Druga petletka odpovedana in druge zgodbe leta 2012

Menda je bilo za tvit leta izbrano preprosto Obamovo sporočilo Four more years. Slovenska politična novica leta 2012 je podobna, a drugačna. Druge petletke Danila Türka ne bo.

Kdo bi si mislil? 

Kdo bi si lahko to mislil v začetku leta? Ne le Borutu Pahorju, tudi komu drugemu nismo pripisovali skoraj nobenih možnosti proti nespornemu favoritu in branilcu naslova. Celo danes je težko odgovoriti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Je Danilo Türk izgubil ali je Borut Pahor zmagal? Do neke mere oboje. Türkova socialistična psevdomonarhičnost je pač trčila ob izrazito ljudsko Pahorjevo kampanjo. Kljub temu ostaja dejstvo, da predsedniških volitev prvič ni dobil kandidat z blagoslovom široke koalicije nacionalnega interesa. Kar je prelomno. Vrhu tega se je dosedanjemu predsedniku ob nižji volilni udeležbi običajne maščevalo njegovo večletno vztrajno brcanje v vsaj tretjino volilnega telesa.

Dobre novice za koalicijo 

Drugo presenečenje leta je navsezadnje vladna koalicija. Pred letom dni je malo stvari kazalo, da bi lahko bil Janša vnovič slovenski premier, in ko je to postal, se je njegov kabinet večkrat znašel na robu obstoja. A po nekako enajstih mesecih je vladna ekipa precej trdna in pri sedanji sestavi parlamenta dejansko kljub heterogenosti ni posebej ogrožena. Očitno ji je uspelo prebroditi tudi krizo, ki so jo sprožili protesti v zadnjem mesecu in pol. Drugo vprašanje je kajpak, ali je raznorodna Janševa druščina dejansko zmožna izpeljati premike, h katerim se javno zavezuje. Ravno tako utegne biti božično premirje kratke sape, če zlasti največja vladna stranka ne bo znala primerno upoštevati sporočila pristnega dela protestov. Več dialoga in več sočutja z najbolj prizadetimi zaradi reformnih ukrepov mora postati osnovno vodilo v novem letu.

Cerkev na zatožni klopi 

Težko leto je po drugi strani za Katoliško cerkev na Slovenskem, predvsem za cerkveno hierarhijo. Na zunaj je padla predvsem na izpitu komuniciranja z javnostjo, kjer se ni hotela nič naučiti od izkušenj drugih krajevnih cerkva in je ostala zaprta v slonokoščeni stolp nezmotljivosti, dokler ni bilo prepozno. V ozadju se seveda skrivajo globlje stvari, predvsem spoznanje, da ni katoliška skupnost zlasti v vrhovih v nič boljši kondiciji kot družba v celoti. Da se je ujela v iste pasti in da se enako kot družba ni uspela posloviti od očitno preveč udobne preteklosti. Marsikateri nujni proces jo tako še čaka. Zato razlog za veselje tudi ni uspeh njenega vidnega predstavnika, ki je svojo priložnost zapravil že konec devetdesetih, v tipičnem šentflorjanskem spopadu za oslovo senco (oziroma za kardinalovega potomca), čeprav je nesporno dvignila načeto samozavest slovenskih katoličank in katoličanov, ampak polne cerkve med božičnimi prazniki. Ki pa so tudi obveza.

Stran od resničnosti 

Kakor se je njihov vodilni predstavnik z neverjetno objestnostjo spustil v omenjeni šentflorjanski boj na vse ali nič, pri čemer pa ni računal, da ima na drugi strani medijskega profesionalca, je bilo iztekajoče se leto navsezadnje porazno za večino vodilnih tiskanih medijev. Zopet ni najhujše, kar se jim je zgodilo, neuspeh v petelinjenju za prestiž. Najhuje je, da niso sposobni resne diagnoze o tej družbi kot celoti. Saj zaradi prevlade predsodkov vidijo zgolj njen del, tistega, ki ga hočejo videti. Tako niso hoteli ali zmogli razumeti kompleksnosti izida zadnjih parlamentarnih volitev in so s svojo izključujočo interpretacijo nekatere manjše stranke naravnost pognali v naročje sedanje koalicije. Vprašanje je, ali so s svojo skoraj enoglasno podporo, predvsem pred drugim krogom, koristili poražencu predsedniških volitev. Vrh je njihova odtujenost od resničnosti dosegla s pisanjem o protestnem valu. Dejanski dogodki so se v predstavah mnogih pomešali z vzorci od drugod, ki niso imeli s slovenskim dogajanjem nič skupnega, z nekaj cenenimi udarnimi parolami in s čisto fikcijo. Znova se je treba vprašati, ali je bilo to avtentičnim prvinam gibanja v prid.

Ampak ne glede na vse povedano in ne glede na žalostno dejstvo, da je bilo odhajajoče leto za številne Slovenke in Slovence res slabo, je nemara prav pogled v brezno, ki bi se lahko odprlo, marsikoga streznil. Od tod pa ni daleč do spoznanja, da je družba, kakršna pač je, z vsemi svojimi napakami in z vsemi svojimi ljudmi pač edina, ki jo imamo. Tudi sam se bom v letu 2013 to trudil bolj upoštevati.

Foto: Radio Ognjišče