Pred časom je nemški novinar napisal prispevek: Berlinski zid – življenje z lažjo. Berlinski zid označi kot sramoto komunizma. Po sovjetski blokadi Zahodnega Berlina leta 1947 in delavski vstaji leta 1953 je iz Vzhodne Nemčije pobegnilo skoraj dva milijona ljudi na svobodni Zahod. Zato sta Walter Ulbricht in Erich Honecker predlagala izgradnjo zidu skozi Berlin. Še junija 1961 je Honecker na tiskovni konferenci zatrdil, da nihče nima namena graditi zidu. 13. avgusta 1961 so zid že gradili.
Nato je sledila druga znamenita Honeckerjeva laž. 3. oktobra 1961 je izdal zloglasni ukaz o streljanju na begunce, ki so bežali iz Vzhoda na Zahod. Potem pa je Berlinski zid razglasil za »antifašistični obrambni zid« pred teroristi z Zahoda. Podobnih laži je poln tudi titoizem. Imeli smo npr. ukaz za streljanje na begunce, ki so bežali iz Jugoslavije na Zahod do razpada režima, čvekalo pa se je o »najbolj odprti meji v Evropi«.
Laž o Kočevskem Rogu
Dne 20. oktobra 1994 je bil na 21. seji parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti zaslišan Mitja Ribičič, po drugi svetovni vojni drugi človek slovenske tajne politične policije, kasneje pa notranji minister in celo predsednik jugoslovanske vlade.
Ignac Polajnar je vprašal: “Ali je vrh slovenske Ozne vedel za povojne množične poboje v Kočevskem Rogu, v Laškem, v Mariboru in še kje?”
Mitja Ribičič je odgovoril: “Ne.”
Maja 2005 so kriminalisti Ribičiča ovadili zaradi sodelovanja pri zločinih zoper človeštvo, vendar je bila nadaljnja preiskava preprečena s falzifikatom.
Dne 24. junija 1945 je podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj ukazal predsedniku vlade Ljudske republike Borisu Kidriču, naj pohitijo s »čiščenjem«, torej z množičnimi izvensodnimi poboji. Ta dan so odpeljali tudi skupino jetnikov, predvsem bolnikov, ranjencev in invalidov ter jih pobili v breznu Konfin I pri Grčaricah. Na seznamu je 88 žrtev in število žrtev je bilo potrjeno s prekopom leta 2006. In od 88 žrtev jih ima v arhivskih seznamih 86 zaznamek »glasom mape majorja Mitje«.
Bratstvo krvavih rok
Ribičiča je na laž postavil tudi njegov kolega v politični policiji Zdenko Roter, ko opiše trojico, ki je pripravljala sezname za ubijanje domobranskih vojnih ujetnikov in civilistov: »O odmevnih vlogah M. R. (Mitja Ribičič – op.p.) v prvih povojnih letih v preiskovalnih postopkih in likvidiranjih, vrnjenih ali ujetih domobrancev, On neposredno ne ve ničesar. Mu pa je pred svojim samomorom S. Vesel, mož Njene prijateljice Ljubice, zatrjeval, da sta bila skupaj v komisiji notranjega ministrstva, ki je leta 1945 selekcionirala ujete ali vrnjene domobrance. Komisijo naj bi vodil dr. V. Turnšek, takrat visok uradnik tega ministrstva. Razvrščanje in s tem tudi življenjsko usodo naj bi izvajali na podlagi »političnih karakteristik«, ki so jih dobivali iz okrajev oziroma občin« (Roter 2013).
Demonska mreža »bratstva krvavih rok« (Dežman 2004 a), ki deli soodgovornost za jugoslovanski genocid, tako seže od krajevnih pripadnikov »ljudske oblasti« do Josipa Broza. Čeprav kaže, da bodo titoistični zločinci ušli sodbi pravice, pa ne morejo uiti sodbi resnice. Danes je več kot jasno, da je Ribičič s slovenskimi tovariši poveljniško soodgovoren za najhujši zločin proti človečnosti na slovenskih tleh in prav tako je jasno, da je ukaz za to pobijanje izdal Josip Broz Tito, tedaj totalitarni gospodar Jugoslavije.
Titoisti in tifofili – torej akterji titoizma in njegovi zagovorniki skušajo na vsak način preprečiti odkrivanje zločinov titoizma in obenem ohraniti svoje položaje v simbolni spominski krajini. Spopadi zaznamujejo slovensko javno, strokovno, politično življenje in so ena od značilnosti slovenske dolge tranzicije iz totalitarizma v demokracijo.
