“Odšli smo, da bi prišli nazaj.” Tako je – sodeč po spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve, na sprejemu ob dnevu državnosti v Beogradu dejal zunanji minister Žbogar. Povedal je, da je prav na ta dan pred dvajsetimi leti zapustil Beograd, da bi se v Ljubljani udeležil slovesne razglasitve samostojnosti. Dvajseta obletnica je priložnost za razmislek o pravilnosti izbrane poti; Slovenija ima veliko razlogov, da je ponosna na prehojeno pot. Narejen je bil tudi krog v odnosih z regijo, je dodal minister in zaključil z gornjim citatom.
V Sloveniji imamo včasih opravka tudi z nadutim, šovinističnim odnosom do Balkana, čeprav se zdi, da je večinsko mnenje vezem z državami nekdanje Jugoslavije naklonjeno. Toda kakšne naj bodo te vezi in kaj natančno pomeni, “da prihajamo nazaj”? Kam prihajamo?
Ali Slovenija “prihaja nazaj” kot zgled uspeha državam nekdanje Jugoslavije? Ali Slovenija “prihaja nazaj” kot njihov zaželeni mentor, podpornik, zaveznik? Ali Slovenija “prihaja nazaj”, da za svojo pravilno držo dobi potrdilo od tistih nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so se v devetdesetih letih prepustile nacionalizmu in vojni? Ali Slovenija torej “prihaja nazaj “kot voditeljica?
Pred kratkim sem na tem mestu komentiral prizadevanja nekaterih krogov v Sloveniji, da bi na nacionalni televiziji uvedli programe v jezikih priseljencev iz drugih držav nekdanje Jugoslavije. Mojim pomislekom, da to ne bi prispevalo k nacionalni koheziji, ki jo danes tako poudarjajo nekoč tako evro-federalistično entuziastične zahodno-evropske države, je naletel na komentar, češ, naj si za vzgled vzamem britanski BBC. Toda BBC oddaja programe v tujih jezikih v tujem, ne domačem etru. Bi Slovenija zmogla projekt oddaj v jezikih držav nekdanje Jugoslavije, ki bi jih oddajala v njihov eter? Ali ne bi bil to odličen primer “prihoda nazaj”?
Potreba po širšem identifikacijskem okvirju
Dejstvo je, da tako majhna nacija kot je Slovenija potrebuje širši identifikacijski okvir. Sam menim, da je za Slovenijo tak okvir Evropska unija, Evropa. (Tak okvir bi bil tudi edino pravo zdravilo za vzpon populističnih strank, ki zagovarjajo evro-skepticizem in zaprtost vase.) “Jugo-nostalgija”, ki smo ji priča v Sloveniji ima poleg skrite politične agende tudi povsem nedolžni izvor v omenjeni potrebi po širšem identifikacijskem okvirju. Generacija, ki je zrasla po osamosvojitvi je v odsotnosti državljanske vzgoje za zdravo domoljubje (za katero naša levica meni, da je preživelo, nazadnjaško, desničarsko) pač “prijela” na trnek “jugo-nostalgije”, ki obljublja divje in poceni vikende v Sarajevu, Beogradu in drugod. Ta generacija ne samo da ne ve skoraj nič o kršenju človekovih pravic v nekdanji Jugoslaviji, srbskem nacionalizmu in krvavi vojni v Bosni, ampak tudi ne o tem, da so njihovi starši morali artefakte normalnosti (CD-je, hi-fi tehniko, modna oblačila ipd.) v Slovenijo prinašati ali celo tihotapiti iz Avstrije in Italije.
V iskanju širšega identifikacijskega okvira je območje nekdanje Jugoslavije legitimen in – zaradi sedemdesetletne skupne politične zgodovine, jezikovnih in sorodstvenih vezi – do neke mere tudi naraven in pričakovan okvir. Ne pa tudi edini. Ista politika, ki tako propagira povezovanje z državami nekdanje Jugoslavije (tudi z gospodarskim argumentom), rada primerja Bruselj z nekdanjim Beogradom, je do Evropske unije hladna, za Srednjo Evropo in naše povezave z Avstrijo in Češko pa skoraj povsem brezbrižna. (Zaslediti je bilo moč le nekaj previdnih namigov predsednika Türka v to srednje-evropsko smer, a brez pravega nadaljevanja.)
Zakaj pa ne “prihod nazaj” v območje nekdanje avstro-ogrske monarhije?
Ali je bila slovenska izkušnja z obema Jugoslavijama toliko boljša, da avtomatično izključuje druge opcije za prioritetno povezovanje, za širši identifikacijski okvir? Ali se pri nas ne kadi iz nedeljskih miz goveja juha z rezanci, ali se ne jedo klobase in ali se ne sladkamo s štruklji, štrudlji in cmoki? Da, jemo tudi čevapčiče in bureke – tako kot v Zahodni Evropi kebabe.
Rado se poudarja več stoletno avstrijsko nadvlado, avstrijsko-nemški nacionalizem devetnajstega stoletja in neslavno vlogo Avstrijcev v nemški okupacijski vojski med drugo svetovno vojno (kar je vse pravilno), toda Slovenci smo bili tudi žrtev dveh jugoslovanskih diktatur, kraljeve in Titove, ter slednjič tudi agresije JLA, ki je delovala po diktatu srbskih nacionalistov. Seveda agresije JLA na Slovenijo ne moremo primerjati z okrutnostjo nacističnega okupatorja, toda to, kar je srbska soldateska počela v BiH nad Muslimani, je primerljivo tudi z nacisti, kar dokazuje navsezadnje tudi mednarodni pregon teh dejanj, po vzoru Nürenberga. Teh osnovnih resnic o konfliktu v nekdanji Jugoslaviji Slovenija ne bi smela pozabiti; oblikovati morajo tudi njeno zunanjo politiko. Kakor tudi dejstvo, da Slovenija pri državah nekdanje Jugoslavije ni sprejeta kot voditeljica, kvečjemu kot koristna zaveznica, ki pa se je sedaj Hrvaška in nekoliko kasneje Srbija nadejata prehiteti po geopolitičnem vplivu. Njihova zavezništva z nami so torej začasna in pragmatična. Takšna bi morala biti tudi naša.
Razlika med navzočnostjo v regiji in med biti del regije
Resna slovenska (zunanja) politika zato potrebuje trezen preudarek, v kateri širši identifikacijski okvir se bo umeščala Slovenija. Nekritična, emocionalna “jugonostalgija” ter avtomatičen povratek na območje nekdanje Jugoslavije po liniji najmanjšega odpora (drugje nekonkurenčnih izvoznikov) sta lahko za nacijo dolgoročno škodljiva. Konec koncev bo umirjanje območja Jugo-vzhodne Evrope trajalo vsaj še kaki dve desetletji; to bo zato čas priložnosti, toda tudi čas, ko bo območje še naprej izven osrednjega koncentričnega kroga evropske stabilnosti in blaginje. Slovenija mora jasno razlikovati med navzočnostjo v “regiji” in med biti del “regije”.
Foto: MZZ
