Kot je to po revolucionarnih spremembah več ali manj avtomatično, so bili nujni spremljevalci novega družbenega reda v Sloveniji/Jugoslaviji po drugi svetovni vojni težka in pogosto kruta merjenja moči, krivice, kazenske akcije, maščevanja, predvsem pa brezobzirno zmagovalno sodstvo in prevejani poskusi razširitve oblasti. To je pahnilo mnogo ljudi, ki so že med vojno skusili strahote, v morje trpljenja, groze in smrt.
Eno od najtemnejših poglavij v tem odseku slovenske zgodovine predstavlja usoda slovenskih domobrancev oz. pripadnikov Slovenske narodne vojske, ki so bili, v kolikor se jim je uspelo se rešiti na področje britanske cone na Koroškem, vrnjeni komunistični Jugoslaviji. Dejstvo je – in temu ni več mogoče utemeljeno ugovarjati – da so Britanci leta 1945 Rdeči armadi predali 40.000 Kozakov in jugoslovanskim komunistom izročili 30.000 mož, ki so se borili proti Titu, med njimi tudi kakih 10.000 domobrancev, torej pripadnikov Slovenskega domobranstva, ter jih s tem prepustili kruti usodi. Vendar je ravnanje Angležev le ena stran te tragedije. Druga kaže ravnanje komunističnih oblastnikov v Jugoslaviji, ki so izročene brez sodbe poslali v smrt.
Glede na to, da je polpretekla zgodovina še vedno del današnje politike v Sloveniji, je potrebno, da se v teh dneh spomnimo kršitev elementarnih človekovih pravic takoj po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji, predvsem tudi za to, ker nekateri še vedno nočejo sprejeti resnice. Predsednik veteranske organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v nasprotju z dejstvi še vedno trdi, da so bili od Angležev vrnjeni domobranci zaslišani in obsojeni. Režimski jurist in dolgoletni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani Ljubo Bavcon pa je zavajal s trditvijo, da izročitev jugoslovanskih enot že zato ni kršitev mednarodnega prava, ker so jih zavezniki vrnili na podlagi sklepov velikih sil sprejetih v Moskvi, Teheranu, Jalti in Potsdamu. Kot pravnik prav gotovo ve, da v nobeni od teh pogodb ni niti besede o vračanju Jugoslovanov. Pomembno je, da trditve, ki ne temeljijo na dejstvih, končno pristanejo na smetišču zgodovine.
Nicolaj Tolstoj je v intervjuju povedal, da je po objavi knjige The Victims of Yalta [Žrtve Jalte] nenadoma spoznal, da obstaja povezava med izročitveno prakso Sovjetov in Jugoslovanov in da tragedije izročitve Jugoslovanov ni moč razumeti, če ne razumemo tudi te povezave, vključno z vsemi zarotami. »Seveda je primer Jugoslovanov na nek način še bolj oprijemljiva zarota,« je Tolstoj dodal, »ker Jaltska pogodba z njimi ni imela absolutno nič opraviti.« (Close Designs and Crooked Purposes. Forced Repatriations of Cossacks and Yugoslav Nationals in 1945, Centre for Research into Post-Communist Economies, št. 16, str. 14)
Domobrance, ki so jih preko Podrožce in Podgorja prepeljali v Jugoslavijo, so najprej spravili v taborišča v Kranju, Škofji Loki in Šentvidu nad Ljubljano. Tisti, ki so jih poslali nazaj preko Pliberka, so z vlakom preko Slovenj Gradca prispeli do Mislinje, od tam peš do Velenja, nato z vlakom do Celja in od tu v Teharje, ali preko Maribora in Celja v Teharje. Po vseh doslej znanih podatkih, so več domobrancev pripeljali v Teharje kot v Šentvid.
Že med transportom so domobranski vojaki doživljali strahote. Po izjavah prič so na vmesnih postajah z vlaka vlekli može, predvsem častnike in jih takoj pomorili. Tudi v zbirnih taboriščih so takoj iskali častnike. Nekaterim med njimi je uspelo, da so si pravočasno potrgali oznake. Partizani, predvsem agenti OZN-e so prečesali taborišča in iskali osebe, ki so jih poznali. Tiste, ki so jih prepoznali, so takoj pretepli. Marsikdo je že takrat izginil za vedno, marsikoga so umorili iz osebnega maščevanja.
