Objavljamo povzetke predavanja prvega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi mag. Geze Erniša v Kamniku.
V torek, 31. oktobra, je bil v Sloveniji državni praznik dneva reformacije. Letos je bil še posebej v znamenju 500-letnice reformacije, ki se je začela 31. oktobra 1517 s protestnim pismom reformatorja Martina Lutra zoper prodajo odpustkov in njegovimi 95 tezami. Društvo sv. Jakoba iz Kamnika je pred tem jubilejem povabilo v goste prvega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi mag. Gezo Erniša. Svoje predavanje 20. oktobra zvečer v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku je naslovil 500 let reformacije in Slovenci, pred tem pa sta ga pozdravila dr. Marjeta Humar (v imenu društva) in p. Lavrencij Anžel (v imenu kamniških frančiškanov). S ponosom je povedal, da njihov samostan hrani originalno Dalmatinovo Biblijo, eno redkih na svetu.
Predavatelj, danes pastor evangeličanske občine v Moravcih, je najprej izrazil željo, naj nas »poveže to srečanje v lepi skupnosti, ki ceni krščanske vrednote«. Te so občečloveške, vesoljne, vključujejo vsakogar. »Svet lahko živi v prijateljskem duhu, če to išče. Iskati je treba dobre stvari.«
500 let reformacije naj bo trenutek resničnega premisleka, izboljšanja stvarnosti, večje strpnosti
Martin Luter je »zagovarjal spremembo tega, kar ni bilo v redu. Govoril je o življenju v vsej razsežnosti, zagovarjal vnovično vzpostavitev bibličnega krščanstva.« Cerkev je bila v njegovem času daleč od tega. Danes sta cilj »bratska in sestrska skupnost. Pred Bogom smo vsi enaki, ne sme biti izločevanja. Cerkev pomeni sožitje, življenje mora biti harmonija. Luter je vrnil teologijo v sfero bolj razumljenega in sprejemljivega. /…/ Primož Trubar, Jurij Dalmatin in Štefan Küzmič so uresničili bistvo poklicanosti v življenje. Slovenci so sanjali in dosanjali sen o svojih knjigah, jeziku, lastni državi. Trubarjeve ljubezni do svojega ljudstva še ne znamo Slovenci podeliti. 500 let reformacije naj bo trenutek resničnega premisleka, izboljšanja stvarnosti, večje strpnosti. V času, ki mnogim niso najbolj naklonjeni, naj se problemi rešujejo na dostojni civilizacijski ravni.
Trubar ima zasluge, da smo iz naroda postali nacija
Predavatelj je priznal, da Luter »ni bil vedno toleranten teolog«. 16. stoletje, v katerem je deloval, je na Slovenskem pomenilo prehod iz srednjeveške v modernejšo dobo, čas novih pogledov. Tradicija sicer igra pomembno vlogo, a »razvoja ni mogoče zaustaviti«. Prekmurci so bili tisoč let pod madžarsko krono. Ogrski gospodje so bili bolj naklonjeni reformaciji kot drugje na Slovenskem. Reformacija nam je prinesla »prve knjige, slovenski jezik, šole, knjižnice. Trubar je prvi izrekel besedi: ‘Lubi Slovenci.’ Ekumenizem se je že takrat začel. Trubar je uporabil to čudovito ime: Slovenci.« Dobili smo slovenski očenaš, ima zasluge, da smo iz naroda postali nacija, da smo končno dobili svojo državo. Že leta 1584 smo dobili celotno Sveto pismo v slovenskem jeziku. Kot 12. ali 13. narod na svetu! Prevedel ga je »najbolj čudežen otrok slovenske zgodovine Jurij Dalmatin«. Smo edini narod, ki ima »svojega reformatorja na evropskem denarju – evrih«. Slovenščina je »moderen jezik«. Žal pa Trubarja »bolj cenijo v tujini, kakor doma«. V Nemčiji so po njem poimenovane ulice, vrtec, »Nemci se identificirajo z imenom Trubar«, so 200 let uporabljali njegov Cerkveni red (Cerkovno ordnungo).