Joe Bonanno – častni mafijaš
Zdenko Roter je ne samo z zgornjim odlomkom povedal nekaj skrivnosti skrivnostne združbe, ki nas še vedno vleče za nos in se zabava na naš račun. Njegova knjiga Maske so padle je nadvse sorodna tisti, ki jo je napisal Joe Bonanno, dolgoletni mafijski šef. Leta 1983 je izdal biografijo z naslovom Častni človek. Njegov opis mafijskega življenja je bil dragocena pomoč preiskovalcem, da so ga končno spravili za zapahe.
Tudi Zdenko Roter je v svojih spominih Maske so padle zapisal cel kup zanimivosti o življenju v komunistični mafijski družini. Tudi on se predstavlja kot pomemben šef in nam prodaja svojo mafijsko kariero kot primer spodobnega življenja. Vendar, če upoštevamo samo zgornje podrobnosti o zločinski odgovornosti Mitje Ribičiča in tovarišev za izvensodne poboje, se je s svojim molkom v času, ko se je odločalo o tem, ali je Ribičič poveljniško odgovoren ali ne, zapisal med sostorilce z zakrivanjem zločina in ščitenjem zločinca.
Milan Kučan – zakaj mu niso nič povedali?
Ko je Roman Leljak vprašal Milana Kučana, kaj neki so počeli na neki seji, po kateri je bil umorjen 26-letni Hrvat Stjepan Crnogorac, je bilo vse tiho. Tako tiho kot je bil dolge dni po objavi Leljakovega vprašanja Milan Kučan, se je po objavi knjige Igorja Omerze o ugrabitvi Bate Todorovića zavil v molk Janez Zemljarič. Tudi v primerih Crnogorac, Martinović … ne zna povedati kaj prepričljivega (ne pozabimo, da se je Danila Tuerka v zvezi z bomobnimi napadi na Koroškem branilo tja do izgubljenega arhivskega referenduma). Zgleda tako, kot da bi oba velika šefa pozabila, kaj si je lahko v totalitarnem titoizmu privoščil šef partije in kaj šef politične policije. In nekako se zdi, da sta pozabila tudi to, kdo je komu ukazoval. Nekako nihče ni nič vedel, nihče ni nič ukazal. Verjetno se bosta, tako kot Ribičič z morilsko druščino, začela sklicevati na maršala Tita, ki da je menda za vse odgovoren.
Tako kot vemo, da je policija do konca nadzirala tako prikrita morišča in grobišča kot tudi sorodnike umorjenih, tako je jasno, da nihče od poveljnikov povojnega genocida na slovenskih tleh ni dal ne sebi ne svojim podrejenim odveze za to, da bi povedali, kje so pobijali katere skupine žrtev. Npr. ob pripravi t.i. spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu se je verjetno cela druščina morilcev, ki je vedela, da so na morišču in grobišču Pod Krenom pokopani južnjaki, privoščljivo hahljala. Šele Mitja Ferenc s sodelavci je z arheološko metodo odkril, da so Slovence pobijali pod Macesnovo gorico.
Niti za svoje komunistične tovariše, ki so jih obsodili v stalinističnih dachauskih procesih, niso hoteli in nočejo povedati, kje so jih zagrebli. In to ostaja »protifašistični zid« molka, obenem pa tudi zid sramote slovenskega titoizma. Če ne bodo povedali, kje so ubili in zagrebli Stjepana Crnogorca, potem še vedno stojijo za tem zidom in ga krčevito branijo. Zato se je v slovenski tranziciji zgodilo, da so titofili, namesto da bi reševali socializem, vso energijo porabili za skrivanje zločinov in obrambo zločincev. Ali če sklepamo po domače: Ribičič je Kučanov boter in Roter je Kučanov boter. Kaj lahko dva lažniva botra naučita svojega naslednika? Da postane tak lažnivi kljukec kot sta onadva.
Na jugoslovanskih mejah proti Zahodu so pobili več beguncev kot na Berlinskem zidu. In še bolj goreče so skušali braniti ideološki »protifašistični zid« z »najbolj odprto mejo v Evropi«. To je bil »protifašistični zid« proti vsem, ki so zahtevali samostojno in demokratično Slovenijo, vsem, ki so odkrivali zločine in slabosti titoizma. In ta zid so in očitno bodo do svojega klavrnega zgodovinskega poraza branili tudi Kučan, Roter, Zemljarič in še dolga vrsta partijske družine, ki je do kosti oglodala Slovenijo.
Pa vendar bodo tisti, ki so jih tako zagrizeno preganjali, ostali zapisani na svetlejših straneh zgodovine kot druščina s temne strani meseca. Koga bodo brali čez desetletja, če ne Angele Vode, Ljuba Sirca, Cirila Žebota, Draga Jančarja, Jožeta Pučnika in množico še neodkritih, pa vendar zmagovitih upornikov in osvoboditeljev. Ali kot je zapisal Igor Grdina ob slovesu Mitje Ribičiča: »Draga skrb za odročnost arhivov je bila v bistvenem smislu zaman.«
Foto: Wikipedia