Dr. Andrej Mihevc, krasoslovec, speleolog Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, zaneseno pripoveduje žive zgodbe o našem »imenitnem« krasu. Ko opazuje in tipa steno ali tla jame, bere in pripoveduje zgodbo o njenem življenju. Logatčan, ki so ga že od malega zanimale domače jame in domače skrivnosti o njih, pa hrani tudi številne temne jamske zgodbe. Toda o njih pove le drobce. Zgovorne.
…
Zgodovino jam znate brati z jamskih sten in tal. Kako ste kot speleolog prebrali brezno Martinove Hrastnice na Postojnskem, ki je bilo prvo na vrsti?
Postojnski jamarji so sredi osemdesetih let jamo iskali zaradi nepopolnih podatkov o njej. Kljub dobremu opisu njene lege je niso našli. Zasuti vhod vanjo jim je pokazala domačinka, ki je bila po naključju v bližini. V ozkem vhodu je bila zagozdena skala in na njej nametane smeti, dračje in prst. Okrog vhoda so še danes vidni sledovi kopanja plitve prsti. V jami so videli več človeških kosti in lobanj, veliko živalskih kosti in smeti. Kasneje so jim domačini rekli, da so partizani po koncu vojne v jamo vrgli več nemških vojakov.
Zaradi kosti in neprijetne atmosfere okrog jame tedaj, med njimi je bil tudi Jurij Hajna, sodelavec inštituta, niso izmerili. O tem Hajna ni veliko govoril. Pokazal mi je, kje je jama, in z bratom sva jo obiskala leta 1997. Kosti sva zložila na nekoliko višjo skalno polico, da ne bi propadle ali se zmešale z odpadki. Med kostmi sva našla srebrno verižico z obeskom, svetinjico s Svetih Višarij. To pomeni, da so bili izropani in v jamo odvrženi goli.
Identifikacija žrtev je tako nemogoča, nekoliko laže pa je z identifikacijo storilcev. Vsaj eden je moral biti domačin iz Bukovja, le on je poznal mali vhod v jamo. Le domačin je kasneje lahko »skrbel« za jamo. Ta skrb tudi kaže, da žrtve v jami niso nemški vojaki, temveč domačini iz bližnje ali daljne okolice. Razkritje njihovega groba bi bilo namreč dosti bolj neprijetno kot razkritje groba nemških vojakov. Kamen, ki ga je zagozdil v vhod, je moral privleči od daleč, saj je v bližini jame površje brez večjih skal. Nanjo je nametal veje, ob robu brezna pa narezal rušo in z njo zakril vhod. Zemlja pa se je posipala mimo skale, zato je moral na vhod nametati še vej in zemlje. Od daleč je do jame nosil skromne smeti v plastičnih vrečkah. Morda je že umrl, saj so zadnje smeti stare in po sredini osemdesetih ni več poskušal skriti jame.
Kdaj, kako ste se prvič srečali s človeškimi ostanki v jamah?
Z mojo drugo ali tretjo jamo, nekje leta 1968. Starejši jamarji so mi povedali, tam pa tam so kosti, šli smo noter in jih pogledali. Takrat smo o tem govorili le z ljudmi, ki smo jim zaupali. Predsednik našega Jamarskega društva Logatec Viktor Verbič je leta 1958 z jamarji vstopil v jamo, v kateri je bilo na desetine okostij. Ker je vedel, da se bo razvedelo, in da ne bi bilo videti, kot da so to skrivali, je šel na policijo in povedal. Klicali so ga na zaslišanja v Ljubljano. A o tem ni hotel dosti govoriti; rekel je samo, da je bilo zelo zoprno. Leta 1971 smo v neki jami našli nekaj okostij v obleki. Kolega je našel srebrno cigaretnico, v njej so bili trije podpisi, eno ime pa je bilo vgravirano s stilskimi črkami. Sklepal sem, da so trije prijatelji cigaretnico podarili četrtemu. Zanimalo me je, kdo je bil njen lastnik. Po dvajsetih letih sem poslal fotografijo te cigaretnice komisiji za povojne poboje v občini Ajdovščina. Nekaj let, morda deset, se ni zgodilo nič. Potem me je nekega dne poklical dr. Tine Velikonja in je to zgodbo kasneje tudi objavil. »To je bila cigaretnica mojega strica. Tisti trije pa so mu jo podarili.«
Tako je našel grob svojega strica, ki je živel, bolje, se skrival v Ljubljani. Na Predmeji pa so takrat Nemci požgali hišo. Stric se je vrnil, da bi staršem pomagal popravljati hišo. Lokalna OF ga je odpeljala in ni se več vrnil.