Reformacija je naredila Sveto pismo dostopno vsem ljudem
Ekumenski delavci so spoznali, da tako, kot je bilo nekdaj, ne sme več iti naprej. Zato so leta 1999 v Augsburgu predstavniki katoliške in evangeličanske Cerkve podpisali Deklaracijo o opravičenju po veri. To je bila »najbolj temeljna misel Martina Lutra«. V Augsburgu so drug drugega prosili za odpuščanje tega, kar je bilo v odnosih med tema dvema Cerkvama v preteklosti narobe. »Z Božjo milostjo se ne da barantati,« je posvaril Erniša. »Človekovo dostojanstvo nikoli ne sme biti kupljeno za denar.« Reformacija je naredila Sveto pismo dostopno vsem ljudem. Na gori Sinaj je bilo na dveh kamnitih ploščah človeku povedano, kaj sme in česa ne sme. Teh zapovedi se ne sme relativizirati. Zapovedi, ki veleva počitek v nedeljo, govori o spoštovanju očeta in matere, da ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi. Znanost še ni ustvarila robota, ki bi z nami sočustvoval. Slovenci, tudi kristjani, se ne poznamo dobro, tudi Cerkva pri nas ne. To kaže izjava vodičke po gradu Turjak, da »v Sloveniji ni več protestantizma«. Kako narobe gledamo na drugega, kaže izjava: »Ja, za vraga, pa saj vi tako zgledate kot mi!«
Prekmurščina se danes še uporablja kot bogoslužni jezik
Prekmurci so leta 1721 dobili prevod Nove zaveze iz rok prevajalca Štefana Küzmiča. To jih je okronalo kot Slovence. Dobili so svoj jezik, očenaš, cerkvene pesmi …
Tolerančni patent cesarja Jožefa II. je bil zelo krivičen do prekmurskih protestantov, saj je točno predpisoval, kje in kako smejo zidati svoje molilnice: na močvirnatih tleh, vhod ne sme biti obrnjen na ulico, cerkev morajo zgraditi v enem letu … Določene so bile točne mere, posebna arhitekturna podoba cerkva brez zvonikov. Protestanti pa so se tako znašli, da je šlo več ljudi v cerkev, da so v njej postavili balkone, na katere so šli moški, ženske so sedele spodaj, kar je še danes.
Prekmurščina se danes še uporablja kot bogoslužni jezik. V njej se moli očenaš, veroizpoved, pojejo cerkvene pesmi. Geza Erniša je za konec predavanja zmolil očenaš v prekmurščini. Spomnil je na to, da je bila prekmurščina po drugi svetovni vojni prepovedana v šolah, in si bil, če si kaj rekel v njej, kaznovan. Povedal je tudi, da pripravljajo izdajo evangeličanske cerkvene pesmarice s starimi prekmurskimi nabožnimi pesmimi, dr. Marjeta Humar pa, da imajo na SAZU oddelek za protestantiko in da že leta pripravljajo slovar prekmurskega jezika.
Kristjani moramo iskati skupne korenine in iz teh živeti ter delovati
Mag. Erniša je tudi spomnil, da sta tako Evangeličanska cerkev in katoliška Cerkev pripravili in ob 500-letnici reformacije predstavili dokument Od konflikta do skupnosti, da je sam papež Frančišek lani obiskal Lund na Švedskem, kjer je bil pred 50 leti ustanovljen Svetovni svet Cerkva, opozoril, da je »ekumenizem potreba«, da morajo kristjani »iskati skupne korenine« in iz teh živeti ter delovati. V vsem predavanju ni rekel niti ene žal besede čez katoličane ali katoliško Cerkev. Zbrane je povabil, naj ga obiščejo v Moravcih, da bodo od blizu videli, kako živi in deluje njihova cerkvena občina. Navzoči so bili takoj za to.
Po čem se Evangeličanska cerkev loči od katoliške?
Ima le dva zakramenta (sveti krst in sveto večerjo – evharistijo). Pastorji obhajajo vernike pod obema podobama (kruha in vina). Kristus je v njiju pri evharistiji le simbolično navzoč in ne, kot pri maši, resnično; protestantsko bogoslužje je simboličen način spominjanja Kristusove žrtve na križu. Luter je učil, da je Bog navzoč na skrivnosten način, ko se blagoslavlja kruh in vino. Primož Trubar pa je učil, da je Kristus pri evharistiji resnično navzoč. V tem pogledu se razlikuje od Lutra, ta pa so Kalvina ali Zwinglija. Trubarjevo teologijo, o njej je pri nas največ pisal rajni dr. Rajhman, bo še treba podrobneje raziskati. »To je velik moralni dolg do njega,« je opozoril predavatelj.
Pri mešanih zakonih povzroča težave prejemanje obhajila pod obema podobama (v katoliški Cerkvi običajno le pod podobo kruha).
Evangeličani imajo skupno priznanje grehov in skupno odvezo, katoličani pa posamično.
Imajo tudi žensko duhovništvo. Pri njih ni obveznosti celibata. Cerkve pa priznavajo druga drugi podelitev zakramenta sv. krsta, saj imajo isti obrazec podelitve: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Zakonca se, če nista za skupaj, lahko ločita, in vnovič poročita, pred ločitvijo morata pokazati uradni dokument, da sta ločena. Začeli so že uvajati obred ločitve, da se ne bi razšla v sovraštvu.
Pri spolnih odnosih je dovoljena uporaba kontracepcije, ki se tako uporablja kot načrtovanje rojstev, družine.
Razlika je v gledanju na apostolsko nasledstvo: v katoliški Cerkvi gre po papežih, pri protestantih pa izvira iz Svetega Duha.
