Medtem ko so bile februarja 2014 oči svetovne javnosti uprte v bleščečo zaključno slovesnost dotlej najdražjih olimpijskih iger v zgodovini, so se nedaleč od mesta Soči odvijali povsem drugačni dogodki. Nekaj mesecev trajajoči pat položaj na Trgu neodvisnosti v središču Kijeva, znanem tudi kot Majdan, ki je dotlej potekal relativno mirno, se je sprevrgel v tragičen in nasilen obračun. Dan pred zaključno slovesnostjo zimskih olimpijskih iger v Sočiju je več ukrajinskih športnikov sporočilo, da na igrah zaradi nasilnih spopadov v Kijevu in iz solidarnosti s protestniki ne bodo več sodelovali. Ko so v svetovno javnost prišle novice o razsežnosti tragedije na Majdanu – v dveh dneh spopadov v središču Kijeva je bilo ubitih več deset ljudi –, sta tako Rusija kot Ukrajina vstopili v novo obdobje. Nezaslišana razsežnost nasilja v Ukrajini in vmešavanje Rusije sta namreč naznanjali konec t. i. posovjetskega obdobja, ki so ga zaznamovali relativno dobri odnosi med največjima državama naslednicama nekdanje Sovjetske zveze, ter nastanek novih (političnih) razmer v regiji, katerih pravi pomen se nam šele razodeva.
Dan po pokolu v Kijevu so ruski državni mediji, ki predstavljajo levji delež tamkajšnjega medijskega prostora, začeli rusko javnost zasipati s stotinami novic, v katerih so svarili pred »vzponom nacizma v Ukrajini«. Čeprav je jasno, da je skrajna desnica na majdanskih protestih v določeni meri dejansko bila prisotna, pa je bilo poročanje o njenem obsegu in vlogi v kijevskih protestih ne le prenapihnjeno, temveč včasih celo povsem izmišljeno. In takšnih novic je bilo ogromno: ruski mediji so npr. prikazovali posnetke neidentificiranih oseb, ki so trdile, da so begunci iz vzhodne Ukrajine, katerih število naj bi po izračunu ruskih medijev do konca lanskega februarja naraslo na 675.000. Danes sicer vemo, da je na vrhuncu vojaških spopadov poleti 2014 – torej nekaj mesecev po omenjeni trditvi ruskih državnih medijev – na tisoče Ukrajincev zares prebegnilo prek ukrajinsko-ruske meje, in sicer zato, da bi ubežali vojaškim spopadom v regijah Doneck in Lugansk, toda z isto mero gotovosti lahko tudi trdimo, da takšno število v začetku marca še ni bilo realno. Ocen ruskih medijev ni potrdil nobeden neodvisni vir, prav tako pa ostaja skrivnost, na podlagi česa so do takšnih številk sploh prišli. Kljub temu pa so poročila o domnevnem eksodusu iz vzhoda države med nekaterimi deli prebivalstva vzhodne in južne Ukrajine uspela zasejati strah, čemur so gotovo pripomogli tudi vseprisotni ruski mediji, ki so vzhodnoukrajinskemu prebivalstvu stalno zatrjevali, da prihajajo »kijevski nacisti«.
»Preprečevanje majdanskega scenarija«
Posledice negativne propagande, naperjene proti ukrajinskim protestnikom, so se nemudoma čutile tudi v ruski notranji politiki. Po izbruhu krimske krize je Vladimir Putin v enem svojih televizijskih nastopov kritiziral »peto kolono« in »narodne izdajalce«, ki naj bi s pomočjo tujih vlad Rusijo spodjedali od znotraj. Po Putinovem nastopu so številni oblasti naklonjeni televizijski voditelji in aktivisti jeli zatrjevati, da je Putin s tem imel v mislih rusko opozicijo in človekoljubne organizacije. Predstavljali naj bi namreč grožnjo ruski nacionalni varnosti, prav tako pa naj bi želeli ponoviti »majdanski scenarij« v Moskvi.
Putinovemu zgledu je sledil tudi ruski parlament. Dumo so kritiki Kremlja že dolgo ironično označevali za »poblaznele tiskarje«, saj je znana po tem, da vseskozi sprejema nove represivne zakone. Toda leta 2014 so ruski poslanci dosegli novo, še nedoseženo razsežnost orwellovske zakonodaje.
