem, ki jih vklenjene peljejo na sodišče in jih sprašujejo, kako se počutijo, z mikrofoni tekajo za ljudmi in jih brezobzirno sprašujejo o stvareh, o katerih očitno ti ne želijo govoriti. Skoraj na silo skušajo spreti sogovornike pred kamero, da bi bilo njihovo poročanje bolj gledano. Upam, da se bodo ob tem tragičnem dogodku zavedli, da nosijo velik del krivde pri tej smrti. Eden od znancev je ob objavi novice dejal: »To ni bil samomor. To je bil umor. Umor, ki so ga izvedli ti, ki so posnetek objavili, in mediji.« Kruta izjava? Pretirana izjava? Morda. Morda pa bo koga predramila in prisilila k razmisleku. K razmisleku o tem, kje je tista meja zasebnosti, ki sem jo dolžan spoštovati. Pri sebi in pri drugemu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
