Grešni kozel in žrtveno jagnje obenem – osebni zapis o Marku Ivanu Rupniku

Marka Ivana Rupnika sem spoznal že v svojih dijaških letih. Seveda to ni bilo osebno srečanje, temveč sem se kot verjetno večina med nami z njim srečal prek besedil, ki jih je spisal ali pa so jih izdali pri založbi Lipa in so bila kmalu prevedena tudi v slovenščino. Takoj sem ugotovil, da je način, na katerega piše o človeku, svetu in Bogu drugačen od običajnega. To me je izredno pritegnilo, saj kar nisem mogel odložiti besedil in sem celo iskal vedno nove priložnosti za taka srečanja. Teološka misel, ki v središče postavlja Bogočloveka Kristusa in z njim bogočloveštvo vseh nas, je preprosto tako sveža in obenem na skrivnosten način tudi pristno starodavna, da je pravi vademecum za sodobnega človeka in njegovo znajdevanje v tem svetu. Tega dejstva ni mogoče izbrisati ali omadeževati. Ne glede na vse zapise in »dokaze« še vedno mirno živi naprej!

Podobno bi lahko rekli za umetnost skupnosti Centra Alleti, ki ga je Marko skupaj s kardinalom Špidlikom ustanovil in v katerem sta skupaj tako dolgo tudi živela in ustvarjala. Čeprav se nimam za poznavalca tega področja, v sebi čutim, da ta umetnost ni bila izraz neke samoumevne drže ali nastopa, temveč je zrasla kot plod dolgotrajnega osebnega iskanja in preizkušanja. Kdor je kdaj obiskal Markov atelje, je lahko na lastne oči videl, kakšne so bile njegove prve stvaritve. Mnogo je bilo eksperimentiranja in – kot je sam brez kakršnegakoli sprenevedanja poudarjal – zaverovanosti vase v smislu obremenjenosti s posebnim izrazom, ki naj bi ga vsak umetnik moral tako ali drugače uresničiti. Verjetno niso zastonj v tej skupnosti mnogi prepoznali duhovne oaze sredi puščave ne samo sodobne duhovnosti, temveč tudi katoliške Cerkve. To je izredno!

Ko smo torej danes prisiljeni v to, da javno razmišljamo o osebi Marka Ivana Rupnika, preprosto ne moremo mimo tega, kar je s pomočjo drugih ustvaril in posredoval v ta svet. V tem smislu je predvsem posredovalec določenega mišljenja in ustvarjanja. S tem načinom je zagotovo – tudi to sem osebno doživel in zaznal – postal moteč za koga in predvsem v določenih posameznikih vzbujal veliko mero zavisti in nevoščljivosti. Posledica tega je ta, da v sedanjem razpravljanju in predvsem javnem obračunavanju ter obtoževanju pride do vzpostavitve tega, kar je v zgodovini prisotno v fenomenu grešnega kozla. Preden se to zgodi, je potrebno, da se temna stran znotraj določenega dela kulture ali pa kar nje kot celote, projicira drugam in predvsem v drugega.

Razmislimo o naslednjem. Nekdo v več desetletjih ustvari neverjetno količino kvalitetnih zapisov in prevodov, ki jih izda s pomočjo založbe, ki jo je sam pomagal ustanoviti. Ustanovi center, ki postane središče mednarodnih stikov med krščanskim Vzhodom in Zahodom. Poleg tega ima na stotine predavanj in javnih nastopov poleg vsega dela, ki ga je opravil v akademski karieri. Vodi duhovne vaje in svetuje voditeljem Cerkve. Prebudi številne duhovne poklice. Predvsem pa ustvarja mozaike na danes precej neobičajen način, in sicer v skupnosti umetnikov in mislecev. Vse to postopoma vodi v to, da mu v zadnjem času tudi sam vrh Cerkve naklanja precejšnjo simpatijo in njemu ter njegovim sodelavcem zaupa tudi nekatera pomembna in odgovorna mesta v Vatikanu. To pomeni vpliv, ki nekatere zmoti do te mere, da bi naredili vse, da bi njemu in vsemu, kar je ustvaril, naredili konec. In danes je kaj takega precej preprosto. Potrebna je namreč samo javna in medijsko odlično podprta afera, ki v trenutku lahko uniči vsakogar in vse, kar je nekdo ustvaril. Brez prepričljivih dokazov, a z veliko pompa.

Ali se je to res zgodilo Marku Ivanu Rupniku? Tega v resnici ne vem. Samo slutim. Sem pa prebral dovolj, da lahko mirne vesti rečem, da zagotovo stvari tudi v tem primeru niso take, kot se kažejo. Podrobneje se s tem ne mislim ukvarjati, ker to nima smisla in bi ravno s tem pristal na igro, ki je nihče izmed nas ne more dobiti. To je igra moči in vpliva. Marko ni bil tak in zato se velja vrniti k njemu in temu, kar sem osebno z njim doživel.

