Pogrebščina po evtanaziji

V spominu mi ostaja neka starejša ženica, ki je v pogovoru povedala, da ima tistih X evrov prihranjenih za pogreb, da ne bodo drugi imeli stroška z njo. Preskrbela je svoje otroke do trenutka, ko so lahko sami poskrbeli zase. Tisti trenutek pa ni želela, da bi jih »obremenila« s stroškom svojega pogreba. Namesto da bi si na jesen življenja privoščila kakšen izlet, priboljšek ali nov predpasnik, je dajala na kupček za pogreb.

Ta Francka iz Klanca je do konca ostala zvesta vlogi slovenske matere, ki se raztrga za svoje otroke. Tudi če to ni nujno potrebno. Zakaj se mi je zdelo vredno začeti z opisom enega od našemu narodu tako poznanih arhetipov? Kaj ima cankarjanska mati skupnega z vprašanjem evtanazije? Lahko bi začel s statistiko, pa primerjavo z drugimi državami, mnenji zdravnikov in njihovih organizacij, teološkim pogledom … ampak vse to le prepričuje prepričane. Dejstva pri vprašanju evtanazije niso v prvem planu. V prvem planu so čustva. Vsak izmišljen primer, ki ga uporabimo za utrjevanje argumentov, je izgubljen primer, če se ne dotakne ljudi. Kaj pa se bo dotaknilo ljudi?

Kakorkoli grozno se sliši, je to najprej strah in takoj za tem sočutje. Ali imamo razloge za strah? Po mojem mnenju ja. Kljub vsem varovalkam, ki jih predlog zakonov predvideva, nismo sposobni oceniti, ali gre pri odločanju za samomor za dejanje svobodne volje. Vživimo se v vlogo dedka. V mladih letih ste nekje na podeželju, pa vseeno blizu Ljubljane, sezidali hišo, v njej vzgojili svoje otroke, jim na stara leta odstopili hišo in ostali v dveh sobicah, kar je za vaše potrebe čisto dovolj. Danes ste obnemogli. Kakšen korak ali dva še naredite. Potrebujete pomoč pri umivanju, pripravi hrane, želeli bi si še nekoliko več družbe. Sin in snaha sta odlična. Nista hudobna, skrbita za vas, a imata tudi svoje službe, svoje otroke. Nekoč ste vi previjali njega, danes on vas. Včasih pojamrajo. Vsak drugi dan pride tudi gospa iz pomoči na domu, ki jo plačajo. Vsak dan je enak. Ko ste bili mladi in polni moči, ste bili vsemogočni, danes je en kup dela že s tem, da ostanete živi in čisti in da vam je udobno. Otrok vam ne morejo dati v varstvo, za štrikanje štumfov tudi niste, neke hude koristi pač ni več od vas.

Ali ste padli v past? Razmišljate o vrednosti vašega življenja v takem stanju? Nikar. Vsako življenje ima enako vrednost, ki je ne zmanjšata ne uporabnost ne nič drugega. Če menite, da temu ni tako, se postavitev v vrsto skupaj z velikimi avtoritarnimi morilci 20. stoletja. Oni so menili, da so nekatera življenja vredna več kot druga. Eni blaginjo, drugi koncentracijska taborišča. Nacistična Akcija T4 je pobijala najšibkejše – otroke s posebnimi potrebami, duševno motene, invalide … s t. i. Gnadentod (milostno smrtjo).

Ampak to ni strah, ki me navdaja. Zaupam, da smo tako daleč, da je državni program za pobijanje zgolj neutemeljen strah. Bolj se bojim pritiska, ki ga bodo starejši čutili v sebi – nimam vrednosti, ne doprinašam k družini, strošek sem, od mene ni koristi. In če je gospa iz prvega odstavka že pokojna, njen pogreb pa ni bil strošek njenih otrok, je razlika med njo in starejšo osebo čez 5 let precej velika. Gospa je čutila obvezo, da noče biti strošek in ovira (čeprav za to ni imela nobenih razlogov), ampak samomor ni bil nikoli možnost – v Cerkvi je slišala, da življenje lahko vzame le Bog, v zakonodaji pa je bila pomoč ali napeljevanje k samomoru kaznivo dejanje. Čez 5 let bi lahko bil samomor, če bo zakon sprejet, ena od opcij. Gospa iz prvega odstavka je željo, da ne bi bila strošek (v drugih primerih v napoto, ovira) ponotranjila sama. Njeni otroci bi si plačilo pogreba brez težav privoščili. Namišljen dedek, ki se je čutil nekoristnega, je to idejo lahko ponotranjil sam, brez da bi mu sin, snaha ali kdo drug kadarkoli rekla ali nakazala kaj takega.

Če bomo kot družba dopustili samomor kot legitimno opcijo, moramo nase prevzeti tudi vse primere staršev, ki jih kljub nekoristnosti, nemoči, težavnosti ljubimo, pa se bodo za to odločili z mislijo na nas. Ker ne bodo želeli biti v napoto, ker bodo nam želeli manj skrbi in stroškov, ker bodo nam omogočili dve sobici več v hiši. Bomo lahko živeli s to krivdo, za katero se ne bomo odločili sami?

Namesto zaključka pa – gospa iz prvega odstavka je umrla, pogreb so plačali iz njenih prihrankov, po pogrebu pa so šli na pogrebščino. Seveda so pogrebščino, kjer se je jedlo in pilo, plačali otroci. Tudi nov predpasnik in pogreb bi. Ampak se je mama odločila po svoje. In ko se bo namišljeni dedek evtanaziral, bo sledil pogreb. In kljub njegovi skriti želji, da ne bi bil v napoto, da ne bi bilo stroškov, da ne bi bilo dela z njim, bodo otroci, ki so ga imeli radi, priredili pogrebščino, si z njo dali veliko dela in stroškov. Če omogočimo samomor kot opcijo, bo mnogo starejših pod pritiskom. Tudi če ne bo zunanjega pritiska, bo notranji pritisk lahko zelo hud. In po evtanaziji in pogrebu bo tu pogrebščina. Ironija – naredili si bomo delo in stroške za nekoga, ki se bo želel umakniti, da ne bi bil delo in strošek. Četudi so otroci pripravljeni sprejeti to delo in strošek. Če dopustimo možnost samomora, dopustimo tudi ta hud notranji pritisk. Zato ustavimo konje!



2 komentarja

  1. To žal že dolgo ni več v naših rokah… sovražnik človeka ,Boga in življenja pa si mane svoje od krvi umazane parklje…

  2. Prispevek dobro opiše neko pomembno posledico v našem bodočem razmišljanju, če bo zakon o evtanaziji ali pomoči pri samomoru sprejet. Zlasti problematično se mi zdi, da bodo pod pritiskom zlasti dobro misleči starejši ljudje. Tisti, ki so celo življenje živeli na račun drugega, pa najbrž ne bodo čutili nobenega pritiska.

Comments are closed.