Že po surovem sprejemu v taboriščih so domobranci slutili, kaj jih čaka. Niso jim pobrali samo vse vredne predmete, ampak tudi obleke, ki so jih prinesli s seboj, perilo in vso hrano. Pogosto so jim vzeli tudi obleko, ki so jo nosili na sebi – na primer če je kdo imel boljše čevlje, ali če so bile kateremu od partizanov, ki so pobijali, všeč določene srajce, suknjiči ali hlače. Tudi oskrba je bila bedna in ni krila najnujnejšega. Ujetniki so na dan dobili eno ali dve mali malici: nekaj juhe, krompirja, zelja. Pogosto je v motni vodi plavalo nekaj nedoločenega. O kakšni higieni sploh ni bilo govora.
V taboriščih so prišle domobrance razdelili v tri skupine. V skupino A so prišli mladoletniki, v skupino B tisti, ki so bili mobilizirani še leta 1945, ostali v skupino C. Vso skupino C in večino skupine B so takoj pomorili. Mladoletnike so sicer odpustili, vendar mnogi niso prišli domov, ker so jih med potjo pomorili.
O usodi zajetih domobrancev je odločalo jugoslovansko partijsko in državno vodstvo
O usodi zajetih vojakov (domobrancev itd.) je v ozadju gotovo odločalo jugoslovansko partijsko in državno vodstvo. Po izjavi Alberta Svetine, ki je bil od maja 1944 namestnik Ivana Mačka, so sklenili, da bodo likvidirali sovražnike, to se pravi politične nasprotnike, potem, ko je bil Maček maja 1944 pri Titu v Drvarju. Zelo jasno je povedal Tito 26. maja 1945 v govoru z balkona ljubljanske univerze:
»Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Izvajanje takih odločitev pa je bilo prepuščeno v primeru Slovenije slovenskemu Politbiroju, slovenski OZN-I in enotam KNOJ-a.
Žrtvam so roke na hrbtu zvezali z žico, navadno s telefonsko žico, in zvezali po dva skupaj. Nato so jih zmetali na tovornjake, med vožnjo pa surovo pretepali in brcali. Včasih so jih kot polena naložili drug na drugega, ali pa so skupaj stisnjeni morali klečati. Na enem tovornjaku so pogosto prepeljali 50 ali več oseb.
Medtem ko so pri množičnih pobojih maja 1945 uporabljali strojnice, so junija ubijali po znani metodi NKVD večinoma s strelom v tilnik. Maja so žrtve še smele biti oblečene, nato se je spremenilo tudi to. Ko so smrti zapisani prispeli na morišče, so se navadno morali sleči do golega. Le redko so smeli obdržati kak kos perila. Obleke so prepeljali v Ljubljano na sejmišče in jih tam spravili v skladišča. Nato so žrtve odpeljali kakih 100 do 200 metrov naprej do jame. Medtem so jih, kot že prej med potjo, kar naprej pretepali. Večinoma so žrtve morale stopiti pred jamo. Potem so jim orožje pritisnili na glavo ali tilnik in sprožili. Včasih so tudi cele skupine žrtev pokosili z brzostrelkami.
Slovenija je posejana z množičnimi grobovi
Do sedaj je evidentiranih 420 množičnih grobov. Poznamo več kategorij grobov:
- kraške jame, na primer na področju Kočevskega roga
- zapuščeni rudniški jaški, v katere so metali trupla umorjenih (predvsem na področju Laškega – npr.Huda jama–, Hrastnika, Trbovelj).
- protitankovski jarki, ki so jih ob koncu vojne izkopali Nemci, so po vojni služili kot jame za trupla pri množičnih pobojih (med Brežicami in Dobovo, ko tudi – dolgi več kilometrov – pri Teharjah, dalje v Bistrici pri Sotli, takrat Sv.Peter pod Svetimi gorami in v Teznu pri Mariboru)
- izkopane jame, ki so še največkrat služile kot množični grobovi, na gozdnih jasah, ali na travnikih ob robu gozdov. Najdemo jih po celi Sloveniji, na gornjem Pomurju in Štajerskem – tu predvsem na področju Celja in na Pohorju – na Gorenjskem pri Jesenicah, v Novi Gorici, Tolminu, Prevaljah itd.
