Gospod Lojze Peterle, pred dnevi je bila v Cankarjevem domu državna proslava ob 20. letnici prve demokratične vlade. Kako ste to proslavo doživeli?
Ta proslava je bila drugačna od drugih v teh dneh in letih tudi zato, ker se je prvič zgodilo, da je aktualno oblast, ki ni pomladna, izrazila nek poklon takratni vladi oziroma Demosu. Do sedaj tega ni bilo. Prejšnji predsedniki države v svojih slavnostnih nagovorih ob državnih praznikih nikoli niso omenjali Demosa ali Jožeta Pučnika, to pot se je zgodila neka gesta, za katero menim, da je pomembna. To pomeni, da tudi takratna druga stran, danes priznava, da je Demos opravil pomembno delo v naše skupno dobro. In to je ne samo pomembno, ampak tudi koristno saj izraža neko politično kulturo. Kljub vsem razlikam moramo biti sposobni praznovati tisto, kar nas povezuje in to kar je delal Demos, je naredil za vse in nas povezuje. To ni tako kot prazniki povezani z revolucijo, ki ljudi delijo in jih ne spravljajo k skupnemu praznovanju.
Bi lahko to proslavo primerjali z nekaterimi drugimi v teh dneh?
Bili sta dve proslavi. Ena Demosova. Ta je bila namenjena trojemu. Praznovanju dvajsetletnice demokratičnih sprememb, dvajsetletnici prve demokratične izvoljene vlade in dvajsetletnici začetka Manevrske strukture narodne zaščite, v okviru katere se je pripravila obramba s katero smo zmagali vojno proti Jugoslovanski ljudski armadi. To praznovanje smo pripravili po tem, ko nam ni uspelo, da bi na državnem vrhu prišli do soglasja, kako praznovati skupaj. Zgodilo se je namreč odlikovanje Tomažu Ertlu, nekdanjemu šefu Udbe, ki ga ne moremo imeti ne za osamosvojitelja ne za demokrata. Ko se je to zgodilo, smo videli, da bomo težko praznovali skupaj iste stvari.
Prav pa se mi zdi, da ti dve proslavi vidimo skupaj. Tudi na Demosovo proslavo v Ivančni Gorici sta prišla predsednik vlade in ministrica za obrambo. Se pravi, da smo že tam na nek način praznovali skupaj. Demos ima seveda vso pravico, da se spomni tistih časov, ko je edini prišel pred volivce s projektom slovenske osamosvojitve. Proslava v Cankarjev domu je bila, na pobudo predsednika vlade Boruta Pahorja, namenjena samo počastitvi prve demokratično izvoljene vlade. Mislim, da je bil duh praznovanja v Cankarjevem domu drugačen kakor v Ivančni Gorici. Jaz sem se udeležil tudi praznovanja Manevrske strukture na Ministrstvu za obrambo, kjer so pripravili tudi razstavo o stvareh, o katerih se na tak način doslej ni govorilo. Zame kot za politika in zgodovinarja je zanimivo, da imamo težave že z zgodovinskim spominom po dvajsetih letih od dogodkov, ki so nas pripeljali do samostojnosti.
Bi mogoče pokomentirali to, kako da na proslavo na Ministrstvo za notranje zadeve ni bil povabljen predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša?
Ne vem kdo je bil vabljen. Mene so tisti ponedeljek, ko smo v Muzeju novejše zgodovine govorili o tranziciji v Španiji in Sloveniji, vprašali, če bom prišel. Mogoče je moja asistentka povedala, da ne morem priti, ker sem bil na poti na letalo, ki bi ga skoraj zamudil. Torej, ne vem kdo je bil na to proslavo vabljen.
V govoru na proslavi v Cankarjevem domu ste izjavili, da nam vračanja na Titove ceste in ulice ne bodo pomagala. Omenili ste že, po vašem mnenju, nesprejemljiva odlikovanja, ki so se pojavila v zadnjem času. Mogoče bi tukaj ob bok postavila še postavitev spomenika Stanetu Kavčiču pred skupščino. Kaj bi nam pa pomagalo?
Vesel sem, da ste omenili spomenike. Spomeniki so simbolni izraz neke politične slike. Pri nas Trg republike varujeta spomenik revoluciji in Kardeljev spomenik. Palačo predsednika države varuje revolucionar Boris Kidrič, ki je postal predsednik revolucionarne vlade zato, ker je izvedel in potem nadaljeval revolucijo. Okoli parlamenta se tudi s postavitvijo spomenika Stanetu Kavčiču, skuša prikazati, kot da je prostor le za eno politično opcijo. Nisem še slišal, da bi kdo iz tega kroga predlagal, da se nekje postavi spomenik Jožetu Pučniku ali da se po njem poimenuje glavna dvorana v parlamentu. Še vedno gre za to, kdo bo koga. Mislim, da to ni državotvorno. Vedno kadar je prišlo do ekskluzivističnosti te vrste, se slovenska razdeljenost, h kateri je obilno pripomogla predvsem revolucija, ni zmanjšala. Zanima me, kako lahko skupaj iz bolj sožitnih izhodiščih, praznujemo določene stvari in tudi opremljamo kakšne prostore. Na Trg republike torej ne spada več spomenik Kardelju, oziroma revoluciji. Pred palačo predsednika države, bi prej sodil kip vojaku, ki je padel za slovensko samostojnost. To je moj pogled na praznike in na simbole. Povezovalni simboli so za nas tisti, ki jim vsi priznavamo zasluge za celoto, za cel narod. Ko pa gre za revolucionarje, je seveda jasno, da tega kar so delali, ne moremo pripisati celoti. Po drugi svetovni vojni je bila svoboda samo za ene in revolucionarji so si izdali zelo velik račun za tisto, kar oni pojmujejo kot svobodo. Menim, da moramo tudi to simbolno raven v Sloveniji urediti in tudi glede tega postati evropski.