Ko sem bil že študent na podiplomskem študiju, sem se ob neki priložnosti uspel osebno srečati z Markom. Šla sva v neko kavarno in se tam dalj časa pogovarjala. Kar mi je ostalo od tega pogovora, je dvoje. Najprej to, da Marko zna prisluhniti človeku in ga poslušati. Večina, žal tudi v Cerkvi, zna o tem samo govoriti, on pa to živi. In tukaj moram v svoj zagovor povedati, da osebna izkušnja ne izhaja iz kulta osebnosti, ki mi ga bo zagotovo kdo po prebranem očital, temveč iz preprostega uvida. Bil sem namreč precej presenečen, saj sem (morda ravno zaradi oboževanja) pričakoval, da bo večino časa govoril on in da bo govoril zelo učeno in pametno. Prav nasprotno! Marko je veliko spraševal o meni, ker ga je očitno zanimalo, kdo sem in kaj počnem. To me pripelje do drugega poudarka. Ko sem izpostavil svojo nemoč in ranljivost, ni samo rekel, da me razume, ampak je to razumevanje pokazal na način, da je tudi sam pokazal enako. In to je storil na simpatičen način, s trohico humorja, da sem takoj začutil, kako se nima za center tega sveta ne glede na vse, kar je v življenju že dosegel, in na slavo, ki ga spremlja.

Zakaj pravzaprav pišem na tak oseben način? Zakaj sem se odločil, da v Markov zagovor javnosti posredujem svojo izkušnjo? Je ta sploh pomembna in če je, kaj točno je njen namen? Najprej in predvsem pišem zato, ker do sedaj še nisem opazil podobnega opisa, ki bi osvetlil še drugo plat procesa, ki smo mu priča s to afero. Mislim sicer, da moj poskus ni bogvekaj, si pa nadejam, da bo morda opogumil še koga, ki bo še bolj poglobljeno predstavil zadeve in pokazal na očitne nejasnosti. Kot drugo pa pišem zato, ker imam Marka za svojega prijatelja, za katerega menim, da se mu godi krivica. Hkrati pa vem tudi, da je ta kalvarija, ki jo sedaj preživlja, tudi izraz ravno tiste resničnosti, ki ji je posvetil svoje celo življenje. Sedaj, ko bo kmalu doživel 70 let življenja, bi ga nekateri radi očrnili in zlomili. Skupaj z njim pa očitno tudi vse tisto, kar je skupaj z drugimi uspel ustvariti in spremeniti navzven in navznoter. Zagotovo se ne zavedajo tega, česar se Marko še predobro, namreč, da je trpljenje in doživljanje krivice izraz resnice!

Morda bi bilo bolj primerno, če bi namesto o grešnem kozlu govorili kar o žrtvenem jagnjetu. Cerkev, ki je v največji krizi sodobnega časa, se mora odločiti, ali bo še naprej sledila vzorcem, ki so to krizo pomagali povzročiti, ali pa si bo priznala, da se je v določenih vidikih popolnoma izneverila svojemu izvornemu Duhu.

Mislim, da je to, kar se na tragičen način dogaja Marku, že znamenje novega časa, osvoboditve, ki jo tudi Cerkev in z njo ves svet tako krvavo potrebuje! Za nekatere bo po teh dogodkih ostal za vedno očrnjen in vrh neke ledene gore, ki pa jo je v resnici ves čas ljubeče želel topiti. Očitno tako zelo uspešno, da je naposled sam postal žrtev tistih, ki jim sam v svoji knjigi Reči človek humorno imenuje »popkogledi« in so del istega Kristusovega telesa. Zato tudi delno razumem, zakaj Marko molči in živi naprej svoj vsakdanjik s stiskami, preizkušnjami in križem.

Tadej Rifel



9 komentarjev

  1. Do sedaj smo lahko prebrali samo zgodbe sester in to , da je bil Rupnik izobčen. To, da je v življenju ljudi odkrije dvojno življenje ni tako redek pojav. Velikokrat se izkaže, da pretirana gorečnost prikriva ravno dvojno življenje. Torej vse te zgodbe za nas zunanje opazovalce postanejo dokaj verjetne. Da ima človek zelo pozitivno izkušnjo s posameznikom ne izključuje ničesar.
    Tu avtor postavlja tezo grešnega kozla, ki pa v tekstu ne razvije nobene teze , kdo bi naj bil žrtvoval patra Rupnika.
    Kot sem že enkrat zapisal, je meni v tej Rupnikovi zgodbi nenormalno za kristjana to, da se konflikt z drugo osebno ne reši. Vsakdo od nas , ki je lahko prizadel določeno osebo ima nad seboj moralno breme, da ta konflikt razreši. “Žrtveno jagnje” , ki ni sposobno razrešiti 30 let trajajočega konflikta, precej zmanjša veljavnost tega naziva.

  2. Spoštovani g. Rifel!
    Povsem se strinjam z zapisanim in lahko “podpišem” (razen osebne izkušnje, ki je pač osebna za vsakega med nami).

