Mag. Jurij Pavel Emeršič sodi v mlajšo generacijo slovenskih zgodovinarjev. Rodil se je na Ptuju, diplomiral na teološki in filozofski fakulteti, njegova magistrska naloga z naslovomSlovenski izseljenski duhovniki v primežu represivnih posegov »ljudske oblasti« s poudarkom na ozemlju Zvezne republike Nemčije pa je bila leta 2010 nagrajena z nagrado Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter s Tomaževo nagrado teološke fakultete. Poučuje zgodovino na Gimnaziji Želimlje, kot publicist pa objavlja v številnih publikacijah. Je član Izvršilnega odbora Krščanskega foruma SDS.
Prihajate s Ptuja, ki je najstarejše slovensko mesto. Je tudi to vplivalo na vašo odločitev za študij zgodovine?
Zagotovo. Že kot otrok sem z očetom, ki se je za hobi in tudi službeno poglabljal v lokalno zgodovino, večkrat šel na ptujsko Panoramo, brskal za rimsko keramiko in na površju našel nekaj lepih odlomkov. Rastel sem v zgodovinsko bogatem mestu ob pravljicah o vitezih, gradovih in zakladih in vse to je bil dober humus za moje kasnejše delo. Kot srednješolec sem se navdušil nad viteškim romanom, prebiral Eschenbachovega Parsivala in ga analiziral na tekmovanju mladih zgodovinarjev. V srednji šoli sem imel tri odlične učitelje zgodovine, ki so krepili moje zanimanje za preteklost.
Ptuj je tudi nekdanji sedež škofije, tam je deloval sv. Viktorin Ptujski, ki velja za enega od slovenskih »prasvetnikov«. Kakšen jezik so govorili prebivalci tedanjega Ptuja? Mi jih imamo tako rekoč za Slovence oz. za svoje daljne prednike.
Romanizirano prebivalstvo je govorilo latinsko z močnim lokalnim vplivom. Na podlagi virov lahko rečemo, da sta se na Ptuju antična kultura in krščansko izročilo ohranila globoko v srednji vek. Gotovo so tudi oni naši predniki. In tudi naši svetniki.
Danes pa je Ptuj po duhovni plati zaznamovan s sv. Frančiškom Asiškim, čeprav je res, da so bratje kapucini pred kratkim župnijo sv. Ožbolta izročili v upravo sosednjim bratom minoritom, ki si s kapucini delijo pravzaprav isto frančiškovsko karizmo.
Ptuj in njegovo zgodovino so zagotovo zaznamovali Frančiškovi bratje. Tudi mene, saj sem dobri 2 leti v srednji šoli preživel pri minoritih, med študijem pa opravil postulat pri frančiškanih in se nato na Sveti Gori pri Gorici odločil za drugačno življenjsko pot. Kljub temu sem kot laik končal študij teologije in zgodovine na ljubljanski teološki in filozofski fakulteti.
Ste član Izvršilnega odbora Krščanskega foruma SDS. Kakšno poslanstvo ima?
Poslanstvo Krščanskega foruma je, da vodstvo stranke in tudi njene člane opozarja na politične teme in probleme, ki posegajo na verska področja, področja krščanske morale, družbenega nauka Cerkve, družinske politike v ožjem smislu itd. In če je treba, pripravi tudi kakšno izjavo za javnost.
Ko je bil Krščanski forum SDS pred časom spet obujen, so mu nekateri očitali poskus oslabitve drugih pomladnih strank glede na to, da je v devetdesetih letih v omenjeni forum prišlo precej članov SDS, ki so po letu 1994 prišli iz SKD. Kako to komentirate?
Krščanstvo je v samih temeljih naše evropske in slovenske kulture. Smešno bi bilo, če bi si poskušala kakšna stranka lastiti ekskluzivno pravico, češ, samo mi lahko nastopamo s krščanskim imenom in vsebino. To bi bilo blago rečeno slaboumno. Krščanske misli, velike kot ocean, se pač ne da ujeti in preliti v majhno luknjo v pesku, če malce parafraziram sv. Avguština. Mislim, da nobenega dobro mislečega človeka ne more motiti, če se znotraj obstoječe organizacije, društva ali stranke manjša skupina vernih poveže, pripravi romanje, bere papeške enciklike, debatira o temah iz cerkvene zgodovine, se sprašuje o duhovni kulturi pri nas …
Kot zgodovinar in publicist se vedno bolj osredotočate na polpreteklo zgodovino. Kaj je razlog za to?
Že v srednji šoli se je moja pozornost vedno bolj usmerjala na sodobnejšo slovensko zgodovino, polpreteklo zgodovino. Pri tem mi je bil zgled moj oče, ki je bil v času komunizma znan ptujski oporečnik, kasneje pa je aktivno sodeloval pri oblikovanju pomladne politične opcije v mestu. Doma smo se takrat zelo jasno pogovarjali tudi o tabuiziranih zgodovinskih temah, ki so pritegnile moje zanimanje. Kot študent zgodovine sem prišel do spoznanja, da je na tem področju velika zgodovinopisna vrzel in velik potencial za neobremenjene zgodovinarje. Navdušilo me je novo široko polje dela. Režimski zgodovinarji so namreč popačili zgodovinsko resnico in celotni zgodovinski razvoj od prazgodovine naprej predstavili vulgarno dialektično. Celotna zgodovina naj bi bila po njihovih razlagah spopad med izkoriščevalci in izkoriščanimi. Tudi šolski učni načrti so vsebovali jasna navodila, da mora pouk zgodovine oblikovati v učencih spoznanje o neprestanem in nezadržnem razvoju človeške družbe od nižjih k višjim oblikam družbeno-ekonomskega življenja. Med učnimi cilji v gimnaziji pa je bilo zapisano, da je naloga pouka zgodovine »da učence oblikuje v zavestne borce in graditelje socializma«. Ko sem pred leti analiziral stare šolske učbenike, sem lahko povsem jasno sledil, kako glavni poudarki narodne zgodovine učenca počasi uvajajo v »epohalno zgodovino NOB« v zadnjem razredu osnovne oziroma srednje šole, obča zgodovina pa je bila le zunanji okvir in dopolnitev za obdobja, ko je dialektični razvoj na Slovenskem »zaostajal«. Absurdno je, da se je takšna razlaga zgodovinskega razvoja zavlekla globoko v čas po osamosvojitvi. DZS je tako še leta 1994 ponatisnila učbenik za 1. letnik gimnazije, v katerem naletimo na zanimiv časovni trak; obdobju kapitalizma sledi po letu 1917 »doba rasti socialističnih sil«, podaljšana globoko v 3. tisočletje. Skratka, ta Avgijev hlev bo treba očistiti. Dela bo verjetno dovolj za več kot eno generacijo zgodovinarjev.
Več: Demokracija