Kateri zapisnik iz katastra jam je prvi, ki poroča o ostankih človeka v jami?
Prvi zapisek o človeku v jami je decembra 1945 naredil Egon Pretnar, ki je delal v tej sobi. Opisal je, kako je šel s prijateljem, tudi biologom, v Logarček pri Lazah. Tam sta našla moško truplo z razbito lobanjo, po kmečko oblečeno. Pobrala sta klobuk s pripetimi značkami. Šla sta v gostilno, pokazala klobuk, a nihče ni nič prepoznal ali kaj vedel. Ko sem prvič videl ta zapisnik, leta 1980, sem nekoga o tem vprašal, pa mi je takoj povedal, da je bil to ta in ta. Štirideset let potem se je vedelo, takrat pa ne. Potem so šli noter s policijo, a trupla ni bilo več. Možak, ki so ga vrgli v jamo, se je bal. Vsa vas je bila rdeča, on pa ni bil, pa je šel k bratu v Ljubljano. Ni si upal vrniti v Laze, k družini, na svojo kmetijo. Za božične praznike se je odločil. Od železniške postaje do Laz ni kilometer, ampak ni prišel. Takih zgodb je, kolikor hočete. Poslušam jih od leta 1965. Slišal sem jih na stotine, a tako to je.
Potem pa so odkrili Hudo jamo. Obiskal sem ta rudnik. To je bilo nekaj dni po Türkovi izjavi, da je to drugorazredna tema.
Dva moja strica so v noči s 5. na 6. junij 1945 pripeljali s Teharij. Že junija 1945 so s Teharij spuščeni mladoletni Logatčani, ki so ju poznali, rekli starim staršem: ne jih čakat. Niso rekli: ubili so jih. Ne jih čakat. In povedali so, da so jih tisto noč vozili v Hudo jamo. Moja stara mama ni nikoli šla tja; zato, ker se ni natančno vedelo, kje to je, in zato, ker ju je čakala in ni hotela sprejeti njune smrti. Ni ju mogla pokopati. Moji so od julija 1945 vedeli, kje sta strica. To je grozno, to sprenevedanje.
Sta bila vaša strica domobranca?
Ne vem, meni strici niso povedali. Vprašanje, kaj sta bila. Italijani so ju 1942. poslali v taborišče v Gonars. Po razpadu Italije sta prišla nazaj. Strica sta nadaljevala gimnazijo oziroma strojništvo v Ljubljani. Tam so ju vključili v Slovensko domobranstvo. Leta 1945 sta bila iz Koroške vrnjena in odpeljana na Teharje.
Moj oče je bil kmet in je bil med vojno član vaške straže. Ker je bil kmet, poleg tega pa še iz ugledne družine, se je bal, da ga partizani odpeljejo in ubijejo. Nekako je preživel prve dni po koncu vojne, nato pa je bil skoraj pol leta zaprt. Ni vedel, zakaj. Ko se je vrnil domov, Logatca ni več prepoznal. Njegovo generacijo so v glavnem pobili.
Toda bila je vojna. Strica se nista priključila tistim, ki so se borili proti okupatorju. Bila sta pripadnika vojske, ki je prisegla Hitlerju. Mislite, da nista imela izbire?
Strica mi nista povedala. Mislim pa, da sta hotela študirati. Petega junija 1945, ko so ju nazadnje videli, pa sta bila že mesec dni vojna ujetnika oziroma zapornika. To je bil njun status.
Kaj vas bolj jezi, tedanji dogodki ali sedanje stanje?
Moja zamera je povsem konkretna. Ko smo se pri sociologiji učili, da je samoupravni socializem vrhunec razvoja družbe, sem vedel, da to ni res, a sem šel na izpit in naredil izpit iz zlagane vsebine. Še zdaj se lahko spravim v tisto maniro govorjenja za izpite. To zamerim naši državi, da se nisem učil resnične zgodovine in resnične sociologije.