  3. Gospod Rifel!

    Vaša teza grešnega kozla morda v malem celo drži. Vedno je kdo komu zavisten. A ob tem povsem prezrete temeljni problem družbe, ki drvi v propad. Ker so ti, ki bi morali biti svetilniki ljudstvu pravzaprav praviloma po vrstu volkovi v ovčjih preoblekah.
    Tako predstavlja primer Rupnik in odločna obsodba in odstranitev njegovih del v sakralnih objektih upanje za očiščenje, katárzo od vse nakopičene moralne nerazsodnosti, teme duha in zavajanj.
    G. Rupnik je ves čas ustvarjanja umetnin vedel za svojo volčjo naravo in v svojem samoljubju in nadaljeval z umetninami v prostorih, ki bi morali služiti predvsem v upanju na temeljne vrednote poštenja, nedolžnosti, upanja v presežno. Njegova vest je otopela, predrznost dolgoletnega nadaljevanja s temi deli pa kaže na patologijo in osebnostno izkrivljenost. Kajti, ko je ego tako močan, da ne občuti krivde, je vse dopustno.
    Zato imajo vsi pozivi k odstranitvi teh stvaritev povsem legitimno in moralno težo. Četudi se štemanje ali prekritje ne bo zgodilo, bo ostal s temi stvaritvami jasen dokaz hipokrizije, sprevrženosti družbe in njenih tudi religioznih ustanov. In vsak moralno razsoden človek v take objekte ne bo vstopal drugače kot v muzej, kjer so take moralno umazane umetnine morda še dopustne.
    Ko govorimo o grešnem kozlu bi vas spomnil na (tudi jezuita) Anthony de Mello. 11 let po njegovi smrti je Joseph Ratzinger njegovo življenjsko delo obsodil kot neprimerno. Pa je za svoje bralce in svežino misli naredil več kot kdorkoli drugi. Ob Smrti Ratzingerja se nikomur ni zdelo niti vredno, da bi ga omenil.
    Kaj je torej tako vzvišenega v Rupnikovi teologiji? Psiha išče pot za racionalizacijo svoje osebne situacije, frustracije, nagnjenj. In tu je zelo verjetno tudi odraz tega, v čemer je iskal racionalizacijo svoje osebne poti skozi življenje.
    Naj zaključim po spominu z zgodbo Anthonija, s katerimi je znal tako ostro počistiti z miselno navlako: Kristusa so videli žalostnega postopati pred cerkvijo. Vprašali so ga zakaj ne vstopi v svojo hišo. Žalosten je odvrnil “Saj bi, a me ne pustijo”!
    A je to mogoče res? Kaj danes predstavlja krščanstvo? Ali predstavlja odločen boj proti rodomoru nerojenih? Ne, v resnici ga podpira. Ali predstavlja odločno stališče za svobodo živeti v dobrem? Ne, v resnici je večinoma kolesje globalističnih, transhumanističnih tendenc. Ali predstavlja etično in moralno silo v svetu, ki tone v zlo? Ne ker postaja sestavni del tega zla. Tudi in prav zaradi Rupniku podobnih, moralno nerazsodnih, oklevajočih in blebetavih doktorjev, moralnih teologov in drugih krivih apostolov!

    • Najbolj zanimivo pri ocenah dela p.I,M,Rupnika pa je to,da vsak ocenjevalec v resnici spregovori le o sebi…

  4. “Grešni kozel in žrtveno jagnje obenem”… Ali ne spominja to malce na na luteranski “simul iustus et peccator”? Oglejte si mojo interpretacijo Rupnika, ki jo pravkar objavljam na Časniku…

  5. Spoštovani Tadej Rifel , hvala za prvi osebno resnično spoštljiv in pošten odziv ob najnovejših črnitvah ugleda p. Marka Ivana Rupnika Marka. Pravim najnovejših, ker to ni prvič, saj jih je bil tudi v preteklosti že večkrat deležen. Z njim vred pa tudi mnogi katoličani in kristjani.
    Kaže, da na tem našem koščku zemlje neka sorta ljudi res nikakor ni zadovoljna, če vsake toliko časa tako ali drugače ne očrni kakšnega jezuita ali kar celo družbo Jezusovo…morda je res zraven najprej zavist.

  6. Gospoda!
    Enostavno povedano,nihče ne obsoja njegov umetniški živlenjepis.
    Samo;človek je grešil!
    Grešil po drugi,šesti in deveti božji zapovedi.Ne skruni božjega imena.
    Ne nečistuj.
    Ne želi svojega bližnjega žene.
    Vse te njegove grehe bo cerkev pometla pod cerkveni prag,kot je to storila že nešteto krat.
    Skrila se bo
    pod besedami:
    Naj mu BOG sodi.
    In ne pozabimo,da je Nazaretčan svojo cerkev gradil na imenu tisega,ki ga je prvi zatajil.
    In tajili bodo tudi vse izpovedi otrok,nun,žena in vseh izkoriščenih.

Comments are closed.