Nekaterim je uspelo pobegniti. Janez Zdešar, ki je po vojni študiral teologijo in postal izseljeniški duhovnik, je bil konec maja 1945 kot domobranec 47. čete udarnega Rupnikovega bataljona vrnjen iz Vetrinja prek Pliberka v taborišče Teharje. Dodeljen je bil v skupino C, ki je bila določena za poboj in domala cela pomorjena. Pred smrtjo je 21. junija z desetimi sozaporniki domobranci pobegnil iz taborišča. Od teh so se samo štirje rešili: on sam, Ivan Korošec, Lojze Debevec in Tone Švigelj. Prebil se je do Ljubljane, se skrival pri usmiljenkah v Zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski cesti in potem po nekaj mesecih uspešno prestopil mejo v Avstrijo. O vsem tem je zapustil spomine, prav tako kot tudi Ivan Korošec.
Karlu Ceplu, članu neke nekomunistične odporniške skupine proti nemškemu okupatorju, je na Pohorju uspelo zbežati pred likvidacijo. Drugi so se osvobodili tudi iz jarkov v Kočevskem rogu, tako Franc Dejak, Marjan Zajec in Franc Kozina, ki so svoj beg tudi opisali. Pravočasno so skočili v jamo in padli na trupla že umorjenih. Na njih so kar naprej padala trupla. Vse je bilo krvavo. Poročali so, da je bilo v jami še več žrtev, ki so še nekaj časa živele. Ponoči jim je uspelo, da so se rešili iz množičnega groba, potem so se dalj časa skrivali – Dejak kar tri leta – in končno ilegalno zbežali iz Jugoslavije.
S poboji domobrancev komunisti v kali zatrli vsak potencialen odpor prebivalstva
Te barbarske – tudi po higijenskih merilih neodgovorne – usmrtitve in „pokopi” so povzročali velike težave. Že poleti 1945 so trupla v „Brezarjevem breznu” pri Podutiku zastrupila izvir Drgomaš. V potoku Glinščici je tekla zastrupljena voda, živina je ni hotela piti ali pa je zbolela in nekaj ljudi iz okolice je prestalo nevarne zastrupitve. Trupla so morali izvleči iz jame in zakopali so jih nedaleč od tam. To delo so morali opraviti nemški ujetniki; za njimi se je izgubila vsak sled. Tudi v Strnišču so morali naknadno na trupla nametati zemljo in apno. Podobno se je dogajalo v Teznem pri Mariboru in Slovenski Bistrici. Tudi pri množičnih grobovih v Kočevskem rogu so morali ukrepati, da so pregnali neznosen smrad in nevarnost okužbe. S pomočjo nemških ujetnikov so množične grobove zazidali z gramozom in kamni.
Tudi Titove čete so vezala pravila mednarodnega vojnega prava, kot piše pravnik Dieter Blumenwitz, »katere kršitve se lahko preganjajo kot kazniva dejanja zoper človečnost. […] Načrtno preganjanje in likvidacija delov prebivalstva izpolnjuje objektivni dejanski stan 2.člena Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.« (Blumenwitz, Okupacija in revolucija v Sloveniji, str. 174) Ker pa v konvenciji, ki je bila sprejeta 9. decembra 1948, poleg uničenja narodnostne, etnične, rasne in verske skupine ni bilo navedeno tudi uničenje političnih skupin – Stalin je to preprečil –, v tem primeru ne moremo govoriti o genocidu po veljavnem mednarodnem pravu. Dejstvo pa je, tako Blumenwitz, da so bili »ukrepi komunistov naperjeni proti političnim nasprotnikom vseh barv in so služili temu, da so z zastraševanjem v kali zatrli vsak potencialen odpor prebivalstva oz. kolikor le mogoče onesposobili politično opozicijo.« (str. 158)