Ruski zakonodajalci so tedaj pod drobnogled vzeli medmrežje, kjer so ljudje še pred nekaj leti lahko svobodno izražali svoje mnenje. Junija 2014 je duma uzakonila petletno zaporno kazen za »spodbujanje k ekstremizmu« na spletu. Definicija pojma »ekstremizem« je v ruski pravni tradiciji postala tako medla in nejasna, da bi vanj lahko padla vsaka kritika, ki postavlja pod vprašaj poštenost ali dobronamernost političnih ustanov. Doslej je bilo zaradi domnevnega ekstremizma na spletu izpostavljenih nadlegovanju že kar nekaj oseb, še pomembneje pa je to, da se večina uporabnikov interneta raje odloči za samocenzuro in raje dvakrat premisli, preden kaj objavi na blogih ali družabnih omrežjih.
Duma je sprejela tudi nove, drakonske zakone, ki zadevajo ne samo tiste, ki bi želeli svobodno izražati svoje mnenje na spletu, temveč tudi tiste, ki bi želeli svoje mnenje s protestom izraziti na ulicah. Poslanci so namreč po potrebah vladajočih ukrojili zakon, ki je sicer značilen za rusko pravno tradicijo: oseba, ki se »nedovoljenih demonstracij« udeleži več kot dvakrat v obdobju 180. dni, se sedaj lahko kaznuje z visoko denarno kaznijo in celo z zaporno kaznijo do 5 let. Pojem »nedovoljene demonstracije« so ruske oblasti iznašle na začetku tega tisočletja, ko so se majhne skupine kritično mislečih državljanov prvič podale na ulice, da bi izrazile svoje mnenje. Čeprav je ruska ustava zelo liberalna, kar se tiče svobode zbiranja, si oblasti ustavo in tozadevne zakone razlagajo na zelo nenavaden način: sicer povečini simbolično gesto prijave demonstracij pri pristojnih upravnih oblasteh so spremenili v zapleten birokratski postopek. Formalnost, ki je sicer običajna tudi drugod po svetu, se je v zadnjih 10. letih v Rusiji sprevrgla v pravi boj z oblastmi, kjer so možnosti, da bi pobudniki dejansko dobili t. i. »dovoljenje za shod«, zelo majhne. Ravno zato številni ruski protestniki pogosto sploh ne čakajo na dovoljenje oblasti, temveč se raje podajo na ulice in uveljavijo svojo ustavno pravico do »miroljubnega in neoboroženega zbiranja, shodov, srečanj, demonstracij, pohodov in stavk«. V takšnih primerih je pogosto posredovala policija in množico protestnikov preprosto razgnala. Toda šele od leta 2014 je prvič po razpadu nekdanje Sovjetske zveze postalo mogoče, da oseba, ki se udeleži miroljubnega javnega shoda katerekoli vrste, pristane za rešetkami. In če vas zalotijo dvakrat v razdobju 180. dni, lahko tam ostanete kar 5 let. Pisci nove, drakonske zakonodaje so akt utemeljili z izjavo, da so takšni ukrepi nujni, če želijo preprečiti, da bi se protesti, podobni tistim v Ukrajini, razširili tudi v Rusijo.
Poslanci prav tako niso zamudili priložnosti, da bi svojo zagnanost dokazali tudi na ideološki fronti. Aprila 2014 je duma namreč ponovno oživila zakonski osnutek, ki kriminalizira »rehabilitacijo nacizma«. Ko je Putin sprejeti zakon potrdil in je ta stopil v polno veljavo, je »rehabilitacija nacizma« postalo kaznivo dejanje, ki se kaznuje z denarno kaznijo do 8.000 dolarjev ali triletno zaporno kaznijo. Četudi podobni zakoni, ki urejajo svobodo govora glede dogodkov v 2. svetovni vojni, obstajajo tudi v drugih evropskih državah, je ta v Rusiji, prav tako kot vsi tamkajšnji represivni zakoni, še posebej nejasno formuliran. Poleg kriminalizacije zanikanja dejstev, ki so bila dokazana na nürnberški sodnih procesih leta 1945, je ruska zakonodaja uzakonila zaporne kazni za »širjenje očitno lažnih informacij o aktivnostih Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno«. Glede na to, da je ruska politika naklonjena konstantnim novim razlagam zgodovine ter da svoji interpretaciji preteklosti želi zagotovi mesto v uradno odobrenih zgodovinskih knjigah, se je sedaj razširil tudi strah, da bi se celo poklicni zgodovinarji lahko znašli pod pritiskom, že če bi zgolj omenjali vojne zločine in grozodejstva, ki jih je med vojno zagrešil Stalinov režim.
Več lahko preberete na razpotja.si.
