Pred petdesetimi leti je Martin Luther King mlajši, borec za pravice temnopoltih Američanov, v nekaj preprostih povedih izrazil svoje sanje. Ta in mnogi drugi primeri me utrjujejo v prepričanju, da je stiska in trpljenje čas, ko se rodijo najgloblje in najplemenitejše sanje, želje, vizije. Zato na sedanje obdobje v slovenski zgodovini, v katerem se na raznih področjih soočamo z mnogimi stiskami in preizkušnjami, zrem z upanjem.
Gniloba slovenske družbe
V Sloveniji je veliko skupin, ki so odrinjene na obrobje družbe in katerih človekove in državljanske pravice so pogosto kršene. Med znanimi takimi skupinami pri nas so gotovo t. i. izbrisani, med katerimi je tudi Mehmedalija Alić, ki je o svoji zgodbi spregovoril v nedavno izdani knjigi Nihče in v Intervjuju na Televiziji Slovenija. Rad bi pa izpostavil še dve drugi skupini ljudi, ki so jima so v slovenski družbi po mojem prepričanju grobo kršeni temeljni človekovi pravici – do življenja in do spoštovanja dostojanstva –, to so zunajsodno umorjeni ljudje brez groba in namerno splavljeni otroci.
Obema omenjenima skupinama je skupno to, da njuni pripadniki sami ne morejo povzdigniti glasu proti kršenju njihovih človekovih pravic. Zaradi tega drugi, ki imajo oblast nad njimi in odločajo o njihovi usodi, toliko laže rečejo, da to (še) niso (več) ljudje. Vsaj v takem smislu ne, kot so oni. To se mi zdi najočitnejši pokazatelj človekove nesramne predrznosti v odnosu do Svetega, do Izvira življenja, do Boga. Družba, v kateri taka drža postane prevladujoča, je obsojena na propad. Zgodovina daje za to dovolj dokazov. Da je stanje v Sloveniji zaskrbljujoče, kaže dejstvo, da so tisti, ki se dejavno zavzemajo za pravice teh dveh skupin ljudi, hitro podvrženi raznovrstnim diskvalifikacijam, blatenju, grožnjam ali brezbrižnosti.
Brez mučencev za vero družba propade
Podobno se je dogajalo Kingu, ki se je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA zavzemal za pravice temnopoltih, ki jih nekateri ljudje tudi niso šteli in jih mogoče še vedno ne štejejo za sebi enake. Na velikem protestnem shodu za delo in svobodo v Washingtonu, 28. avgusta 1963, je imel King sicer vnaprej pripravljen govor, a njegove najznamenitejše in najodmevnejše besede so na dan prišle spontano, iz srca.
King je predvsem znan kot velik borec za državljanske pravice zatiranih, manj znano pa je, da je svoje delovanje utemeljil na veri v Jezusa Kristusa in njegovem nauku. Kot baptistični duhovnik je s svojim delovanjem resnično živel, kar je pridigal. Bil je človek, ki je za druge zastavil svoj glas in svoje ime. Drznil si je sanjati vizijo drugačnega, boljšega sveta. V njegovi viziji so se prepoznale množice in ker se ta vizija ni skladala z interesi mnogih drugih, še posebej oblastnikov, jim je postal nevaren. Verjetno je bil umorjen prav zaradi vztrajnega in glasnega zavzemanja za te sanje. Zato ga lahko štejemo med mučence za vero.
Še en globoko veren kristjan, ki je svoje poslanstvo videl v javnem delovanju za druge, zlasti nemočne, me zelo nagovarja, še posebej, ko spregovori o vlogi mučencev za družbo. Dag Hammarskjöld, drugi generalni sekretar Združenih narodov (1953–1961), je v svojem dnevniku, ki je bil objavljen po njegovi smrti, leta 1955 zapisal: »Kako bi izgledala morala razuma in družbe brez mučencev za vero? Še več, kako bi ta morala pobegnila suši brez obnavljanja, brez dotoka moči, ki izhaja iz teh ljudi, ki so se ›izgubili v Bogu‹? Vrv čez brezno napenjajo tisti, ki imajo svoje življenje zasidrano v nebesih; skozi zvestobo v veri, ki je stalna in dokončna žrtev. Tisti, ki so ›v duši združeni z Bogom‹ so obsojeni biti sol zemlje: Gorje jim, če izgubijo svojo slanost!«
Slovenske sanje
Verjamem, da je dobro močnejše od zla. Kot kristjan verjamem v trpečega, umorjenega in vstalega Jezusa Kristusa in prepričan sem, da smo kristjani v slovenski družbi z radikalnim posnemanjem Kristusa poklicani k žrtvam za njen preporod. Skozi zvestobo v veri v Jezusa in z dejavnim zavzemanjem za najšibkejše in nemočne, za odrinjene in zatirane, za tiste brez glasu, bomo verjetno marsikomu trn v peti ter izpostavljeni trpljenju in morda celo smrti. A v veri, stanovitnosti in potrpežljivosti se tako kot pri zrnu, ki pade v zemljo, tudi iz najglobljih temin in v nemogočih razmerah rodi novo in lepše življenje, za nas in za druge.
Če verjamete ali ne, slovenske sanje še posebej zagotavljajo duhovno poglobljeni in družbeno dejavni kristjani!