Za veliko noč 1941 v Sloveniji ni bilo enega domobranca. Ko je prišlo do okupacije, še ni bilo domobranca, komunisti pa so že bili. Takrat so bili prek internacionale v paktu s Hitlerjem. Sicer pa, kaj narediš, ko pride vojna v vas? Greš do vseh sosedov in vsakemu rečeš: glej, nevihta je, dajmo se držat skupaj, dokler nevihta ne mine. Takrat, ko je nevihta, ne načenjaš vprašanj, ne delaš cirkusa.
Ko sem bil še kot osnovnošolec pri neki jami, je do mene prihitela leteča policija. Kasneje so bili tudi v moji sobi. Niti kolegom jamarjem nisem povedal za knjige, ki sem jih dobival iz Trsta. V srednji šoli se držiš ob strani, enako na faksu; učijo te neke zgodovine, doma pa imaš knjige, kjer že vse piše, drugače. Greš po svetu in vidiš, da te tvoj učitelj matematike uči, da je ena in ena sedem. V Trstu pa vidiš, da je ena in ena dva. Kaj si misliš o državi, ki te je matematike narobe učila?
Z Nemci se ne moreš šaliti na račun Židov in taborišč. Nemec se bo zdrznil, poskusite! Pri nas pa so grafiti, mazanje kapele pred Hudo jamo, na spletu igrica tetris z domobranci, ki jih mečeš v brezno. To je pri nas normalno. Ni prišlo do prekinitve, tako kot v Italiji ni prišlo do prekinitve s fašizmom.
Toda mnogi pravijo, da je treba končati preštevanje kosti, ki povzročajo vedno znova samo delitve, bojijo se novega zla.
To je sprevrženo. Ljudje, ki so izgubili svojce v pobojih in bi jih radi pokopali, vedo za poboje že 68 let. Njih to ne more več prizadeti. Koga bi torej lahko prizadela resnica, da je vsa naša polpretekla zgodovina temeljila na kosteh?
V Logatcu je bilo ubitih 80 ljudi. Zaradi tega se nikoli nobenemu od storilcev ni nič zgodilo. Nobena družina od ubitih se nikomur nikdar ni maščevala. Če to ni človeško, potem ne vem, kaj je. Prizadete družine pravijo le, da bi svoje ljudi rade pokopale. Kakih drugih zahtev nisem slišal.
Menite, da bi morali prav vse kosti izkopati?
Najprej moramo reči, da je treba vse kosti izkopati. In nato je treba začeti. Potem se bo pokazalo, da se povsod tega ne da, in se tam naredi izjemo. Pravilo pa je: povsod, kjer je človek, ga je treba spodobno pokopati. Ne pokopati človeka pa pomeni ne spoštovati človeškega življenja. Za to gre. V naši civilizaciji je tako, da se ljudi pokoplje. To je osnovna norma.
Ste bili v kaki jami posebej šokirani?
Ne, nisem bil. Bil pa sem presenečen nad tem, kako so bili ljudje presenečeni ob odkritju Hude jame. Ja, pa kaj niso vedeli? Te stvari so obremenjujoče, težke, dušo ti lahko sežgejo. Za pobitimi ostaja ogromno družin, sorodnikov. Nekdo jih mora odrešiti trpljenja. Skozi to pa jih lahko pripelje le država. Pa ne z matematiko, da je ena in ena sedem.
Glejte, kras je imeniten. Vulkanske pokrajine so imenitne, gorske tudi, ravninske niso zelo. Toda kras hrani zgodovinske spomine in vsa zgodovina človeškega rodu se vrti okrog jam in ostankov, najdenih v jamah. Na inštitutu za raziskovanje krasa vsako leto organiziramo največji krasoslovni dogodek na svetu. Pridejo sem, pa ne zaradi mene, nas, ampak zaradi krasa. Kras pridejo pogledat in mi ga veselo prodajamo, ker je to res referenčni kras, potem pa imamo tole!
Pogovarjala se je Dragica Jaksetič.
Več: Delo