Zadnjič sem bral govor ruskega predsednika Medvedjeva, ki je bil zelo jasen glede Stalina. Kljub temu, da je bil Stalin na strani antifašističnega zavezništva, vendar tega kar je delal doma, po besedah Medvedjeva, ne moremo odobravati. Bil je zelo jasen. Marsikaj kar se dogaja po Evropi in drugje, bi lahko uporabili tudi pri nas. Vendar pa za nas niti priporočila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope glede preteklosti, ne veljajo. Pa čeprav so ta priporočila tam podprli tudi naši predstavniki. Slovenija živi drugače. V Sloveniji se še skuša komunizem predstavljati kot zadevo svobode. In to je problem, ker se boj proti okupatorju, kakršen je bil pri nas, zelo težko razloči od revolucije. Oboje se je dogajalo skupaj v škodo resničnih domoljubov, ki so šli v boj proti okupatorju z iskreno željo, da osvobodijo narod, ne, da ga podvržejo revolucionarni partiji.
Vrniva se spet nazaj k Demosu. Čeprav občasno beremo ocene, da je šlo pri Demosu za desno koalicijo, je treba seveda priznati, da je bil v njej zelo močan levosredinski element. Kako ste takrat in kako danes gledate na ta preplet konservativnih in liberalnih komponent v Demosu.
Demosa nisem nikoli opredeljeval kot desno koalicijo. Jože Pučnik je bil socialdemokrat in je tudi želel, da se znotraj Demosa razvije evropska socialdemokracija. In to ni desno. Kot krščanski demokrat sem to vedno zelo pozdravljal, ker sem menil, da potrebujemo levo in desno linijo iz novih izhodišč. Ne samo prilagoditev stare Komunistične partije novim časom, ampak avtentična nova politična gibanja oziroma stranke v evropskem duhu. V Demosu na desni strani, so bile stranke, ki so jih vodili ljudje, ki niso bili nikoli člani komunistične partije. Ivan Oman je predstavljal kmečko zvezo, Vitomil Gros liberalno stranko, jaz krščanske demokrate. Potem smo imeli SDZ, v kateri je bilo precej bivših komunistov, ki sem jih bil vesel, da so podprli projekt osamosvojitve in demokratizacije vsaj do neke mere. Namreč iz te stranke je potem tudi prišel klic ustavimo desnico, razpustimo Demos, podrimo vlado. Vse to je imelo bolj ali manj, korenine predvsem v tej stranki. Tudi o klerikalizmu se je začelo govoriti na star način prav v tej stranki in to že pred osamosvojitvijo. Skratka, Demos je imel levo in desno linijo. Njegov problem je bil, da se ni uspel, potem ko je dosegel take uspehe, dogovoriti za nadaljevanje. Privatizacija je bila tista zadeva glede katere ni bilo soglasja, hkrati pa se je zgodila tudi blokada Zbora združenega dela. Ta tretji zbor takratne Skupščine ni bil demokratično izvoljen. Bivša partija je imela v njem velik vpliv in je lahko dosegla večino na nedemokratičen način. Skratka, v Demosu so bile različne linije. Demos je bil pahljača. Tu so bili še zeleni, pa tudi Sivi panterji, ki niso postali parlamentarna stranka. Mislim da je bila moč Demosa zlasti prvo leto v tem, da je bil zadosti široka pahljača novih demokratičnih strank, ki jih je povezoval projekt demokratizacije in osamosvojitve.
Znotraj levega dela Demosa je prišlo kmalu do alergije do krščanskih demokratov in deloma tudi do kmečke zveze, ker je levi del računal, da bo na volitvah zmagal. Zlasti SDZ je bila prepričana, da bo zmagala. Presenetljiva zmaga krščanskih demokratov jih je začela kmalu motiti in v SDZ-ju se je zgodila polarizacija. Začelo se je govoriti o klerikalcih, kljub temu, da je bilo v tej stranki po mojem približno polovica ljudi, ki bi bolj sodili h krščanskim kot socialnim demokratom. Potem je tudi prišlo do delitve stranke, ki je tudi bistveno vplivala na to, da je prišlo tudi do samorazpusta Demosa.
Preberite tudi drugi (Katoličani v politiki) in tretji del (Arbitražni sporazum) intervjuja z Lojzetom Peterletom.
foto: Jože Bartolj
